fbpx

Veliki fiasko starega političnega mačka

Montaža: Matic Štojs Lomovšek

Napovedanega glasovanja o konstruktivni nezaupnici Janševi vladi, po kateri bi, če bi bila izglasovana, novi premier postal predsednik DeSUS Karl Erjavec, ni bilo. Nasprotno: zaradi domnevno nepričakovanega vdora okužb s covid-19 v državni zbor je Erjavec začasno umaknil soglasje, nezaupnica je bila odložena za nedoločen čas. Prejšnji teden so že napovedali novo.

Očitno je bil takšen razplet pričakovan, kajti konstruktivna nezaupnica je bila vložena v parlamentarni postopek s samo 42 podpisi, kar pomeni, da je bil en podpis manj od pričakovanj, za izglasovanje nezaupnice in za padec vlade pa bi bilo potrebnih vsaj 46 glasov. Režiserji konstruktivne nezaupnice so ob tem upali, da bi na tajnem glasovanju morda vendarle pridobili kakšen manjkajoči glas iz vrst SMC, a jim je ponagajala matematika – potem ko je podporo Erjavcu odrekel poslanec Robert Polnar (slednji je po podatkih spletne strani Državnega zbora RS še vedno evidentiran kot član poslanske skupine DeSUS, uradno ga iz nje ne morejo izključiti, pač pa lahko izstopi le sam), si je nato premislil še Branko Simonovič.

Še ena puška v koruzi
A to sedaj niti ni več pomembno, saj je tudi Karl Erjavec po zgledu Marjana Šarca vrgel puško v koruzo. Še decembra lani, ko je bil po desetmesečni pavzi znova izvoljen za predsednika DeSUS in je potegnil svojo stranko iz sedanje koalicije (vmes so se organi stranke odločili, da se DeSUS pridruži KUL), je Erjavec zelo samozavestno izjavljal, da je treba vlado zrušiti čim prej. Že takrat je prišla v javnost informacija, da bo Janšev izzivalec pri glasovanju o (ne)zaupnici prav on in ne sedaj že pozabljeni ekonomist Jože P. Damijan. Bržkone je bila to taktična poteza botrov iz ozadja, saj so računali, da bodo, če bo kandidat za mandatarja predsednik DeSUS, poslanci te stranke laže sledili temu diktatu. Vendar se je zataknilo prav pri poslancih, saj se je izkazalo, da podpora nezaupnici le ni tako samoumevna, kot se je zdelo na prvi pogled.

Foto: Montaža Demokracija, Pixabay

Sumljivo je bilo že to, da si je moral Erjavec vzeti več ur, da je na zaprtem sestanku četverico poslancev DeSUS (očitno na Polnarja ne računa več) prepričeval, da je glasovanje za konstruktivno nezaupnico nujno. A mu je hrbet tokrat obrnil Branko Simonovič, ki se mu je zdelo nelogično, zakaj DeSUS strelja v lastno koleno. Vsebina konstruktivne nezaupnice namreč očita vladi neustrezen odziv na epidemijo, a eden glavnih avtorjev vladne politike v tem času je bil sedaj že nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je po merjenju javnega mnenja Mediane še vedno upoštevan na lestvici posameznih politikov, čeprav menda nima nobene politične funkcije. Simonovičev odpor je takoj sprožil akcijo levičarskih skrajnežev in začeli so mu celo javno groziti, a to je bil seveda le nagonski odziv političnega podzemlja, potem ko je bilo jasno, da bo Erjavčeva kandidatura za premierja dejansko le politični cirkus.

Foto: Nova24TV

Po nekaterih informacijah naj bi v ozadju že prihajalo do sporov med DeSUS in četverico iz KUL, saj je ob Erjavčevem neuspešnem lobiranju v poslanski skupini domnevno prišlo do groženj, da bodo preostale stranke umaknile podpise z nezaupnice. No, potem so predlog konstruktivne nezaupnice nekako predstavili na tiskovni konferenci, a je ta že sama po sebi pustila precej grenkega priokusa celo pri volivcih strank tranzicijske levice.

Priročen krivec kar direktor Sove?
Vse skupaj pa se je sesulo, ko naj bi bil Erjavec manj kot 24 ur pred napovedano parlamentarno sejo, na kateri naj bi razpravljali o nezaupnici, začasno umaknil svoje soglasje za kandidaturo, češ da poslanci, ki so podpisali konstruktivno nezaupnico, ne morejo glasovati zaradi rizičnega stika z okuženo osebo. Kaj natančno se je zgodilo, za zdaj še ni znano, a po sedaj znanih podatkih naj bi bil na seji KNOVS sodeloval direktor Sove Janez Stušek, ki naj bi bil, kot se je nato izkazalo, pozitiven na covid-19. Znano je, da je Stušek precejšen trn v peti tranzicijski levici, saj so ga denimo obtoževali (in to obtožbo je širil Nemec), da je med nasilnimi protesti 5. novembra lani zasledoval Ivana Galeta in ga fotografiral. Sedaj pa naj bi bil Stušek po Nemčevem mnenju zakuhal še hujšo zaroto: v petek, 15. januarja, naj bi bil namenoma prikorakal v državni zbor na sejo KNOVS in nalašč okužil poslance, da ne bi mogli glasovati o konstruktivni nezaupnici, čeprav naj bi bil dan prej odsoten iz službe zaradi slabega počutja. Sova je to demantirala, češ da je šlo za odsotnost iz službenih razlogov in ne zaradi bolezni.

Mlaj na dvorišču pred hišo vodje poslanske skupine stranke SD Matjaža Hana. (Foto: Škandal24)

In kaj je sledilo? Izkazalo se je, da je bil tisti, ki je prinesel okužbo v DZ, v resnici Nemčev poslanski in strankarski kolega ter soimenjak Matjaž Han, ki je malo pred tem bučno proslavil svojega abrahama in imel v domačih Radečah v skladu z geslom “ni zime za Eskime” precej gostov. Zaradi stikov z njim so morali nekateri poslanci (tudi Franc Jurša iz DeSUS) v samoosamitev. Vse skupaj pa je prav prišlo Erjavcu in njegovim botrom, verjetno tudi zaradi tega, da pridobi nekaj dodatnega časa za prepričevanje menda še ne “zmehčanih” poslancev SMC. Seveda pa je nastala zagata, kako bodo proceduralno organizirali glasovanje o nezaupnici – kajti če lahko glasujejo o spremembi poslovnika glede nezaupnice, potem bi lahko poslanci glasovali tudi o sami nezaupnici. In zanimivo, kar nenadoma je “prvorazredna tema”, če uporabimo znano sintagmo nekdanjega predsednika republike Danila Türka (tudi slednji je svoj čas jahal na politični podpori levega trojčka plus DeSUS) izginila iz slovenskih mainstream medijev. Prvaki KUL pa so se zavili v molk.

Erjavčevi karieri se bliža konec
S tem pa se seveda postavlja vprašanje, ali bo do glasovanja o nezaupnici sploh prišlo. Govori se že, da bi KUL utegnila namesto Erjavca v prihodnje delegirati propadlega kandidata za ustavnega sodnika Andraža Terška. Če bi poskus odloga glasovanja o nezaupnici res propadel ali če bi na glasovanju Erjavec ostal brez podpore (kar je zelo verjetno), bi v roku nekaj mesecev stari politični maček najbrž končal politično kariero in bi prišlo do nove zamenjave na vrhu DeSUS. Erjavec namreč v državnem zboru nima zagotovljenega sedeža. Na volitvah leta 2011 in 2014 je bil sicer izvoljen za poslanca, vendar je tedaj kandidiral v okraju Žalec I (volilna enota Celje), kjer ima DeSUS tradicionalno visoko podporo in tudi Erjavec sam je z nadpovprečnim rezultatom glede na državni rezultat stranke lahko prišel v parlament. Na volitvah leta 2018 pa se je uštel, saj je tedaj kandidiral v Tržiču in ni bil izvoljen. Dobil je namreč manj kot 400 glasov, medtem ko jih je njegov 33 let mlajši neposredni tekmec Jure Ferjan (SDS) dobil skoraj 1.800.

Ne glede na to, da ima Erjavec za seboj 14-letno izkušnjo delovanja kot minister (šest let je bil zunanji minister v treh vladah, prav tako šest let obrambni minister v dveh vladah, dve leti je bil minister za okolje in prostor), pred tem pa je bil štiri leta državni sekretar na ministrstvu za pravosodje (zaradi menjave šefa, Ivana Bizjaka je nasledila Zdenka Cerar, je zamenjal tudi strankarsko izkaznico: iz SKD oz. SLS je prestopil v LDS), je v zadnjem letu dni doživel več neuspehov: po neizvolitvi v DZ ga je najprej pred letom dni na kongresu DeSUS premagala Aleksandra Pivec (ki so jo botri iz ozadja nato uničili), nato se je še sprl s tedanjim premierjem Šarcem, a je slednji nato sam oznanil odstop, v Janševi vladi pa prostora za Erjavca ni bilo več. In če bo tokrat izgubil podporo botrov, bo najverjetneje pristal na smetišču zgodovine. To se je pravzaprav zgodilo z vsemi, ki so šli skozi šolo »po uporabi zavrzi«.

Bo Golobič potopil DeSUS?
In kaj je še zanimivo pri vsem tem? Da sta edina, ki sta lahko slabe volje zaradi Erjavčevega neuspeha, Marjan Šarec in Damir Črnčec, v drugih strankah KUL pa so si nekako oddahnili, ker je bila nezaupnica za kratek čas “preložena na nedoločen čas”. Zato pa se lahko zgodi, da bo DeSUS postal talec neuresničenih Golobičevih ambicij. Po poročanju Požareporta naj bi Erjavec v zadnjem času izvajal hude pritiske na poslance DeSUS, to pa je pravzaprav le dokaz, da bo Gregor Golobič, če ne bo dosegel svojega, pustil za seboj potop. To pa tudi pomeni, da po naslednjih volitvah morda stranke DeSUS sploh ne bo več v parlamentu …

Nič kaj laskave ocene Erjavčevega neuspeha
O najnovejšem dogajanju na slovenskem političnem prizorišču, kar zadeva kilavega pohoda Karla Erjavca na oblast, smo vprašali tudi nekaj znanih Slovencev.

Radovan Cerjak, odvetnik: “Od začetka sem bil prepričan, da s svojo kandidaturo, ki se je sprevrgla v pravi fiasko, ne more uspeti. Racionalno razmišljanje preprosto ni dopuščalo drugačnega izida. Prepričan sem, da bi, kolikor bi prišlo do glasovanja, niti vsi poslanci DeSUS ne bi glasovali zanj. Verjetno se večina njih sedaj počuti nekako prevarano, saj je ob svoji vnovični kandidaturi govoril eno, očitno pa je imel v mislih nekaj drugega. Je politični kameleon, ki mu ni težko za lastno korist zamenjati barve. Nečesa pa Erjavcu vendarle ne moremo oporekati, in sicer njegovega preživitvenega instinkta. Ima torej neverjeten instinkt, zaradi katerega se je vedno znal obrniti tako, da je na koncu osebno največ pridobil. Tokrat pa se je precenil in več kot očitno uštel. Dvomim, da bo še enkrat poskusil z kandidaturo, saj je uvidel, da njegova kandidatura nima najmanjše možnosti za uspeh. Se je pa zdaj dejansko treba vprašati, ali bosta sam in stranka to politično nespametno potezo preživela. Moje mnenje je, da ne. Tudi s stranko DeSUS, če mu bo sledila, je konec.

Sandi Osojnik, župnik v Grahovem: “Februarja letos so sedanje stranke v opoziciji obupale same nad sabo in odstopile. Takrat je bil tudi kongres stranke DeSUS, na katerem so namesto Erjavca izvolili Pivčevo, in Erjavec se je dokončno politično upokojil. Zanimivo, da takrat nihče od politikov ni rotil , naj ostane v politiki, ker ga vidi kot rešitelja slovenskega naroda. Leve stranke tudi niso šle v protest in zahtevale Erjavca nazaj. Vsi so se sprijaznili, da ga končno več ni. Po odstopu Pivčeve pa je vstal od mrtvih. Kar nenadoma ga skoraj polovica poslancev vidi kot primernega za predsednika vlade. Zelo čudno. Če bi se vsaj levi poslanci dali konec decembra cepiti prvič in te dni še drugič, bi jim uspelo speljati konstruktivno nezaupnico, ker bi bili vsi 100-odstotno zdravi. Sicer pa bi bila Erjavčeva vlada sestavljena iz petih ali šestih satelitov, ki bi se zrukali me seboj, še preden bi si v svoji nenasitnosti porazdelili ministrske stolčke in javni denar.

Edvard Kadič, analitik: “Umik nezaupnice Karla Erjavca je hkrati tudi nezaupnica Karlu Erjavcu. Kljub velikemu pompu mu ni uspelo zagotoviti zadostne podpore na svojem političnem polu, da bi potem t. i. prestopniki zagotovili njeno izglasovanje. Erjavec od vrnitve v politiko spominja na Ludvika XIV.: “DeSUS, to sem jaz.” Deluje kot slon v trgovini s porcelanom, brez občutka za lastne poslance, glede na padec podpore pri volivcih pa očitno tudi brez občutka za interese lastne volilne baze.

Za komentar dogajanja smo vprašali tudi zgodovinarja in pozornega opazovalca političnega dogajanja Staneta Grando, ki se ironično sprašuje, ali biti mandatar pomeni biti tudi šef koalicije KUL. Namreč, koga predstavlja Erjavec v interpelaciji, če nima niti enega samega poslanca za seboj – je torej Karl izvedel udar v KUL in postal samooklicani šef? No, to so vprašanja, ki sprožajo nove in nove pomisleke o tem, kakšna je v resnici sploh politična kultura v opciji, ki je pred skoraj letom dni pobegnila iz vladne palače na Gregorčičevi, sedaj pa se hoče vanjo spet (na silo) vrniti.

Gašper Blažič