fbpx

[Video] Sodobni levičarji z iskanjem fantomskih fašistov uporabljajo stari trik Kominterne, da bi s tem prikrili svojo lastno vsebinsko praznost

KUL (Foto: Printscreen RTVS)

V ameriških liberalnih velemestih je ljudi sram povedati, da so republikanci, saj so demokrati v zadnjih dveh desetletjih izčrpno delali na tem, da republikance v svojih večinskih medijih predstavljajo kot nazadnjake, rasiste, homofobe in celo fašiste. Slovenija po besedah političnega analitika in svetovalca za odnose z javnostjo na ministrstvu za kulturo Mitje Iršiča vedno sledi ameriškim trendom. Tudi mi smo namreč prišli tako daleč, da združba večinskih medijev, nevladnih organizacij, marksističnih akademikov in levih političnih strank sistematično in zelo uspešno s stigmo fašizma omalovažuje ne le stranko SDS, temveč celotno slovensko vlado.

Kot poudarja Mitja Iršič, se ne ustavijo le pri političnih strankah. “Tudi vse, kar desnica politično predstavlja – domoljubje, narodna zavest, spoštovanje tradicije, indiosinkratičnosti naše etnične skupine in ekonomski liberalizem – vse to je po novem fašizem. Tako uspešen je bil ta semantični lov na čarovnice, da danes povprečen apolitični človek zdravo domoljubje kaj hitro primerja z rasizmom in sovraštvom do migrantov, prosti trg pa z izdajo nacionalnega interesa, ki ga nagonsko povezuje s kolektivistično kontinuiteto komunizma,” pojasnjuje.

Izbor besed, s katerimi levičarji klevetajo proti vsemu, česar ideološko ne marajo, po besedah Iršiča ni naključen. “Fašizem v izvirnem pomenu je italijansko totalitarno gibanje, ki ga je ideološko utemeljil socialist Giovanni Gentille, kot kolektivistično in nacionalistično gibanje, ki je komplementarno komunizmu. Fašizem je bil črni komunizem, tako kot je bil komunizem rdeči fašizem. A ko sodobni ponosni nasledniki slovenskih komunistov govorijo o fašizmu, ne govorijo o Gentillejevem totalitarizmu, ampak uporabljajo 90 let star in dobro preizkušen trik sovjetske Kominterne – ta je namreč sredi tridesetih ugotovila, da je zelo priročno, če se vsi sistemi, ki rdečim kolektivistom niso všeč stigmatizirajo kot fašizem. Tako fašistična ni bila več le Italija, ampak tudi kapitalisti iz Francije, Velike Britanije in ZDA – proti katerim so se izvirno borili tudi slovenski komunisti.” Iršič poudarja, da so bili Stalinovi komunistični nasprotniki, ki so končali v pogromih, obtoženi spogledovanja s fašizmom. Za fašiste in kolaborante z nacisti so bili po navedbah Iršiča označeni slovenski plemiči, industrialci in meščanski liberalci, ki so jih slovenski rdeči osvoboditelji želeli osvoboditi spon materializma. “Tudi taki, ki so pomagali partizanom,” je dodal.

Zadnji, ki je skočil na vlak  žaljenja vladnih strank, je novi mesija tranzicijske levice Robert Golob
Iršič je prepričan, da zato zadnja leta tako intenzivno poslušamo leve lamentacije o fantomskih fašistih. Za fašiste in kolaborante je bila ozmerjana že večina članov trenutne vlade – ne s strani opitih šankovskih posebnežev, pač pa pomembnih predstavnikov koalicije KUL. Zadnji, ki je po besedah Iršiča skočil na vlak  žaljenja vladnih strank, je novi mesija tranzicijske levice Robert Golob, ki je trenutni način vladanja označil za fašizem. “Tudi mediji se pridružujejo tej histeriji do te mere, da celo uslužbenci javne televizije RTV Slovenija funkcionarje in sodelavce trenutne vlade proglašajo za rasiste in fašiste.”

“Kot rečeno pa poleg fašistizacije, leva politika in njeni finančno-medijski podsistemi vzporedno demonizirajo simbole države, naroda in vere, ki so tradicionalno povezani z desnico. Rimsko-katolištvo se enači z nacistično kolaboracijo in fevdalno pogoltnostjo. Simboli države se zamenjujejo z LGBTQ zastavami in grbi, saj je slovenska zastava za levičarje postala simbol poskusov reinstitucije rasne nestrpnosti.” Iršič poudarja, da je zadnji tak zavržen poskus fašistiziranja slovenstva prosti spis profesorja na Fakulteti za družbene vede Petra Stankovića, ki je za slovensko narodno-zabavno glasbo dejal, da “je zelo pripravna za prisvojitve s strani fašistov, ob tem pa pripomnil, da je oblast v Sloveniji prevzela “skrajna desnica”. Tako je po prepričanju Iršiča namignil, da trenutna oblast vzpodbuja folklorno glasbo iz fašističnih vzgibov.

Takšna retorika je nevarna za civilizacijo 
Iršič izpostavlja, da stari trik Kominterne s pridom uporabljajo sodobni levičarji, da bi s tem prikrili svojo lastno vsebinsko praznost. “Ko nasprotnika označiš za fašista, ni pomembno, če si sam nesposoben vladanja in sprejemanja težkih odločitev – vsaj fašist nisi.” Kot meni, je takšna retorika izredno nevarna. “Ne za desnico. Nevarna je za civilizacijo. Ker če so vsi fašisti – celo stranke EPP in narodnozabavni ansambli – potem ni nihče fašist in če ni nihče fašist, potem ne bomo prepoznali pravih fašistov, ko bodo prišli na oblast – tako kot jih nismo leta 1945, ko so rdeči fašisti prevzeli celotno vzhodno Evropo. Saj bodo pravi fašisti rekli: “Hja, spet paranoja. Za vas so bile tudi desno-sredinske stranke fašistične”.”

“Zatorej: vrnimo dobro ime desnici, ki ga je izgubila izključno zaradi medijsko-političnega pogroma in spotoma rešimo civilizacijo.” Nič po besedah Iršiča ni narobe, če radi poslušate narodno-zabavno glasbo. “Nič fašističnega ni v tem, če imate radi svoj jezik, tradicijo, simbole in domovino. Ni fašizem, če vam narod pomeni razširjeno družino. Povejte tistim, ki vas imajo za fašiste, da so njihove klevete ogledalo njih samih, njihove nesposobnosti, praznosti in latentne nestrpnosti do vsega drugačnega. Naj vas ne bo sram. Povejte jim – radi imamo slovenski narod in vse, kar je slovenskega. In s tem ni nič narobe. Še več – to je temeljni kamen naše civilizacije,” je še prepričan.

Sara Kovač