[VIDEO] Dr. Jože Dežman za Nova24TV: Transparenti na zborovanju v Kopru napovedujejo, da bova z Možino doživela mučeništvo. To pomeni smrt, kakršno so partizani privoščili več kot 20.000 neoboroženim Slovencem

Foto: Nova24TV

Potem ko sta v intervjuju na javni televiziji novinar in zgodovinar dr. Jože Možina in zgodovinar dr. Jože Dežman predstavila zgodovinska dejstva, se je nad njima s strani levice usul pogrom, čeprav je jasno, da so izrečena dejstva stroki že dlje časa znana. Zgodovinar Dežman je za Nova24TV podal komentar in izpostavil, da se mi v Sloveniji nekako zmeraj vrnemo k človekovim pravicam. “Rekel bi, da vsaka tranzicijska družba, ki je v prehodu iz enega obdobja, ko so se sistematično kršile človekove pravice, pri nas in do groba in do spomina in do življenja in do pravice nemoteno živeti, prihaja v družbo, ki bi morala zločine obsoditi, z žrtvami sočustvovati, jih obžalovati in odškodovati. Napadi na oddajo Pričevalci so napadi na temeljno človekovo pravico žrtev totalitarnega režima, v tem primeru titoizma, da povedo svojo resnico.”

Ti napadi so po po besedah dr. Jožeta Dežmana nerazumni zato, ker imamo na Radiu Ognjišče oddajo Moja zgodba, v kateri je nastopilo celo nekaj istih pričevalcev. “Tudi drugi pričevalci govorijo na podoben način, imajo zelo podobne travmatske izkušnje. Torej oddaja, ki traja 13 let, je nepomembna oddaja, oddaja, s katero pa Jože Možina uspe priti v medij, ki naj bi ga tranzicijska levica ali celo titoisti sami direktno obvladovali, je pa nenadoma škandal.”

“To, da  je izbruhnil škandal po intervjuju z mano, je seveda drug škandal. Sprašujem se, ali vsa ta silna množica mobilizirancev na fronto res ničesar ne bere. Vse povedane stvari so znane, v nobenem odzivu pa nisem zasledil, da bi kakšno dejstvo branili. To pomeni, da ne gre za dejstva, ampak gre za zaustavljanje resnice, in to na ta način, da se ubija kurirja, in sicer tistega, ki dejstva odkriva. Gre predvsem za ubijanje Jožeta Možine, delno pa tudi mene, ker je bilo veliko povedanega sramotnega.”

Tit Turnšek brani pravico do umora, se pravi, da je politični umor dovoljen, torej umor ujetnikov, civilistov, invalidov, ranjencev. To pomeni, da smo blizu tega, da bomo določali, kdo je v redu in kdo ni. Če pogledamo transparente na zborovanju v Kopru, je bilo direktno napovedano, da bova z Možino doživela mučeništvo. To pomeni smrt, kakršno so privoščili več kot 20.000 neoboroženim Slovencem s strani partizanov. Ne pozabimo, da je ta oddaja ob tem primitivizmu, eklatantnem kršenju človekovih pravic in napadu na Slovenijo kot pravno državo sprožila čudovito rezistenco – in to kulturno rezistenco, ki poskuša opozarjati na dejstva, ki brani pravico do drugačnega mnenja, ki brani dejstva in ki brani eksekucijo pravice do dela v primeru Možine in tudi eksekucijo do pravice svobodnega mišljenja zame, za Možino ter še za množico ljudi, ki si ne želijo pristati na Golem otoku.”

“Verjamem, da se bo fronta razvijala še naprej. To so stvari, ob katerih se fronta živahno razvija, in verjamem, da se bo razvijala tudi naprej in da bomo le naredili korak naprej. Če pogledam zgodovinsko, je bilo leta 2001 ravno tako divjanje s protestnimi zborovanji, poskusi prepovedi projekta Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, leta 2004 pri Jožetovi oddaji Zamolčani moč preživetja, leta 2005 so isti ljudje pisali protestno pismo proti meni kot direktorju Muzeja novejše zgodovine. Leta 2009 je kolega Pirjevec povedal, da sem politični škodljivec in da me je potrebno umakniti iz muzeja, kolega Repe pa je poskušal kot član sveta muzeja prepovedati nadaljevanje del v rovu Sv. Barbare, ki jih je vodil Muzej novejše zgodovine. Tukaj se pozicije kristalizirajo in navsezadnje se je med mobiliziranci kot bolniška sestra ali mati usmiljenka žal znašla Spomenka Hribar. Že v oddaji sem omenil, da je Davor Rebec v Nemčiji doktoriral v primerjavi slovenskega in hrvaškega soočenja s temi zločini. Razlike so nujne, samo tista stran, ki brani zločin, ki hujska k zločinu, pač ne sme imeti večine, za to smo vsi odgovorni, da to dosežemo.”

Veliko je bilo govora o nasprotovanju mnenju Dežmana glede domobranstva v smislu, da je partizanom odrekel to, da so osvobodili Slovenijo. Ta je na to odgovoril, da jim ni odrekel ničesar in da je že ustavno sodišče v eni razsodbi povedalo, da je leta 1945 en totalitarni režim zamenjal drugega. “To ni svoboda, nedvomno je bila zmaga nad okupatorjem olajšanje in to, da smo dobili 4.000 kvadratnih kilometrov zemlje do leta 1974. To so zgodovinski dosežki, ampak režim, ki je nastal, in posledice so nekaj groznega. O kolaboraciji sem to povedal, da so komunisti s svojim terorjem izzvali državljansko vojno, protikumunistični upor, sami pa brez pomisleka ideološko kolaborirajo s stalinizmom. Eno se je boriti v koaliciji proti okupatorju, drugo je uvažati stalinizem v deželo. To neznosno vztrajanje na kolaboraciji v ljubljanski provinci, kjer gre za protikomunistične enote, povsem izpusti izpred oči kolaboracijo na Štajerskem z nacionalsocialzmom, ki je bila množična; to so stvari, na katere je potrebno bolj trezno gledati. Samo dogajanje kaže, da je bila titoistična okupacija dežele, zlasti okupacija kolektivnega spomina, tako pomembna, da so popolnoma ponoreli, ko so ugotovili, da se morebiti ta okupacija podira, in bog pomagaj, tako je.”

“Sami kažejo, da ne želijo živeti v svobodni deželi, hočejo ponavljati okupacijo, nas posiljevati z enimi stališči, ki so in strokovno in civilizacijsko presežena, in pozabljajo, da so bili pred več kot četrt stoletja zgodovinsko poraženi. Sedaj gospod Gregorič pripravlja knjigo o poraženih zmagovalcih in če se vrnemo na Franceta Bučarja, ki je govoril o dveh prednikih z ravno enakimi težavami in če so partizani vsaj zmagali in dobili zemljo; so pa tradicija protikomunističnega upora, Sirc in cela plejada, pomagali odpreti vrata v demokracijo. Malo zdravo pameti pa bo vso to besnenje šlo mimo. Sicer pa sociologija govori, da včasih že biologija pomaga.”

H. M.