fbpx

[Video] Mitja Iršič: Izmišljotine slovenskih aktivistov so našle plodna tla v tujini

Mitja Iršič (Foto: Nova24TV/Matic Štojs Lomovšek/Pixabay/Facebook)

Novozelandski pisatelj Lance Morcan pravi, da je tradicionalnega novinarstva konec. Novinarji, ki podajajo informacije na uravnotežen in objektiven način, počasi bledijo v obskurnost, je v oddaji Komentar uvodoma izpostavil nekdanji kolumnist Nova24TV, politični analitik in svetovalec za odnose z javnostjo na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič. Sodobno novinarstvo po njegovih besedah stremi po popreproščenih zgodbah, o katerih je lahko poročati in katere se da zlahka zapakirati v kalup senzacionalizma, ki generira klike – novo valuto medijskega poklica. Klike je lažje ustvariti s skrbno plasiranimi polresnicami kot z zapleteno in večplastno resnico.

“Tradicionalno novinarstvo je poklic, ki zahteva mojstra več poklicev hkrati – finančnega forenzika, pravnika, ekonomista, sociologa, filozofa, fizika in gospodarstvenika ob enem,” poudarja Mitja Iršič in dodaja, da v času instant novinarstva takšnih multipraktikov vse manj, saj jih je potrebno dobro plačati, hkrati pa je vse manj povpraševanja po pravem raziskovalnem novinarstvu.

Pred nastopom trenutne vlade je bil Iršič prepričan, da je padec novinarskih standardov zgodba slovenske tranzicije – konsolidacija medijske krajine v rokah peščice z levico povezanih medijskih tajkunov, za katere so novinarji orodja za izsiljevanje vsakokratne izvršilne oblasti. Potem pa je  letos spoznal bridko resničnost – padec standardov je globalni fenomen.

Težko bi po besedah Iršiča pred dvajsetimi leti predvidevali, da bodo tuji mediji nekritično in brez preverjanja informacij povzemali najbolj absurdne puhlice slovenskega skrajno levega medijsko-političnega konglomerata. “Vedno smo razmišljali, da tam zunaj veljajo standardi, ki so veliko bolj robustni od teh, ki jih prakticiramo v Sloveniji,” pravi in dodaja, da to ni tako. Tuji mediji so namreč za svojo so vzeli vsako laž, ki so jo v tujino izvozili slovenski akademski, medijski in politični aktivisti, ne da bi pri tem preverili dejansko stanje. “Če pa so informacije preverjali pri predstavnikih slovenske vlade, pa so naklepno zamolčali tisto kar jim ni bilo všeč, saj bi potem ostali brez zgodbe, po katero so prišli. Izmišljotine slovenskih aktivistov so našle plodna tla – bolj plodna, kot so si upali predstavljati v svojih najbolj divjih sanjah.”

V nadaljevanju je Iršič omenil nekaj konkretnih primerov:
-Francoski La Liberation je marca letos pisal, da se je v Sloveniji zgodil umor novinarja in da je Nova24TV prejela 120 tisoč evrov iz medijskega razpisa.
– New York Times je poročal, da POP TV pošilja članke in prispevke na preverjanje v Prago, da ne bi užalili Janeza Janše (informacijo so dobili od strokovnjaka za medije in profesorja na fakulteti za družbene vede Marka Milosavljevića).
– Süddeutsche Zeitung je trdil, da je vlada zrušila dva kulturna centra (pri tem so najbrž imeli v mislih kulturni center Rog, ki ga je porušil župan Zoran Janković).
-Neue Zürcher Zeitung je februarja pisal, da je Janša leta 2012 odstopil zaradi korupcije in je zato moral v zapor.
– The Economist je aprila objavil članek, ki je trdil, da Janševa vlada noče financirati proračuna RTV Slovenija in da v Sloveniji takšen politični nadzor nad proračunom ogroža neodvisnost javne radiotelevizije – slavni Economist torej ne ve (in ni preveril), da se RTV Slovenija financira iz RTV-prispevka.
Prav tako je isti časopis objavili citat anonimnega “starejšega” novinarja RTV Slovenija, da se novinarji javne televizije bojijo za svoja delovna mesta. “Le malo nas je še vedno kritičnih, a nas želijo utišati”, je dejal. V Sloveniji bi se takšni izjavi smejali tudi levičarji.
-Der Standard je zapisal, da vlada medijem, ki niso poročali tako kot je želel predsednik vlade ni podaljšala državnih subvencij. Ko so zapisali državne subvencije, so seveda imeli v mislih medijski razpis, ki pa ni nikakršna subvencija, ampak natečaj, kjer zmagajo najboljši. Kot “državno subvencijo” so jim ga prodali tisti slovenski mediji, ki so bili v prejšnjih vladah že abonirani do javnih sredstev iz razpisa, saj je bil razpis le rutina, tokrat pa so morali res tekmovati za sredstva in kot v vsakem tekmovanju nekateri sredstev pač niso dobili.

Več medijev – med njimi Der Standard, Die Presse in New York Times poroča, da je v slovenskih kulturnih ustanovah prišlo do čistk – ker naj bi vlada dala zamenjati šest od sedmih direktorjev državnih muzejev s svojimi kandidati. To je ena od tistih skrbno zapakiranih polresnic, ki zvenijo povsem drugače izven pravega konteksta. Nobeden direktor namreč ni bil zamenjan. Vsem so potekli mandati. Novi direktorji pa nimajo prav nič s politiko, so vsi ugledni strokovnjaki in se jim je s takšnim poročanjem delalo poklicno škodo.

Foto: Pixabay

Na uradne demantije ni odgovoril niti en medij
Le v tem letu je ministrstvo za kulturo po besedah Iršiča odgovorilo na več ducatov takšnih zgodb, kjer so tuji mediji povsem povzemali slovenske vire, ne da bi se o verodostojnosti informacij pozanimali še pri kom drugem. Kot je poudaril, na uradne demantije ni odgovoril niti en medij. Zato so jih objavljali na njihovi domači strani, da vsaj domača javnost vidi kako površni znajo biti tuji mediji. “In tudi to kako so s čistimi lažmi slovenski politični aktivisti pripravljeni delovati prek trupel za dosego končnega cilja – se pravi padca vlade.”

Skoraj vedno so se pogovarjali z istimi ljudmi
Ko je imel Iršič kakšen intervju s tujimi novinarji in jih je povprašal, kdo jih je v Slovenijo sploh poklical, so nekateri rekli, da se ne spomnijo, drugi pa so mu priznali, da so prišli v Slovenijo na prošnjo kakšnega od novinarjev Društva novinarjev Slovenije ali pa jih je povabila kakšna levičarska nevladna organizacija. “Skoraj vedno so se pogovarjali z istimi ljudmi: Markom Milosavljevićem, Blažem Zgago, Igorjem Kaduncem, Natalijo Gorščak, Petro Lešnik Kromar, Barbaro Štrukelj, Bojanom Veselinovičem itd.” Povedal je, da ko jim je predlagal, naj se pogovorijo še s kakšnim človekom, ki ima morda malce drugačne poglede na zadeve in jim predlagal še kakšno ime, so se lepo zahvalili, a povedali, da nimajo dovolj časa, saj se prispevek montira že čez dva dni.

“Kaj se lahko torej iz tujega poročanja o Sloveniji naučimo? Spomnim na uvodne besede – tradicionalno novinarstvo več ne obstaja. Politika je prodrla v vsako poro življenja – tudi v svet zabave, športa in gospodarstva.” Novinarstvo je po besedah Iršiča le še ena izmed človeških aktivnosti, ki se je politizirala do take mere, da novinarji več ne poročajo ampak primarno izražajo svoje svetovne nazore. Postfaktični svet lažnih novic je tako postala nova resničnost. “Ogromni tuji novičarski konglomerati v takšnem svetu ne bi preživeli, če se ne bi politično profilirali. Njihov način o tem kako poročajo o Sloveniji je odsev tega kako poročajo tudi o drugih državah – npr. o madžarskih proktikoronskih ukrepih tako, kot da si bo “diktator” Viktor Orban prisvojil absolutno oblast, medtem, ko povsem prezrejo, da belgijske, španske, nemške in nizozemske oblasti nad protikoronske protestnike pošiljajo policijo, ki z njimi brutalno fizično obračuna.” Mediji pač ne poročajo, ampak pripovedujejo politično zgodbo, v katero sami verjamejo ali pa so v njo prisiljeni – zgodbo o liberalnem zahodu in iliberalnem vzhodu. O razsvetljencih in mračnjakih, je še poudaril.

Iršič poudarja, da takšno novinarstvo s sabo nosi tudi posledice. “Zaupanje v medije v Sloveniji kopni.” Po zadnji raziskavi Valicona so mediji namreč na repu institucij, ki jih državljani zaupajo. “Trend pa je tudi globalen. Po podatkih Edelmanna ameriškega barometra zaupanja medijem 56 odstotkov Američanov verjame, da želijo mediji naklepno zavajati ljudi, s poročanjem napačnih podatkov ali grobih pretiravanj, 58 odstotkov Američanov pa verjame, da medije bolj zanima zastopanje ideologije kot pa poročanje,” je poudaril.

Slika je simbolična. Foto: EPA.

Fenomen podcastov zrasel iz nezaupanja medijev
“Zato so v zadnjih petih letih postala socialna omrežja nekakšen bypass, skozi katerega ljudje, ki medijem več ne zaupajo, pridobivajo informacije. Socialna omrežja omogočajo dostop do pridobivanja surovih novic, preden jih obdela medijski stroj, ki je naravno ali oportunistično naklonjen eni politični opciji.” Drug fenomen, ki je po besedah Iršiča zrasel iz nezaupanja medijev, pa se v Sloveniji še ni prav prijel, je fenomen podcastov. V dobi 280 znakov in instant političnih puhlic je pravi fenomen, da so se ljudje zopet začeli zanimati za osnovno formo človeške komunikacije – za pogovor, je prepričan. A ne kakršnekoli pogovor, pač pa sproščen, a pogosto poglobljen pogovor, ki včasih traja tudi 5 ur. Podcasti so po besedah Iršiča dokaz, da ljudje želijo nekaj več – nekaj, kar jim mediji več ne morejo dati, od smrti konvencionalnega raziskovalnega novinarstva naprej.

“Zato je videti, da bodo na slovenske volitve 2022 pomembno vplivala socialna omrežja. Na tiste naslednje leta 2026 pa že alternativne poti informiranja, kot so podcasti.” Iršič izpostavlja, da se na nek način vračamo tja kjer smo začeli – resno, objektivno novinarstvo se je umaknilo politični propagandi. “Politična propaganda, pa se bo umaknila novemu poglobljenemu načinu podajanja informacij – podcastom. To pa bo najbrž tudi začetek konca proliferacije skrajnolevičarskih strank na slovenskem.”

Nina Žoher