fbpx

[Video] Spomenka Diklić Hribar ugrabila proslavo 30. obletnice podpisa strank o skupnem nastopu na plebiscitu za osebni napad na premierja Janeza Janšo!

Spomenka Hribar z Milanom Kučanom (Foto: STA)

V Sloveniji se vse bolj zarisuje jasna meja med zmernimi levičarji, pripravljenimi na dialog, in skrajnim krilom levice, ki vsakršen dialog s komerkoli “desno od Stalina” zavrača. Eden takšnih zmernih levičarjev, predsednik države Borut Pahor, je gostil proslavo ob 30. obletnici podpisa strank o skupnem nastopu na plebiscitu, ki je dodal še zadnji pravni kamenček v mozaiku pravne podlage za osamosvojitev. Proslavo, ki bi morala potekati v duhu sloge med Slovenci vseh političnih orientacij, je ukradla Spomenka Diklič Hribar, ki je bontonu in dogodku neprimerno verbalno napadla predsednika vlade, Janeza Janšo, v tem napadu pa še postregla s celim kupom laži.

Svečano proslavo v predsedniški palači, ki bi morala potekati v spravnem ali vsaj za ta večer složnem duhu, je brezsramno in nevljudno ugrabila Spomenka Diklić Hribar. S tem svojim šokantnim izpadom je še poglobila razlike med zmernimi levičarji, pripravljenimi na dialog, kakršen je predsednik države, Borut Pahor, in skrajnim krilom, kakršnega predstavljajo liki kot je Tanja Fajon. Vzdolž tega, kdo na levici bo njen izpad obsodil in kdo jo bo naredil “heroino”, se bo zarisala tudi meja med zgoraj omenjenima zmernim in skrajnim krilom levice.

Navajeni smo, da skrajna levica izkoristi vsako priložnost, da blati predsednika vlade, Janeza Janšo. Pa vendar, tudi njihovi poskusi se razlikujejo. Nekateri so preprosto tako primitivni, tako neumestni, tako lažnivi, popolnoma nesubtilni, da jim niti poskusi manipulacije več ne moremo reči. Lahko jim rečemo le divjaštvo. Barbarstvo. Verbalno barbarstvo. Izpad Spomenke Diklić Hribar sodi med takšna barbarstva.

Spomnimo na ključne točke njenega govora, ki ga nikoli ne bi smelo biti. Diklić Hribarjeva je začela z nečim, čemur nekateri pravijo “kompliment Janezu Janši”.  Rekla je, da je “malo bolj zaslužen za osamosvojitev kot drugi”. Tudi ona, ker ona prav tako šteje med osamosvojitelje. Pomislite. Spomenka Diklić Hribar zase verjame, da je malo manj zaslužna za osamosvojitev kot Janez Janša. Ker je veliko pisala in govorila. Pozor, ne podcenjujem pomena diplomacije, toda, lepo vas prosim. Ne, to ni bil kompliment Janezu Janši.

Janša je kriv za Srebrenico? Je tudi za lanski sneg?

Kmalu zatem pa je pričela s svojimi blodnjami. Janšo je najprej napadla, da “nas prodaja Madžarom”. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je, kdo smo po njeno mi, ki nas prodaja in zakaj Diklić Hribarjeva verjame, da lahko govori v našem imenu. Kot rojeno Srbkinjo je srbski kapital v Sloveniji najbrž ne moti. Le madžarski je problem. Zakaj? Ker je povezan z Janšo in SDS-om. Nič drugega kot klasični primer histeričnega antijanšizma.

Spomenka (Diklić) Hribar in Milan Kučan (foto: arhiv Demokracije)

Nadaljevala pa je z nečim, čemur drugače kot norost ne moremo reči. Pazite, Janeza Janšo je obtožila (so)krivde za genocid v Srebrenici, ker je ustavil Kučanovo trgovanje z orožjem z Bošnjaki. Spraševala se je, če bi se pokol v Srebrenici zgodil, če ne bi Janša tega ustavil. Jasno je, da je tam bila prisotna mednarodna skupnost, natančneje “UNPROFOR”, ki ni ničesar storil, pa je bil za to gotovo bolj odgovoren kot kdorkoli. Toda v tistem času očitati, da nekdo ni želel prodati slovenskega orožja, je velikanski nesmisel.

Zamudila je priložnost biti “normalna privilegirana upokojenka”

Tudi če Diklić Hribarjeva vsebinsko ne bi tako deplasirano govorila, bi njen napad bil vreden obsojanja in uradnega distanciranja slovenskih politikov obeh polov. Diklić Hribarjeva je kognitivno še dovolj pri sebi, da je vedela, kaj je namen proslave in se je zavedala, da je to, kar počne, nevljudno, primitivno, zavržno. Pa je vendarle storila.

Pri tem je mogoče vredno spomniti, da naj bi ravno Diklić Hribarjeva kakor lahko beremo na Wikipediji “v slovenski politični in družbeni prostor zasadila idejo narodne sprave”. V eseju Krivda in greh je namreč na podlagi intervjuja, ki ga je Edvard Kocbek dal Borisu Pahorju leta 1975 problematizirala ravnanje revolucije med vojno in po njej. Zaradi eseja v katerem je zahtevala “pietetno obravnavo vseh mrtvih, tudi po vojni likvidiranih domobrancev in drugih kolaborantov ter civilistov,” ter “postavitev skupnega spomenika vsem vojnim in povojnim žrtvam” v obliki obeliska z napisom “Umrli za domovino,” so jo celo vrgli iz Komunistične partije. A te dni je Diklić Hribarjevi veliko več do razdora, kot do narodne sprave.

Aleš Ernecl