fbpx

V dokumentarni oddaji Razdvojeni, Pogovor na nacionalni RTV smo lahko izvedeli, da je bilo prav revolucionarno nasilje nad civilisti v začetnem obdobju 2. svetovne vojne, krivo za razkol v Slovenskem narodu!

Oddaja Razdvojeni, Pogovor na RTVSLO, (Foto: posnetek zaslona)

“Italijanski okupator se je na nasilje revolucionarnega gibanja, ki ponavljam, je bilo usmerjeno na neoborožene ljudi, obnašal tako, da je začel streljati talce. Kot odgovor na partizanske provokacije, se je začelo ljudi pošiljati v internacijo.” je okoliščine narodnega razkola ter medvojne in povojne tragedije slovenskega naroda, pojasnil zgodovinar Jože Možina. Italijani so v bistvu samo sledili ravnanju revolucionarnega gibanja. Prav zaradi že navedenih razlogov se je zgodila velika ogroženost civilnega prebivalstva, “ki je videlo večjo grožnjo v revolucionarnem gibanju, ki je takrat mislilo, da bo konec vojne, in da morajo pohiteti z drugo fazo revolucije, kot pa v okupatorju. Tukaj imamo dejanske podatke, ki dokazujejo, da jih je v tistem trenutku bolj ogrožala domača gverila, kot pa okupator. In na tej točki je pravzaprav treba razumeti, kako se je vojna zgodila.” je Možina pojasnil množične pomore civilistov ob pričetku delovanja revolucionarne gverile pri nas leta 1942. Poleg tega so ljudje pred vojno tudi brali časnik Ilustrirani Slovenec, ki je pogosto pisal o bedi, lakoti, indoktrinaciji in sirotah v Sovjetski zvezi, nenazadnje pa so o grozotah komunizma poročali tudi nekateri Slovenci, ki so se na lastne oči prepričali o grozodejstvih sovjetskega komunizma. Prav zato je bila reakcija slovenskih civilistov, ob pričetkih divjanja revolucionarnih partizanskih enot pri nas, tako burna in odklonilna do njenih početij. 

V oddaji na nacionalni televiziji RTV, z naslovom Razdvojeni in podnaslovom Pogovor, je voditeljica Vida Petrovčič uvodoma dejala: “Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941 – 43, ki ste si ga pravkar ogledali, je nastal v neodvisni produkciji in ga je televizija Slovenije odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2. svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili globoko zarezo v slovenski družbi, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz zasebnih pripovedi ljudi, temveč predvsem s stališča zgodovinske stroke. Zato smo se odločili, da dosjeju, ki zajema le obdobje treh od petih let vojne, zaradi kompleksne tematike in te časovne omejitve, dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Z nami so: dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Božo Repe, dr. Jože Možina in dr. Aleš Gabrič.” Dokumentarec z naslovom Razdvojeni in podnaslovom Dosje pa si lahko pogledate tukaj.

Voditeljica je dosje najprej umestila v prostor in čas dogajanja. S seboj je imela tudi Slovenčev koledar iz leta 1941, gre za nekakšno pratiko oziroma almanah. Uvodoma je predstavila nekaj podatkov o Dravski banovini in ljudeh, ki so tam živeli. Že omenjena banovina je bila približno za četrtino manjša od današnje Slovenije, skupaj pa je v njej živelo 1.144.298 prebivalcev. Ti prebivalci so bili v skoraj 97 odstotkih katoliške veroizpovedi, brezvercev pa je bilo samo 0,02 odstotka. Okoli 60 odstotkov prebivalcev se je ukvarjalo s poljedelstvom, samo 22 odstotkov je bilo zaposlenih v industriji (proletariat), sedem odstotkov je bilo zaposlenih v trgovini, v javni službi je bilo zaposlenih pet odstotkov, v drugih panogah pa je bilo prav tako okoli sedem odstotkov. Ta banovina ni bila samostojna, o njej se je odločalo v Beogradu, imela je tudi meščanske stranke, komunistična partija pa je bila prepovedana od leta 1920. “Delovale pa so Jugoslovanska nacionalna stranka, Socialistična stranka, Liberali in pa seveda največja stranka, to je Slovenska ljudska stranka.” 

Voditeljica Vida Petrovčič. (Foto: posnetek zaslona)

“Vabim vas, da povemo, kaj točno se je dogajalo med vojno, to se pravi vaš kolega je dejal, Dejan Hančič, da: “upor proti okupatorju, revolucija, protirevolucija, kolaboracija”.” Kot prva je spregovorila Pečarjeva: “Treba je upoštevati dve ravni dogajanja med vojno, namreč prva raven je okupacija in boj proti okupaciji, kar je absolutno nekaj legitimnega in druga raven, ki pa je bila seveda revolucija, Edvard Kardelj je že oktobra leta 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo šli, komunisti namreč v upor samo, če bodo lahko speljali revolucijo, in če bo to v interesu Sovjetske zveze. Torej revolucija je nekaj nasilnega, kar spreminja z nasiljem družbeni red in upor proti temu je absolutno prav tako legitimna zadeva.”

Tamara Griesser Pečar. (Foto: posnetek zaslona)

V nadaljevanju pa je dobil besedo Repe: “Najprej naj nekaj rečem o konceptu. Koncept tega dokumentarca je ujet v dve resnici: tako kot vse naše razprave potekajo že 40 let odkar se je ta debata začela. Tudi začne se tako: “Sem hčerka partizana in komunista, jaz sem sin domobranca.” In tudi ta razprava nekako sledi temu konceptu, saj to kaže že vaš uvod, zlasti pa naša sestava tukaj. Ta je očitna, mi smo tu po nekem ključu uravnoteženosti.” Glede uvoda pa je Repe pripomnil še, da Slovenska ljudska stranka ni obstajala, ker je bila samo del skupne jugoslovanske stranke. “Če hočemo razumeti, to o čemer bomo danes govorili, je potreben nek širši okvir. Potreben je mednarodni okvir in treba je najprej povedati, da je bila najprej kolaboracija in to ne kolaboracija po okupaciji, ampak že pred okupacijo.” Ob tem je Repe pokazal še dva dokumenta, jih prebral in tudi povedal za kaj gre. Kot pravi gre za dva dokumenta iz nemškega arhiva ministrstva za zunanje zadeve iz leta 1941, v katerem je navedeno, da se slovenskim voditeljem zdi vojna neizogibna, s tem pa tudi propad Jugoslavije. “Če za Slovence ne bo možno najti kakšne posebne rešitve, bi morali tudi oni kot Hrvati umreti skupaj s Srbi.”

Repe: “Obstajali naj bi dve rešitvi: Samostojna Slovenija prvič in drugič Skupna država Slovencev in Hrvatov”
“Ker pa jim je njihova dežela pomembnejša od jugoslovanske države, so iskali drugačen izhod. Ta bi se vsekakor moral zgoditi v sodelovanju z Nemčijo. Obstajali naj bi dve rešitvi: Samostojna Slovenija prvič in drugič Skupna država Slovencev in Hrvatov. A v Sloveniji se bojijo, da bi Nemčija lahko imela drugačne načrte, ki bi pomenili razdelitev Slovenije. Velikega pomena bi bilo jasno vedeti, kakšno stališče ima do tega vlada Reicha. Na žalost slovenske vodje v Beogradu, zaradi srbskega nadzora ne bi imeli nikakršne možnosti za neposredni stik s predstavniki Reicha. Če bi tu kaj vedeli za njihove namene, bi jih zagotovo umorili.” V nadaljevanju je Repe prebral še drugi dokument, v katerem je bilo navedeno, da se je ban Marko Natlačen v Celju pogajal s predstavniki nemških oblasti. “Mi vemo, to je zgodovinsko raziskano, da je Anton Korošec začel iskati stik z Nemci že po porazu Francije deloma prej, da se je SLS orientirala najprej k italijanskemu fašizmu in k nemškemu nacizmu, o tem imate tudi v Slovencu številne članke. Orientacija je jasna, njen zaključek je tak: liberalizem zahodnega tipa je poražen, je tudi nekaj zmagoslavja, bi lahko rekli v teh člankih, Evropo bosta vodili dve državi – Nemčija in Italija in male države se bodo morale temu podrediti v obliki raznih protektoratov in podobnih zadev.” 

Božo Repe. (Foto: posnetek zaslona)

Korošec je po Repetovem mnenju vedel, da bodo Slovenci v takšni situaciji, primorani sprejeti tudi družbeni red nacistične Nemčije oziroma fašistične Italije. On je bil po njegovem mnenju pripravljen sprejeti nacizem, Kulovec in Krek pa naj bi sledila tej politiki. Prvi je bil sicer njegov naslednik, na lokalni ravni pa naj bi temu sledil Natlačen. Voditeljica je ob tem spomnila, da je Alojzij Kuhar, ki ga je omenil tudi Repe v svojem zapisu, omenjal sovjetsko-nemško pogodbo StalinRibentrop iz leta 1939, pa sestanek sovjetskih in nemških oficirjev ter razpad sveta – Češkoslovaške, Poljske, Albanije, Baltskih držav, Finske. “Da ne naštevam vse to, Anschluss, vse o tem piše.” Nato je prebrala, kaj je Kuhar napisal konec leta 1940: “Naša država je svoj državni, nacionalni obstoj postavila na načelo, da mora na prostoru, kjer mora izpolnjevati svojo zgodovinsko nalogo, živeti v miru z vsemu svojimi sosedi, z njimi vzdrževati gospodarske in politične odnošaje, ki izključujejo vsaka trenja, a da mora ohranjati tudi z ostalim svetom prijateljske odnošaje kot država, ki uživa polno samostojnost, ki jo je plačala z bogatimi rekami najbolj plemenite krvi svojih prebivalcev.”

“Slovenski politični vodje so se trudili, da bi Jugoslavija lahko ostala nevtralna in to je najprej tudi Hitler obljubil”
Tedanja predvojna vlada se je namreč držala načela “mir doma, mir okrog naših meja”. To je bila po mnenju voditeljice neka miselnost. V tej luči lahko tudi razumemo povezovanje Slovencev s tujimi veleposlaništvi. Pečarjeva pa je ob tem dejala: “Jaz moram absolutno nasprotovati tej interpretaciji. Mi smo imeli, torej Slovenci, vojaškega atašeja v Berlinu, to je bil Vauhnik, ki je bil eden najbolje obveščenih atašejev sploh, ki je že naprej svaril in to je bil tudi rezultat njegovega poročanja, da sta šla Kulovec in Krek k slovaškemu veleposlaniku, zaradi tega ker so se trudili, to se je tudi že pred tem knez Pavel trudil, da bi Jugoslavija lahko ostala nevtralna in to je najprej tudi Hitler obljubil in potem so ga pa seveda prisilili, da je Jugoslavija stopila v Trojni pakt in Slovenci so hoteli nekaj, namreč preprečiti, da bi si slovensko zemljo razdelili. Prav zaradi tega ne Kulovec, ne Krek in ne Korošec niso bili nacisti, kot se tukaj skuša prikazovat!” je še dejala ter dodala, da je bil namen, da zemlja ostane nerazdeljena, saj je Natlačen videl, kaj se je dogajalo na Primorskem, in ker je bil po rodu Primorec, je to zelo dobro poznal.

Predvojni dokument. (Foto: posnetek zaslona)

Po njenem prepričanju je odšel v Celje z namenom, da bi prepričal Nemce, kar mu seveda ni uspelo, da bi slovenski teritorij ostal nerazdeljen. “Pri tem pa je treba povedati, da je leta 1941 vojna že trajala dve leti, da je bil, jaz govorim o Hitler-Stalinovem paktu, ker sta o njem odločala oba diktatorja ne pa zunanja ministra Ribentrop in Molotov, da sta sodelovala na vseh mogočih področjih.” po njenih navedbah so bili med njima sprejeti gospodarski odloki, Sovjetska zveza pa je pomagala oborožiti Nemčijo. Hodili so tudi skupaj na lov ter se udeleževali še drugih skupnih zabav ter izročali komuniste, ki so pribežali v Sovjetsko zvezo z namenom iskanja zatočišča. “In na začetku, ko je bila Jugoslavija napadena, 6. aprila 1941, komunisti niso organizirali upora, ampak so organizirali protiimperialistično fronto, torej da so se borili tako rekoč proti imperialistom – angleškim, francoskim, ameriškim. Nemškim in italijanskim samo kadar se kažejo kot imperialisti, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili.” je bila še jasna Pečarjeva. Ob tem je navedla razne slike praznovanja 1. maja, ko so nacisti in komunisti skupaj nastopali. To se je po njenih navedbah spremenilo šele, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo 22. junija 1941.

“Slovenci za razliko od sosednjih narodov neke avtentične, fašistične grupacije, vsaj omembe vredne, nismo imeli”
“Takrat se je potem preimenovalo, takrat je prišlo tudi navodilo iz Moskve, da se je treba boriti, ne več proti imperializmu, ampak proti fašizmu. Pri tem pa imperializem, če beremo Kardelja, je bil še vedno v ozadju in od takrat naprej so lahko speljali revolucijo.” Možina pa je ob tem dejal: “Po mojem prepričanju, tudi obširno pišem, so ti dokumenti, ki so bili prej predstavljeni, pričajo ravno nasprotno: da slovenska politika, tudi to, da se je SLS, ki je bila iz bivše JRZ preimenovana, ni imela nobenih zunanjepolitičnih kontaktov, tudi na pragmatični ravni ne, ki bi lahko vsaj delno obvarovali slovenski narod v luči vojne. Tudi prejšnji voditelj, decembra 1940 umrli Korošec, je bil izrazito protinemški, saj je tudi izvajal represijo nad nemško manjšino na Kočevskem in bi se težko vrnil na katere druge pozicije, prav gotovo. In tudi narodno-obrambno delovanje, ki je bilo konec 30. let, je bilo izrazito protinemško obrnjeno.” je Repetovo prepričanje postavil pod vprašaj Možina. Ob tem navaja sosednje države in sosednje narode – Madžarov, Avstrijcev, Italijanov in Hrvatov, ki so imeli kot pravi Možina “avtentične, fašistične grupacije, Slovenci tega nismo imeli, vsaj ne omembe vredne.” Takšnih grupacij pri nas ni bilo, ne med politiki in tudi ne med ostalimi.

Jože Možina (Foto: posnetek zaslona)

“Tukaj se samo vidi kako so bili zmedeni, da so nekaj ur pred začetkom vojne, iskali neke kontakte, ker so se strašansko bali prav tega, da bo prišlo vnovič do delitve slovenskega ozemlja. Morate vedeti kakšna travma je bila takrat za Slovence, po 1. svetovni vojni, ko velik del ostane na Primorskem, ko zgubimo Koroško.” Ta skrb je bila posvečena temu in dokaz, da niso sodelovali je bil ta, da so bili povsem neučinkoviti, saj so jih Nemci ignorirali. Ban Natlačen pa je govoril zgolj z nekimi častniki. So pa v tem obdobju do 22. junija 1941 komunisti sodelovali z nacisti, ker je tako narekovala kominterna, ki je zahtevala brezpogojno poslušnost. Ob tem pa je Možina navedel to, kar je bistveno za slovenski živelj: “V Dravski banovini je bilo pred vojno zaradi umorov sojenih tam okoli 17, 22, 24 ljudi na leto. Potem pa, po okupaciji, ne takoj, se pa ustvari izjemno nasilje. To je v bistvu podatkovno orodje za bistveno drugačno razumevanje začetka in vzrokov za slovenski nacionalni konflikt, ker temelji na podatkih inštituta za novejšo zgodovino, na številkah, ki so nesporne in so prvič na ta način tudi prikazane. In poglejte kako se je vojna pravzaprav nadaljevala; na začetku ,vidite, prve mesece vojne, žrtev med slovenskim civilnim prebivalstvom praktično ni.”

Pojasnilo za narodov razdor: “V tistem trenutku je prebivalce Ljubljanske pokrajine bolj ogrožala domača gverila, kot pa okupator”
V italijanski Ljubljanski pokrajini so običajni ljudje živeli relativno mirno. Žrtve pa je začelo povzročati – maloštevilno partizansko gibanje. “Italijanski okupator se je na nasilje revolucionarnega gibanja, ki ponavljam, je bilo usmerjeno do neoboroženih ljudi, obnašalo tako, da je začelo streljati talce, da je na partizanske provokacije, začelo ljudi pošiljati v internacijo.” Italijani so v bistvu samo sledili ravnanju revolucionarnega gibanja. Prav zaradi že navedenih razlogov se je zgodila ena velika ogroženost civilnega prebivalstva, “ki je videlo večjo grožnjo v revolucionarnem gibanju, ki je takrat mislilo, da bo konec vojne, in da morajo pohiteti z drugo fazo revolucije, kot pa v okupatorju. Tukaj imamo dejanske podatke, ki dokazujejo, da jih je v tistem trenutku bolj ogrožala domača gverila, kot pa okupator. In na tej točki je pravzaprav treba razumeti, kako se je vojna zgodila.” Vojna se je po njegovem prepričanju za običajne ljudi v že omenjeni pokrajini začela spomladi leta 1942, kar je skoraj leto po začetku vojne.

Jože Možina, graf o partizanskem nasilju. (Foto: posnetek zaslona)

V nadaljevanju je spregovoril Gabrič: “Ko govorimo o elementih te vojne na Slovenskem ozemlju, vedno pozabljamo izhodišče, to pa je okupacija. Slovenci smo najbolj razdeljen narod v Evropi, po številu upravnih enot in okupatorjev na katere smo razdeljeni. Če govorimo o treh predvojnih jugoslovanskih plemenih edinega jugoslovanskega naroda Hrvaška dobi svojo državo, Srbija dobi nekakšno Srbijo, ki je  sicer okupirana, Slovenije, na vseh nemških zemljevidih ni. To je izhodišče.” V nadaljevanju se Gabrič vrača k 5. aprilu, glede katerega ima lahko vsak drugačno interpretacijo, vendar pa še niso dobili dobrega odgovora, kaj to pomeni iti k tistemu, ki te bo napadel, zagovarjati in prosjačiti. Obenem pa se je še dotaknil SLS-a in Narodnega sveta 6. aprila, ustanovljenega takrat, ko je bila jugoslovanska oblast še aktivna. “In takoj smo slišali o revolucionarnem taboru, samo en element, ki je izpadel: po mojem bi morali vedno izhajati iz najmanjšega skupnega imenovalca, ki je na ljudi na določeni točki povezoval. In tisti, ki so šli v odpor proti okupatorju, niso šli zaradi revolucije večinsko. Jih je vodila komunistična partija, šli pa so zaradi protiokupatorskega čuta.” Po njegovem so bili rajši mrtvi kot, pa da bi živeli v suženjstvu.

Ljudje, ki so brali tedensko prilogo Ilustrirani Slovenec, so dobro poznali brezbožno boljševistično vzgojo, lakoto in bedo v Sovjetski zvezi
Ostali so se po njegovem prepričanju bolj ustrašili komunistov, torej oboroženega terorja VOS-ovcev, ki se je v Ljubljani pričel leta 1941. Slovenski razdor se po njegovem ni začel že leta 1941, ampak že prej. “Koga se bolj bati, kdo je večja grožnja za slovenski narod, ni od leta 1941, ampak je z vzponom fašizma in nacizma in komunizma, ampak to je za nas še daleč takrat.” Po njegovem se okupacije in agresije začenjajo od tistih, ki začnejo vojno, torej septembra 1939, osvajalni pohodi pa so dejansko trajali od leta 1931 naprej. “Pravzaprav so bili tudi Angleži zavezniki Nemcev, če bi šli po tej logiki.” je dejal, ko je omenjal t. i. Münchenski pakt in pojasnjeval okoliščine pakta Ribentrop-Molotov. Voditeljica je ob tem pripomnila, da je kot novinarka prebirala tudi časopise tistega časa, da bi ugotovila vzdušje med ljudmi v Dravski banovini. Ob tem je navedla primer iz Ilustriranega Slovenca iz leta 1928, ki je že pisal o boljševizmu, o zanemarjeni mladini, ki postopa, ki berači, o brezbožni morali, kjer se uničuje naravno zakonsko in družinsko življenje. Govori se o zločinski, boljševiški vzgoji. Torej ljudje, ki so brali  prilogo Ilustriran Slovenec, so ga brali kot kakšno žensko revijo danes. Ne gre za neko študijsko besedilo, ampak za nekaj kar so brali mnogi.

Zanemarjeni otroci v predvojni Sovjetski zvezi. (Foto: posnetek zaslona)

Sovjetska zveza, lakota. (Foto: posnetek zaslona)

“Ljudje so lahko neprestano brali o tem, kar je ruska revolucija prinesla in tega so se bali.” Gabrič je ob tem poudaril, da so bile revije pač strankarsko ločene, ve pa se tudi, kje je bil med intelektualci spor. Po njegovem je bil pri vprašanju Španske državljanske vojne ter odnosa, ki ga imajo pučisti in katoliška cerkev do prebivalstva ter legalnega reda. Po njegovem so bili tedaj Slovenci seznanjeni s celotnim dogajanjem po svetu. “Ko dobi dravski odsek JRZ-ja, ko Korošec stopi v vlado, je uvedel nazaj cenzuro, ki je pred tem ni in ta cenzura že prej prepoveduje govorit negativno o Nemcih in Italijanih. To ne pomeni, da čutijo pronacistično ali profašistično. Pomeni, da se bojijo njihove okupacije, ampak zanimivo je, da ščitijo Nemce in Italijane.” Možina je ob tem pripomnil: “Če pogledamo komunistično oziroma ilegalno literaturo, od jeseni leta 1939/40/41 v času, ko velja pakt Hitler-Stalin je tudi ta izrazito prizanesljiva do Nemcev in dejansko na trenutke še bolj napadalna do Francozov in Angležev.” Pojavlja se celo norčevanje iz Francije, ki je bila tedaj poražena in na kolenih. “Kar se pa tiče odnosa do Sovjetske zveze: “Časopisi, ki jih je nadzirala SLS, so bili pristranski, vendar to ne pomeni, da to kar je kolegica prebrala, ne drži.” Stalin je bil namreč še bolj okruten od Hitlerja.

“Zanimivo, da ko snemam pričevanja, da se je skoraj vsak, ki je bil v ruskem ujetništvu, komunizma bal”
“Treba je vedeti tudi sledeče: slovenski komunisti, ki so se izobraževali v Moskvi – Zdenka Kidrič, Kardelj, Ivan Maček-Matija, so natančno vedeli, da to kar propagirajo v Sloveniji, da je laž in to bom povedal konkretno: Mi imamo v našem arhivu v dokumentaciji televizije Slovenija oddajo v Areni življenja, ki je posneta v 80. letih in tam Maček govori, da ko je on prišel na izobraževanje v Sovjetsko zvezo v Moskvo, je bil šokiran nad revščino, nad pomanjkanjem, nad lačnimi otroci na ulici, nad slabo oblečenimi ljudmi, in potem je seveda bilo vprašanje: “Zakaj pa tega nisi nam povedal? So ga vprašali soborci kasneje, v 60. in 70. letih. In on nonšalantno pravi, kar imam tu dopisano: “Ja, če bi jaz to povedal, bi bil ti komunist na nasprotni strani, bi bil proti meni. Se pravi, da je celotna zgodba propagiranja Sovjetske zveze temeljila na laži oziroma na velikem prikrivanju tega, kar dejansko je.” je bil še jasen in oster Možina. Obenem je še navedel primer velikega števila ujetnikov v ruskem jetništvu – Slovencev, ki večinoma v boljševistični revoluciji, ki so jo tam doživeli, niso videli nekaj pozitivnega. “Večinoma so se ljudje bali. Zanimivo, da ko snemam pričevanja, da je skoraj vsak, ki je bil v ruskem ujetništvu, se je komunizma bal. In ko je komunizem potrkal na vrata je sledila ta ostra reakcija in tudi reakcija strahu.”

Domen Mezeg