Vse afere Golobičeve in Drnovškove LDS – Kje so ukradene milijarde, iz katerih se danes napajajo nove instant stranke, ki bi ustavile Janeza Janšo, in zakaj zanje nihče ni nikoli odgovarjal?

Janez Drnovšek in Gregor Golobič (foto: STA)

Režiser levega tranzicijskega omrežja je dolgoletni generalni sekretar Liberalne demokracije Slovenije in predsednik propadle stranke Zares Gregor Golobič. V dolgoletni vladavini LDS so se Golobič in njegovi počutili popolnoma nedotakljivi, vse do izvolitve prve Janševe vlade v letu 2004. Stranka si je v desetletni vladavini uspela nakopati bogastvo, ki je še danes fundacija za vse nove instant stranke, ki so v zadnjih letih vzniknile in tudi hitro poniknile na slovenskem političnem prostoru. Spomnimo se afer Smelt, Elan, Hit, NLB Sigma, Sklada za izgradnjo pediatrične klinike, afere Rdeči križ, operacijske mize, SIB banke in odkupa delnic te banke s strani dolgoletne predsednice uprave Triglava Nade Klemenčič, afere Orion, pa Zbiljski gaj, Pompe, Dadas, Satex in podkupnine švedskega telekomunikacijskega podjetja Erikson v primeru gradnje tretjega mobilnega omrežja UMTS. 

Zlata vladavina globoke države, ki se je skrivala za svetovljansko podobo dolgoletnega voditelja Liberalne demokracije Slovenije Janeza Drnovška, je trajala od leta 1992 do 2004. A kljub temu, da je dajal Drnovšek videz poštene osebe, je v ozadju njegov generalni sekretar LDS Gregor Golobič igral umazane poslovne igre s svojimi igralci, in uprizarjal eno umazano poslovno zgodbo za drugo. Tokrat jih bomo izpostavili le nekaj, da bi se spomnili, kako je potekala kraja davkoplačevalskega denarja t.i. globoke države pod pokroviteljstvom LDS, vse do izvolitve prve Janševe vlade.

Prva večja afera, ki je pretresla samostojno Slovenijo, je bila afera Smelt. O tej aferi je takrat obsežno poročal sedanji kolumnist Nove24TV Vinko Vasle. V preteklosti smo o tej aferi že pisali v našem mediju. Smelt je bil v času pred osamosvojitvijo republiški center obveščevalno-varnostne službe. Ustanovili so ga slovenski udbovci iz GIO (Gradbeni Inženiring Operavita), ki so opravljali številne vohunske posle tako v Jugoslaviji kot tudi v tujini, saj so zaposleni kot “gradbinci” imeli dostop do številnih uporabnih podatkov in oseb. Več kot 20 let je Smelt vodil Jože Žagar, tesen prijatelj Milana Kučana in njegove soproge Štefke, ki je po osamosvojitvi med letoma 1991 in 1999 vodil tudi podjetje Smelt Intag v Zürichu, kjer je eno od ključnih vlog igral tudi nekdanji minister za zdravje, Borut Miklavčič, v navezi z albanskim paraposlovnežom Hajdinom Sejdo (Ilirija Holding s.a.).

Smelt je preko gradnje WTC in preko drugih podjetij porabil za lastninjenje podjetja porabil več stotisoč mark
V aferi Smelt se je očitalo marsikaj. Kriminalistična preiskava je odkrila vrsto kaznivih dejanj zlorabe položaja, ponarejanja listin, fiktivnih pogodb, pomoč pri storitvah kaznivih dejanj in finančnega oziroma materialne okoriščanja. Srčika problema je bila gradnja WTC centra v Ljubljani. Vasle je takrat povedal, da se je del denarja najbolj vpletenih stekal tako, da so se prek SGP Grosuplje povezali s posameznimi kooperanti, ki so v WTC opravljali določena dela in prek fiktivnih pogodb o delu, s pomočjo ponarejenih dokumentov, dobavnic in računov o opravljenem delu prejemali določene zneske.

Le-te so kasneje dvigovali v gotovini in jih izročali posameznikom iz Smelta. Kot se je kasneje izkazalo, so imeli osumljeni posamezniki v WTC tudi po več lokalov. Kot je v svojih člankih razkril Vinko Vasle in pokojni dolgoletni novinar Danilo Slivnik, je preko fiktivnih pogodb in ponarejenih listin v višini 150 tisoč nemških mark, po nekaterih informacijah pa je bila škoda ocenjena na več kot milijon nemških mark.  Vsota pa se je porabila za lastninjenje Smelta, je takrat trdil Vasle.

Elan propadel že leta 1990 zaradi poslovnih malverzacij rdečih direktorjev
Elan je bilo dolgoletno slovensko uspešno podjetje. Žal je podjetje v začetku leta 1990 doživelo finančni zlom. Kljub temu, da so kriminalisti vložili 29 kazenskih ovadb, se nikomur ni zgodilo popolnoma nič. Nobeden od odgovornih ni bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Sodnik Anton Šubic pa je, po negovih besedah, v osmih mesecih pozabil napisati sodbo. Kasneje se je s primerom Elana ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija, ki je prišla do zanimivih ugotovitev.

Komisija je med drugim ugotovila, da je uprava pod vodstvom Uroša Aljančiča in Pavla Kodra prenesla kapital na t.i. “by-pass” podjetja. V tistem času bi naj imel Elan do 100 milijonov nemških mark izgube. Propad nekdaj slovenskega ponosa pa je bil za številne še bolj ponižujoč, ko je leta 1992, Elan kupil konzorcij hrvaških upnikov Komel. Ker konzorcij ni poravnal kupnine, je 77-odstotna lastnica Elana postala Privredna banka Zagreb. Ta je, ko je Elan spet zabredel v težave, svoj delež marca 2000 prodala Slovenski razvojni družbi. Po ponovnem nakupu Elana od hrvaškega lastnika in sanaciji podjetja z državno pomočjo, si je nova uprava Elana pod vodstvom Uroša Koržeta, ki jo je postavila vladna institucija, izgovorila nagrado v višini 1,4 milijard tolarjev za prvi dve leti oz. 3 milijarde za 4 leta.

Le-te novi lastniki niso želeli izplačati, Korže pa je spor izgubil tudi na sodišču. Med drugim so ugotovili, da se je med delom Koržeta zgodilo več nezakonitosti. Med drugim so Koržetu očitali ponarejanje poslovnih rezultatov med leti 2000 in 2003. Računsko sodišče je opozorilo, da je vodstvo Elana ugotovilo, da je bilo prestrukturiranje skupine Elan v tem obdobju izvedeno negospodarno. Vlada si je ob takšni zlorabi javnih sredstev zatiskala oči, vladne institucije pa so prelagale odgovornost ena na drugo.

Marko Voljč.

V aferi Hit bi naj izginilo med 15 do 20 milijonov evrov
Afera Hit je izbruhnila leta 1991, ko so zaradi pogodbe med Hitom in posojilno pogodbo fiktivne panamske družbe CLS S.A., tedanjemu prvemu možu novogoriškega Hita Danilo Kovačiču očitali zlorabo položaja. Zapora ga je rešil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je dolgoletnega vplivnega direktorja Hita pomilostil. Kot član preiskovalne komisije pri zadevi Hit je sodeloval tudi nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica, ki je v enem izmed intervjujev povedal, da je v Hitu v devetdesetih izginilo med 15 do 20 milijonov evrov.

V delovanje Hita je bila močno vpeta nekdanja socialistična oblast, ki bi naj s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom. Takratni direktor VIS, (predhodnico Sove) Miha Brejc, je dobil informacijo, da je v primeru Hita potekalo divje lastninjenje. Takratna ekipa je zaznala, med drugim, 600 primerov kraj družbenega premoženja v slovenskih podjetij, naj bi bili vpleteni dolgoletni “rdeči” direktorji pomembnih slovenskih podjetij. Kot zanimivost lahko zapišemo, da je imela v času afere Hit pomembno vlogo Nelita Nemec, mama poslanca SD Matjaža Nemca.

Nova ljubljanska banka za informacijski sistem Sigma porabila 18 milijard tolarjev, realni stroški sistema pa bi bili za 30 odstotkov manjši
Prva večja afera v Novi ljubljanski banki v času samostojne Slovenije je bila vzpostavitev informacijskega sistema Sigma. Revizijska družba Accenture je ocenila, da je NLB do konca leta 2002 porabila čez 18 milijard tolarjev (75 milijonov evrov), skupni stroški projekta pa so bili za vsaj 30 odstotkov manjši. To po računici znaša več kot 20 milijonov sedanjih evrov.

Glavni krivec je dolgoletni tranzicijski finančnik in takratni predsednik uprave NLB Marko Voljč.  Afera je izbruhnila potem, ko so v NLB odločili, da bodo za prenovitev svojega informacijskega sistema nabavili avstralski sistem Sigma.  Težava je bila tudi v tem, ker so skupaj s programom uvozili celo vrsto avstralskih programerjev, ki so za slabo opravljeno delo več mesecev živeli na račun NLB in posledično, ko je bilo treba banko dokapitalizirati, tudi slovenskih davkoplačevalcev.

V letu 2003 se je novi informacijski sistem popolnoma sesul. Slovenska javnost je lahko v letu 2003 spremljala prizore dolgih vrst upokojencev, ki so čakali na svoje pokojnine. Marko Voljču ni bilo zaradi te afere nič hudega, saj so ga belgijski lastniki KBC dodatno nagradili, kasneje pa je Voljč zasedel še nekaj nadzornih mest v slovenskih državnih in tujih podjetij.

V skladu Izgradnja pediatrične klinike Biserka Marolt Meden posodila podjetju Konta 10 milijonov tolarjev
Izgradnja pediatrične klinike je trajala več kot deset let. Predsednica odbora za izgradnjo Pediatrične klinike je bila danes znana predsednica društva Srebrna nit Biserka Marolt Meden. V letu 2000 je odobrila iz sklada posojilo v vrednosti 10 milijonov takratnih tolarjev članu sveta Srečku Kirmu in njegovemu podjetju Konta. Epilog smo videli na sodišču, ko je Medenova leta 2006 dokazala nedolžnost s tem, da je Kirm z obrestmi vrnil denar. Vendar bi moral Kirm denar vrniti po dveh tednih, kar pa je storil šele po dveh letih. Medenova je med drugim priznala, da je bila takratna največja parlamentarna stranka Liberalna demokracija med največjimi donatorji izgradnje Pediatrične klinike.

Dolgoletni sekretar Rdečega križa in kandidat za poslanca SD Mirko Jelenič zakuhal enega največjih humanitarnih škandalov v Sloveniji
Afera Rdeči križ je izbruhnila v letu 2001, ko se je izvedelo, da je nekdanji kandidat za poslanca stranke SD (tedanja ZLSD) in dolgoletni sekretar RKS Mirko Jelenič, zbrani denar posojal in se hkrati ukvarjal še z drugimi pridobitnimi posli, povezanimi s sumi korupcije. Za zlorabo položaja sodišče ni našlo dovolj dokazov. V aferi so se omenjali vplivni posamezniki iz LDS in SD. Naš medij pa je razkril, da je bil Jelenič le postranska žrtev v aferi, saj bi mu naj afero nastavil eden najbolj vplivnih operaterjev globoke države, Janez Zemljarič.

Medicoengineering prodal operacijske mize Maquet za dvakratno ceno
Predhodnik razvipitega podjetja za nabavo medicinske opreme Medicoengineering, Aico-Med je leta 2002 bilo izbrano brez javnega razpisa za dobavo operacijskih miz. Tako je UKC Ljubljana od podjetja Aico-Med kupil 38 operacijskih miz znamke Maquet ter zanje odštel sedanjih štiri milijone evrov. Pojavili so se podobni sumi kot ob preplačanih žilnih opornicah, ko se je hitro ugotovilo, da so bile operacijske mize vsaj dvakrat preplačane. Generalni direktor UKC Primož Rode , pa je moral zaradi afere zapustiti mesto prvega moža največje slovenske bolnišnice.

LMŠ.

Igor Jurij Pogačar imel glavno vlogo pri kraji milijonov evrov v aferi SIB banka, a ga je slovensko tožilstvo čudežno oprostilo zlorabe položaja
Pogačar je imel eno izmed glavnih vlog v razvpiti aferi SIB banke. V začetku novega tisočletja je bil prokurist javnega ljubljanskega podjetja Energetike. Afera je močno zaznomovala takratno županjo in sedanjo direktorico Pionirskega doma Viko Potočnik. Takratna županja je zaradi razkrite afere v javnosti odstopila z mesta predsednice ljubljanskega odbora LDS. Ljubljanski davkoplačevalci so za dokapitalizacijo odšteli sedanjih 14,6 milijona evrov, dve leti kasneje pa jo je NLB prodala za 1,7 milijona evrov.

Afero je v svoji knjigi Sprenevadnje in bankrot- Kdo je s kom v aferi SIB  podrobno opisal Ivan Vidic in razkril vsa omrežja, ki so sodelovala v eni izmed prvih spornih bančnih afer v samostojni Sloveniji. Poleg prokurista Pogačarja je bila v sporni posel vključena še borznoposredniška hiša Publikum. Preiskovalni organi so v času afere SIB sumili, da se je Energetika pod vodstvom Pogačarja odločila za kupovanje v več časovnih razmakih, da so umetno zvišali cene delnic. S tem pa naj bi Pogačar ustvaril protipravno korist. V primeru Energetike je slovenska javnost izvedela za 376 milijon tolarjev, v primeru borznoposredniške hiše Publikum pa za 93 milijonov tolarjev protipravne premoženjske koristi. Ta razlika v ceni naj ne bi šla na račun Energetike.

Leta 2017 je tožilstvo s zaključilo sporno afero in Pogačarja oprostilo, saj mu niso mogli dokazati zlorabe položaja. Po poročanju RTV Slovenija je tožilstvo namreč ugotovilo, da nekdanjemu prokuristu Energetike Ljubljana, ki je banko SIB najprej kupila, nato pa odprodala, ni mogoče očitati kaznivega dejanja zlorabe položaja pri nakupu delnic te banke. Kot so ustavitev pregona obrazložili na tožilstvu,  je bila Pogačarju očitana premajhna skrbnost pri poslu in napačne poslovne odločitve, kar ni kaznivo dejanje. S tem pa je slovensko pravosodje pometlo pod preprogo še eno umazano zgodbo politične levice v Sloveniji.

Dolgoletna vladarica Zavarovalnice Triglav Nada Klemenčič sodelovala v sporni aferi SIB in s svojo ekipo kupovala lastniške deleže Triglava
Nada Klemenčič je bila dolgoletna predsednica uprave največje slovenske zavarovalnice Triglav. Pomembno vlogo je odigrala v sporni aferi banke SIB. Njen mož Vlado Klemenčič pa je bil med drugim tudi predsednik uprave SIB banke. Tako je sam Pogačar razkril, da je bila cena delnic diktirana s strani Klemenčičeve in dogovorjena na sestanku z Viko Potočnik, Samo Lozejem in odvetnikom Miro Senico. Dogovorili so se, da je cena delnice za borzno posredniško hišo Publikum znašala 3800 tolarjev. S tem je Klemenčičeva pomagala reševati položaj banke, ljubljanske Energetike in svojega moža.

Člani vodstvene ekipe Zavarovalnice Triglav s Klemenčičevo na čelu, so se odločili, da bodo sami sebi prodali deleže največje slovenske zavarovalnice. Nato so leta 2002 delno prodali svoje deleže. Odkupil jih je DU Triglav. Cena naj bi dosegla 11-kratnik nominalne prvotne cene oz. po nekaterih informacijah kar 22-kratnik.

Glede na izbruh afere so dolgoletno predsednico uprave Triglava Klemenčičevo razrešili, za nagrado pa je dobila 54 milijonov tolarjev odpravnine. Takrat je ostala tudi lastnica deleža, ki je prinašal milijonske dividende. Kljub večim sodnim postopkom v prihodosti, je Nada Klemenčič vedno izšla kot zmagovalka. Še eden izmed dokazov, da so bili najvišji predstavniki gospodarske elite v rokah tranzicijske levice vedno zaščiteni za svoje poslovne rabote.

Afera Orion razkrila, da je Liberalna demokracija Slovenije pri goljufivi družbi najemala avtomobile
Afera je izbruhnila v letu 2004. Družba Orion je v svojem delovanju kršila slovenske predpise in je obstajala velik sum davčne utaje. Z njo je bila povezana Liberalna demokracija Slovenije, ki je preko Oriona najemala avtomobile. V glavni vlogi sta bila  Barbara Podlogar in Aleš Alojzij Rus. V sklenjenih pogodbah sta strankam namesto posojilne pogodbe ukanila v prodajo nepremičnin in jim zaručanavala oderuške obresti za dano posojilo. Stranke so Orionu nepremičnino poceni prodale, potem pa je ta isti Orion z mesečnimi obroki posojila odkupovali nazaj.

Direktor družbe Orion preko povezanih ostalih družb je bil Branko Lužar. Leta 2012 je Višje sodišče v Ljubljani presodilo, da v omenjenih primeru Lužar ni bil spoznan za krivega, saj naj bi bilo po mnenju sodišča posojilojemalcem znano, kaj pomeni bruto znesek posojila- znesek, ki so ga zavezali vrniti.

Štirje stečajni sodniki iz Maribor zakuhali afero Pompe, vredno takratnih 5,8 milijarde tolarjev
Vladajoča politična garnitura LDS si je močno oškodovala ime v aferi Pompe. Štirje mariborski stečajni upravitelji so zasebnemu podjetju Pompe iz Maribora posojali denar iz stečajne mase propadlih podjetij  TAM, Aerodrom Maribor, Stavbenik Prevalje, Gradis GP Maribor, Štajerske pivovarne in Tekstilne tovarne Tabor podjetju Tampe. Skupaj so posodili več kot 1,3 milijarde tolarjev. Stečajniki so denar, namesto v bankah in proti zakonu, plemenitili pri zasebniku ter od njega, dokler mu niso blokirali računa, prejemali višje obresti. Na koncu so upniki prijavili terjatve do podjetja Pompe v vrednosti 5,8 milijard tolarjev.

V aferi Satex vodilni pri NKBM podpisali 948 stanovanjskih in potrošniških posojil v višini 11 miljonov evrov 
Afera Satex se je začela leta 1996. Mladen Kerin, Štefan Poštrak in nekdanji notar Tomislav Ajdič so po poročanju Dela od 16. januarja 1995 do 30. septembra 1996 pri NKBM najeli skupaj 948 stanovanjskih in potrošniških posojil v višini več kot 11 milijonov evrov. Ves denar pa bi naj bil namenjen za delovanje družbe Sataxplast, ki se je ukvarjala z proizvodnjo kopalniške opreme.

Na prvem procesu je četverica pravnomočno dobila štiri leta in osem mesecev zapora, vendar je vrhovno sodišče prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter primer vrnilo na začetek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo, saj je presodilo, da je za vsem tem stala Bregantova, in ne Rataj. S tem, ko je oprostilo Rataja, je posledično oprostilo še trojico soobtoženih in s tem sledilo logiki obrambe, da brez storilca ni napeljevalcev. Nekaj mesecev pozneje je višje sodišče ugotovilo, da je pregon zastaral, so poročali v Delu.

Roman Jakič (L), Gregor Golobič in Janez Kocijančič na seji DZ, ob 25. obletnici prvih slovenskih demokratičnih in večstrankarskih volitvah. Ljubljana, Slovenija, 7.aprila 2015.

V aferi Erikson močno vpeta Mobitel in Telekom, ki sta redno sodelovala z Golobičevo Ultro
Švedski mobilni velikan Erikson si je prizadeval, da bi v Sloveniji imel nadzor nad gradnjo omrežja tretjega mobilnega omrežja UMTS. Afero so razkrili v tujini, da bi naj podjetje Erikson nakazovalo podkupnine v švicarskih bankah. Sporni posel je sprožil zanimanje poslancev, ki so hitro povezali takrat še samostojni Mobitel z državnim Telekomom, kjer je v upravi sedel Golobičev izbranec Peter Tevž.  A tudi v tem primeru kljub ovadbam se ni zgodilo popolnoma nič.

So pa takrat poslanci Telekomu očitali razsipne sponzorstva in pogodbe z zunanjimi izvajalci. V letu 2003 je Telekom med drugim sklenil mesečno pogodbo v vrednosti 500 tisoč tolarjev z odvetnikom Miro Senico. Ta pa naj bi jim zaračunal še vsako dodatno storitev, so poročali na 24ur.

Opozicijski poslanci omenjajo tudi koruptivno delovanje in izkoriščanje političnega vpliva eldeesovskega funkcionarja, saj je podjetje Ultra v katerem je zaposlen Gregor Golobič, poslovno sodelovala večinoma z državnimi ali javnimi podjetji in z državnimi ustanovami, še piše 24ur. Poslanci pa so zahtevali, da tožilstvo resno pregleda povezave Golobičeve Ultre v poslovanju z državnimi podjetji, a se to ni zgodilo. Kasneje, v času Pahorjeve vlade, je Golobiča afera Ultra pokopala.

Veliko afer, a vse večinoma brez sodnih epilogov
Tako so brez sodnega razpleta ali celo brez preiskave ostali primeri črpanja ogromnih sredstev iz bančne skupine LB, primer Primex, brežiški Hypoco, oškodovanje več kot 400 ljudi v primeru Cardo, Metalka Commerce, Ona On, Optimizem, stečaji številnih hranilnic, Slovin,Tam, Stanovanjski sklad, Videm Krško, nakupu policijskega čolna itd… Je še nekaj afer, katerih se sploh nismo dotaknili. Le redko kateri posameznik v naštetih primerih iz vladavine LDS je bil obsojen in poslan v zapor, prvorazredne državljane je namreč globoka država zavarovala. Sporno je, ker z ukradenim denarjem še danes lansirajo nove stranke in njihove instant frontmane, ki morajo služiti globoki državi. Zadnji primer je Cerarjev SMC, pozneje tudi Šarčev LMŠ, ki sta v državna podjetja kadrovala številna znana in manj znana imena tranzicijske levice. Spomnimo se samo, kako je Šarec prek svojega sekretarja na Uradnem listu lobiral za Igorja Šoltesa.

Kot smo zapisali, je slovensko komunistično omrežje po smrti Tita v Sloveniji odtujilo za delovanje svojega omrežja po besedah hrvaškega novinarja Domagoja Margetića med 55 do 70 milijard evrov. V času samostojnosti smo v davčnih oazah izgubili 75 milijard evrov. Se še vedno sprašujete, katera politična opcija je kriva za večino težav, ki se pojavljajo v Sloveniji? Odločitev je vaša.

Luka Perš