fbpx

Tovariši v stranki Levica dejansko sanjajo o revoluciji

Foto: STA

Če bo mlajši del slovenske populacije nasedel prekucuškim blodnjam stranke Levica, se nam res slabo piše, in to iz več razlogov: najprej zato, ker bi bil to dokaz, da je večina razsodnih mladih ljudi že odšla v tujino, in nato zato, ker bi Slovenija po skoraj petdesetih letih t. i. permanentne revolucije (1945–1990), ki je bila v političnem, gospodarskem in družbenem smislu le ena sama izguba časa, spet začela korakati v napačno smer in še bolj zaostajati za normalnim, razvitim svetom.

Že več kot leto dni spremljamo nastopaštvo stranke Levica v Državnem zboru RS ter ekscese njenih privržencev na ulicah – vsi se še spominjamo znamenitih politkolesarjev, ki so se spomladi 2021 kot majski hrošči spet prebudili –, v državi pa je epidemija, zapovedane so vsakovrstne zdravstveno utemeljene omejitve in odgovorne že skrbi, kako omiliti posledice pričakovanega gospodarskega upada. Mnogi se sprašujemo, kako je mogoče, da ti ljudje ne morejo dati vsaj miru, če že nimajo nobenih konstruktivnih idej.

Kako to, da izkoriščajo to situacijo, da bi na vsak način vrgli vlado. Trdijo, da bi bolje vladali, čeprav so za to imeli priložnost pred letom dni, pa so preprosto pobegnili s prizorišča, ko je bilo treba hitro in učinkoviti ukrepati v dobro Slovenije. Zakaj in čemu morajo vedno biti pesek v državnem kolesju?

  • Je to le odsev njihove oblastiželjnosti?
  • Jim gre za upravljanje petih milijard evropskih sredstev, ki prihajajo v državo?
  • Jim hkrati diši deset milijard demografskega sklada?
  • Je v ozadju kaj četrtega?

Napoved antikapitalistične stranke Levica
Vsi našteti dejavniki dejansko poganjajo t. i. zmerno levico, vedno znova pa presenečata ideološki diskurz in zagrizenost nekaterih posameznikov, ki nastopajo s pozicij radikalne marksistične levice in so se organizirali v stranki Levica. Kaj jih žene? Kje črpajo ideje in spodbude za svoje intervencije? Ali je res, da se napajajo pri trdem marksizmu 19. stoletja, kar včasih zaslutimo?

Dejansko je sociolog Rastko Močnik antikapitalistično stranko posredno napovedal v Mladini že sredi leta 2010. Za cilj svojega delovanja Levica v svojem statutu danes navaja družbeno preobrazbo v demokratični in ekološki socializem. V statutu nikakor ni opisano, kaj naj bi to pomenilo in s kakšnimi metodami naj bi prišli do tja, saj to ni uspelo še nobeni družbi na svetu. Glede na to, kar se je do sedaj oglaševalo kot demokratični socializem, pa se zdi, da je, kot bi rekli stari Latinci, contradictio in adiecto, tj. nasprotje v besedah, kot npr. pošten tat, suha voda ipd.; v izpeljavi bi namreč rekli: ali je demokratičen ali pa socializem!

Videti je, da večina poslancev stranke Levica še nima štirideset let in kot taka v vsakem pogledu mlada stranka tudi cilja na mlajšo populacijo, ki je ravnokar končala srednjo šolo ali že študira. Pripadniki njihove volilne baze so torej komaj dosegli polnoletnost in s tem pravico voliti ali biti izvoljen. Zanje praviloma skrbijo starši, sami pa večinoma nimajo premoženja, s katerim bi odgovarjali za posledice svojih odločitev in dejanj.

Foto: Printscreen

Spomnimo Močnikovih zapisov v Mladini iz časov, ko se je oblikovala zamisel stranke Levica. Dvomim, da tako člani stranke Levica kakor njihova volilna baza množično berejo marksistične klasike 19. stoletja, morda kdo njihove odvode iz 20., brez dvoma pa mnogi med njimi prebirajo Mladino. Ta je, kakor je znano, kmalu po osamosvojitvi postala neuradno glasilo mladih z levega krila slovenske politike oz. nekakšen njihov ideološki fastfood. Ali je torej tam mogoče prebrati kaj takega, kar bi jih lahko navdihovalo k očitni destruktivnosti?

Seveda. Spomnimo se le Močnikovih intervjujev in člankov, ki jih je v letih 2009–2016, ko se je oblikovala zamisel današnje slovenske radikalne levice, dal ali napisal za ta tednik. Predstavljajo ga – žal upravičeno – v absurdni pozi okorelega komunista iz prejšnjega stoletja in ostrega nasprotnika kapitalizma in Nata, torej kot človeka, ki je skoraj proti vsemu na tem svetu. Dodatno iz njega kar vrejo nesmiselne trditve, denimo da slovenski politiki ne zanjo rešiti Slovenije, ki tone na periferijo (kot da bi kdaj bila v središču česar koli); nadalje, da naj bi kapitalizem zdrsnil v totalitarizem brez pravno-politične regulacije (kot da ne bi in ni vsak znan sistem, ki obstaja ali je kadar koli obstajal na Zemlji) in da bi, o čemer naj bi razmišljal že Marx sredi 19. stoletja, kapitalizem brez državnih posegov samodejno prešel v socializem (pa že dobrih trideset let po svetu gledamo ravno nasproten proces).

Ali je Močnik revizionist?
Tu in tam Močnik zapade celo v terminološko zmedo, saj denimo kitajski sistem imenuje kapitalizem, čeprav Kitajsko vodi komunistična partija, ki je po sistematičnem kršenju človekovih pravic mračen vzor vsem sodobnim totalitarizmom, kapitalizem pa je nasprotno znan po osebni svobodi posameznika, kar mu je formalno priznaval celo Marx. Tudi Močnikova izjava, da zgodovina ni logična, je v tem kontekstu čudna, saj gre ravno pri marksizmu za nazor, da ima zgodovina pričakovane faze razvoja in predvidljiv iztek … Ali je Močnik revizionist?

Takšnih in drugačnih marksoidizmov, katastrofizmov, ekskluzivizmov, vratolomnih, nevzdržnih analogij, agresivnih radikalizmov, nedokazljivih prerokb in dokazljivo neuresničljivih zamisli boste pri njem našli obilo. Sodijo pač v njegov osebni in širše, v marksistični avtoreferencialni – angleški filozof Roger Scruton bi dejal “religiozni” – svet, ki nikoli ni imel stika s stvarnim življenjem niti ni videl ljudi in kultur v njihovi realni podobi.

Močnikova stališča  implicirajo nasilje
Nevarneje je, da je v tem miselnem balončku protikapitalizem – po več kot sto petdeset let stari komunistični recepturi – še vedno povezan z idejo o svetovni družbeni revoluciji. Močnik se denimo pri tem načeloma izreka za miren prehod, vsa druga njegova retorika pa je posredno militantna: govori o planetarni ljudski fronti, o neproduktivnosti parlamentarne politike, o nujnosti pritiskov na institucije od zunaj, o zahtevi po odpravi kapitalizma, ki da bo bolj radikalna in bo zahtevala več žrtev, čim pozneje se bo pojavila itn.

Taka stališča implicirajo nasilje. Vse družbene revolucije so bile krvave, začele so se tako in tudi njihov potek je bil krvav, večinoma pa so se v krvi tudi končale, v današnjem, z neštetimi vezmi prepreženem svetu govoriti o globalnem nasilnem prevratu pa je izjemno nevarna norost. Ne glede na to, kje bi se začel, bi, če bi se res razširil globalno, v relativno kratkem času življenje izgubilo na stotine milijonov, predvsem revnejših, za katere se revolucionarji domnevno najbolj borijo, večina drugih pa bi bila obsojena na životarjenje. V hipu bi se namreč pretrgali reproverige, trgovinski tokovi, gospodarske, prometne in energetske vezi, od katerih so soodvisne vse države in vse celine. Primer revolucionarnega zapleta v malem obsegu je današnji Mjanmar, ki ima dobrih 54 milijonov prebivalcev. Mediji so dnevno poročali o desetinah padlih pod streli pučistične vojske, o kratkoročni in dolgoročni gospodarski škodi pa nihče niti ne govori.

Tovariši v stranki Levica dejansko sanjajo o revoluciji
Po Močniku so za revolucijo potrebni trije pogoji: trajna organizacija, trajna ideološka priprava in izredne razmere. Tu je torej odskočišče za našo Levico! Stranko imajo, za briefing skrbijo pisci, kot je Močnik, delujejo javno, nekaj jih brez dvoma tudi v zakulisju, smrtonosni kitajski virus pa je družbo priročno pahnil v izredne razmere.

Videti je torej, da tovariši v stranki  Levica dejansko sanjajo o revoluciji in da zato nikakor ne spravijo skupaj ene same konstruktivne ideje, kako pomagati družbi v kriznih razmerah. Nasprotno – ravnajo tako, da bi napetosti in stiske izrednega stanja s svojim obnašanjem v parlamentu še poglobili in da bi se, kakšna sreča zanje, kajne, država začela sesuvati sama vase. In potem bi prišli oni in z ognjenim mečem marksistične teorije en-dva-tri rešili Slovenijo?!

Miha Kordiš (Foto: Zajem zaslona)

Sočasno, prav tako v Mladini, je to linijo podprl tudi Slavoj Žižek z izjavo – podkrepil jo je sicer z argumentacijo, ki ni dostopna navadnim ljudem –, češ da le radikalna levica lahko reši, kar je od liberalne dediščine vredno rešiti. V tem kontekstu so zanimive tudi njegove predstavitve stališč “podzemlja radikalne levice“, kakor jo imenuje, iz časov begunske krize. Osupnemo, ko izvemo, da so nekateri levičarji iz razvitega sveta v množicah beguncev videli priložnost, da bi zapolnili vrzel manjkajočih proletarcev z uvozom od drugod in si tako zagotovili revolucijo. Od teh teženj se je Žižek izrecno ogradil, a nikoli ne moremo vedeti, ali ga ni naša radikalna levica namenoma brala površno in tako – kakor pravimo – “prišla na okus”, češ komunistična revolucija je še mogoča.

Bolne ideje, ki morajo ostati na obrobju
Če bo mlajši del slovenske populacije nasedel tem prekucuškim blodnjam, se nam res slabo piše, in to iz več razlogov: najprej zato, ker bi bil to dokaz, da je večina razsodnih mladih ljudi že odšla v tujino, in nato zato, ker bi Slovenija po skoraj petdesetih letih t. i. permanentne revolucije (1945–1990), ki je bila v političnem, gospodarskem in družbenem smislu le ena sama izguba časa, spet začela korakati v napačno smer in še bolj zaostajati za normalnim, razvitim svetom.

Ideje o svetovni komunistični revoluciji so bolne, a razmeroma majhni, za vsako negativno spremembo občutljivi Sloveniji bi lahko kratko- in dolgoročno izjemno škodile. Država jih mora ob pomoči razmišljujočih, dobronamernih ljudi brezpogojno spraviti na margino, kamor tudi sodijo. S ciljanimi, dobro premišljenimi ukrepi in spodbudami naj poskuša zadržati izobražene mlade ljudi, da po končanem izobraževanju ostanejo doma, izobraževalni sistem pa nujno prilagoditi interesom Slovenije kot svobodne in suverene države. Ker ne potrebuje vnovičnega zdrsa v revolucionarni kaos, naj proti vsakršnim nasilnežem tudi dosledno uporabi zakone in sredstva, ki jih ti predvidevajo.

Primož Lampič, Časnik (Vir: Slovenski čas)