fbpx

Ulica ne more odločati: Volitve so edino mesto, kjer se odloča o sestavi vlade

Foto: STA/Nova24TV/Polona Avanzo

V prvem členu slovenske ustave je zapisano, da je Slovenija demokratična republika, v drugem, da je Slovenija pravna in socialna država, v tretjem pa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov … ter da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti …

Kaj pomenijo ti zelo pomembni členi naše ustave za slehernega državljana, so vprašanja, na katera odgovarja sama ustava zelo korektno in natančno, le spoštovati jo je treba v celoti.

Veljajo demokratična načela in ne načelo sile ali načelo, kdo je glasnejši
Če je torej Slovenija demokratična država, pač pomeni, da veljajo demokratična načela in ne načelo sile ali načelo, kdo je glasnejši. Načelo, kdo je močnejši in glasnejši, pa velja za nedemokratične družbe, anarhistične, kjer množice ljudi, tudi drhali, vzamejo v svoje roke vse vzvode javnega življenja. Nekateri mislijo, da lahko na tak način menjajo celo vlado. To težnjo lahko pri nas opažamo že od časa, ko se je začela sestavljati aktualna oblast. Seveda so shodi in protesti, ki se konstantno izvajajo na ulicah Ljubljane, nekaj malega pa tudi v drugih slovenskih mestih, nekaj, kar spada v demokratično družbo in so v skladu s človekovimi pravicami. Seveda pa morajo biti ti v celoti v skladu z zakonskimi določbami.

Vsak, ki protestira, se mora zavedati, da mora to početi na kulturen in civiliziran način, da pri tem drugih ljudi, tudi mimoidočih, ne ovira ali jim celo onemogoča opravljati poklicne ali druge dejavnosti. Sploh pa ni dopustno, da protestniki sami in samovoljno zaprejo in zavzamejo ulice in trge. Tudi zato morajo biti protesti uradno prijavljeni, da se lahko ustrezni organi za to ustrezno pripravijo. Udeleženci protestov pa nikakor niso upravičeni, da z različnimi parolami ali vzkliki druge državljane žalijo, najmanj pa to, da jim grozijo in to celo s smrtjo. To ni demokracija, to je anarhija. Najmanj pa je primerno to, da pri takšnih dejanjih sodelujejo celo politične stranke, ki imajo za svoje delovanje zagotovljen določen prostor, to je parlament. V parlamentu posamezni člani strank predstavljajo svoja mnenja, stališča in različna družbena vprašanja, ki se na koncu pri glasovanju z večino glasov prenašajo v zakon.

Ulica ne more odločati namesto demokratično izvoljenih predstavnikov
Kaj pa na ulici? Ali je lahko ulica tisto mesto, kjer se odloča o menjavi vlade, kot se to že nekaj časa dogaja pri nas? Protestniki so namreč mnenja, da imajo prav oni vso legitimno pravico ali pa so celo edini, ki imajo to pravico. Ali je torej teh nekaj sto do morda 12 ali 15 tisoč protestnikov dovolj veliko število ljudi, da odločajo o menjavi vlade, in ali je ulica edino primerno mesto za to? Kolikšen delež volivcev pa sploh predstavljajo? Z lahkoto lahko ugotovimo, da v večini primerov veliko manj od enega odstotka. Kakšno je torej to demokratično odločanje? Morda je ta način odločanja samo v skladu s socialistično ali z marksistično ideologijo, ko želi odstotek volivcev odločati v imenu vseh volilnih upravičencev. Koga torej zastopajo? Mene ne, tega mandata jim nisem dal in jim ga ne želim dati. Nobene pravice nimajo dreti se v mojem imenu ali v imenu koga drugega. To ni demokracija, to je anarhija, ki vodi državo v propad. Sam pa bom svoj glas že znal dati tistemu, ki mu zaupam, in to na svobodnih volitvah.

Pri tem se mi celo postavlja vprašanje, s kakšno pravico lahko posredno ogrožajo, tudi mene, ko se nekateri udeleženci protestov ne držijo zahtevanih predpisov in pravil za zmanjševanje okuženosti s sedanjim virusom. Težko me bo kdo prepričal, da se ni kdo na protestih okužil in s tem širil virus v okolico. Zato pa imamo državljani, ki se teh protestov ne udeležujemo, vso pravico, da nas pri tem državni organi z ustreznimi ukrepi zaščitijo, da se virus ne bi širil in razširil tudi na nas, ki spoštujemo vse ukrepe.

Foto: STA

Volitve so edino mesto, kjer se odloča o sestavi vlade
Kako naj se torej menja vlada in kolikokrat na leto ali neko dobo? Ustava RS določa, da to izvršuje ljudstvo na volitvah. Določa celo, to da so te vsake štiri leta redne, pod določenimi pogoji pa so mogoče tudi predčasne. Na volitve je torej treba iti, ker je to edino mesto, kjer se odloča o kasnejši sestavi vlade. Tam dobi vsak volilni upravičenec, in to res vsak, volilni listek, ki je pravzaprav na neki način delnica, in to nameni politični stranki, ki ji najbolj zaupa. Samo tam je torej mesto odločanja o sestavi novega državnega zbora in posledično vlade. Namenoma je v prispodobi volilni listek poimenovan delnica, da si volivec laže predstavlja pomen in vrednost tega papirja. Delničar se namreč še kako dobro zaveda vrednosti denarja, ki ga praviloma vloži v samo dobra in močna podjetja. Prav tako bi naj volivec dobro premislil, kakšen program ima stranka, ki ji bo podelil svoj glas. Na to je že škof Slomšek opozarjal svoje vernike, naj pred volitvami dobro premislijo, komu bodo dali svoj glas. In to je čar demokracije.

Volitve so še kako pomembne, saj državljani sami in svobodno odločajo o svoji prihodnosti. To pa ni več tako, kot se je to počelo v nekdanji komunistični državi, ko je lahko obratovodja ali kdo drug vodilnih v podjetju, volil za celotno skupino, ki jo je vodil, da je bila tako udeležba na volitvah 100-odstotna in volitve so se končale že pred poldnevom.

Petkov protivladni protest. (Foto: STA)

Poslanci se morajo zavedati svoje odgovornosti
Danes so volitve torej zelo pomembne, lahko bi rekli da kdaj tudi odločilne. Zato pa se mora vsak izvoljeni poslanec zavedati svoje odgovorne funkcije. Poslanec je izvoljen, potem ko je kandidiral na listi neke stranke ali kako drugače po veljavni zakonodaji za mandatno dobo štirih let. Volivci od njega upravičeno pričakujejo, da bo jih kar najbolje zastopal in pri svojem delu in jemal zakone kot nekaj svetega. Volivci tudi pričakujejo, da poslanci v času mandata ne bodo preskakovali iz stranke v stranko, kot je to pogosta navada nekaterih. Sam bi celo predlagal, da tisti poslanec, ki je bil izvoljen na listi določene stranke, pa je v tem mandatu to stranko in poslansko skupino zapustil, ne bi smel v istem mandatu menjati stranke, pač pa bi postal samostojen poslanec brez poslanske skupine. Tako bi bila stabilnost parlamenta večja.

Posebno pozornost pa bi bilo treba posvetiti tudi obnašanju posameznih poslancev med njihovo razpravo v parlamentu. Tudi njihov zunanji videz mora biti na dokaj visoki ravni uglajenosti, saj je pravzaprav državni parlament mesto najvišjega odločanja. Poslanec mora biti torej vreden te funkcije in uglajena oseba.

Kakšen vpliv pa imajo na vse to naši mediji, predvsem največji in najvplivnejši? Mislim predvsem na poročanje s protestov, predvolilnih kampanj, poročanje o političnih dogodkih in strankah … To pa je lahko že druga zgodba.

Franc Mulec