fbpx

Z lažjo okronana izdaja Slovenije

Piranski zaliv, obrazi Erjavca, Jerneja Sekolca in Simone Drenik

V začetku prejšnjega tedna tedna je parlamentarna komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin, izdala poročilo o t. i. arbitražni aferi. Poročilo močno obremenjuje predvsem Karla Erjavca in Simono Drenik, ki nosita največji del odgovornosti za razplet arbitražne zgodbe.

Ali torej arbitražna afera, zaradi katere Hrvaška ne priznava izida arbitražne sodbe (posledično vprašanje meje ostaja nerešeno za nedoločen čas), dobiva epilog? Iz poročila KNOVS je namreč povsem jasno, da največjo odgovornost za afero nosi sedanji obrambni minister Karl Erjavec (predsednik DeSUS), ki je bil v treh prejšnjih vladah zunanji minister, v zaslišanjih pred KNOVS pa je očitno lagal in se sprenevedal. Podobno velja tudi za glavno agentko v arbitražnem postopku Simono Drenik.

Številni zaščitni ukrepi
Poročilo KNOVS je bilo izdano 15. oktobra letos, tri dni kasneje pa je bilo državnemu zboru vročeno v obravnavo. Slab mesec pozneje pa je bil javni del poročila – izbrisani oz. počrnjeni so tajni podatki, povezani s Sovo – objavljen tudi za javnost. Kot je na Twitterju zapisal predsednik KNOVS Matej Tonin, je objavljeno poročilo utemeljeno na dokumentih. “Poročilo je bilo sprejeto BREZ glasu proti, saj natančno povzema dejstva, ki so za akterje zelo neprijetna. KNOVS ni presegel pooblastila, nikogar nismo napadli, zapisali smo zgolj resnico.” No, očitno pa se z njim ne strinja Karl Erjavec, ki je še isti dan javno napadel predsednika KNOVS, češ da se gre politične igrice.

Predsednik KNOVS Matej Tonin trdi, da je bilo poročilo o arbitražni prisluškovalni aferi sprejeto soglasno, kar je Karla Erjavca spravilo v zelo neprijeten položaj. (Foto: STA)

A najprej poglejmo osnovna dejstva. Kot je znano, je arbitražni sporazum začel veljati 29. novembra 2010, simbolično torej na nekdanji “dan republike”, ki je bil osrednji državni praznik propadle SFRJ. Pred tem je bilo na Sovi leto in pol pred začetkom veljavnosti sporazuma opravljeno varnostno ozaveščanje Simone Drenik in skupine, ki je sestavljala t. i. Projektno enoto, ki je v imenu ministrstva za zunanje zadeve sodelovala v arbitražnem postopku s slovenske strani. To pomeni, da so se morali vsi našteti seznaniti z načinom obravnave in varovanja tajnih podatkov ter pridobiti certifikat za ravnanje s tajnimi podatki do stopnje TAJNO.

Erjavec in Simona Drenik se bosta morala odločiti, kdo laže – ali Sova ali onadva. (Foto: STA)

Sova je v okviru zaščite v projektu arbitraže omenjeno Projektno enoto (PE) opremila s petimi specialnimi kripto telefoni za medsebojno izmenjavo informacij med PE in Sovo. Ob tem je Sova večkrat opozorila Drenikovo na možnost hrvaškega prisluškovanja na kasnejših delovnih sestankih, ki jih je vodila z njo in nekaterimi člani PE. Takšno ravnanje hrvaške strani je bilo verjetno zaradi interesa hrvaške strani, da kompromitira arbitražni postopek. Prav zato se je Sova, kot je razvidno iz poročila KNOVS, maksimalno trudila pri komunikacijskih sredstvih in usposabljanju sodelavcev arbitražnega postopka pri ravnanju z njimi. Pri tem jih je opozarjala zlasti na previdnost pri komuniciranju na odprtih (nekriptiranih) linijah ter še zlasti ob prečkanju državne meje. Povedano na kratko: Sova je Simoni Drenik in njenim sodelavcem predlagala samozaščitne ukrepe, komunikacijo preko kriptiranih telefonskih zvez, še zlasti v času ustnih obravnav na arbitražnem sodišču v Haagu, ko je bila potrebna stalna komunikacija med Haagom in Ljubljano. Prav tako so bili članom PE predlagani varni sistemi elektronske komunikacije prek prenosnega računalnika z ustrezno programsko opremo za varno komuniciranje. To je bilo pomembno tudi pri zagotavljanju kriptiranih povezav med PE in njenimi tujimi sodelavci (pravni zastopniki, ki jih je najela Republika Slovenija).

Velika pooblastila Simone Drenik
Arbitražni postopek, ki je v najširšem pomenu besede trajal skupaj šest let, je bil torej ves čas zaznamovan z zaščitnimi ukrepi Sove, ker je šlo za projekt nacionalnega pomena. Zato je bilo treba primerno opremiti tudi osebje in zgradbo Ministrstva RS za zunanje zadeve (MZZ), kar je vključevalo tudi varnostno območje za obdelavo podatkov (z omejenim dostopom ter evidenco vstopa in izstopa). Kot navaja KNOVS, je bilo v času ministra Karla Erjavca (natančneje 24. julija 2012) sprejeto navodilo o spremembi navodila o tajnih podatkih, prek katerega je bila vodja PE Simona Drenik določena za osebo, ki sama določa podatke za tajne do stopnje »tajno«, kar dokazuje, da je bila Drenikova zelo dobro seznanjena z zakonom o tajnih podatkih in njihovem varovanju.

Ministrstvo za zunanje zadeve je imelo ves čas na razpolago dovolj finančnih sredstev za izvajanje zaščitnih ukrepov pri varovanju tajnih podatkov. (Foto: STA)

Prav ob vzpostavitvi omenjenega varnostnega območja na sedežu MZZ je bilo sodelavcem PE izročeno tudi pet kriptiranih telefonov, MZZ pa je vzpostavilo poseben varnostni informacijski sistem, ki je obsegal strežnik, delovne postaje in poseben skener za skeniranje gradiva, ki ga je preučevala PE. Navedeni sistem je bil iz varnostnih razlogov ločen od depešnega sistema. Prav tako je MZZ zagotovilo tudi finančna sredstva in ustrezne pogoje za delovanje PE, ker je bila arbitraža “največji projekt nacionalnega pomena za Republiko Slovenijo, njeno vlado in predsednika republike”. MZZ je tako za vse člane PE organiziralo tudi osnovna in redna dodatna usposabljanja za področje obravnave in varovanja tajnih podatkov. Največji obseg dela je PE imela v letih 2012 in 2013, ko je bilo treba odgovoriti na hrvaški protimemorandum. Ko je bilo to delo končano, se je obseg dela skrčil in šele takrat se je število zaposlenih v tem sektorju začelo zmanjševati. Kot je še zapisano v poročilu KNOVS, je ministrstvo za finance ves čas zagotavljalo dovolj denarja, da je MZZ vedno dobilo toliko denarja, kot ga je potrebovalo za izvedbo arbitražnega postopka. Največji strošek so predstavljali prevajalci, ki so dokumente prevajali v angleščino. Glede na pričanje predstavnikov MZZ (Vlasta Vivod, Tomaž Kunstelj) finance niso bile problem, so pa z denarjem ravnali racionalno. No, v tem času so Simona Drenik in še nekateri zaposleni poleg redne plače dobivali tudi poseben honorar. Ob tem KNOVS opozarja, da ni znano, koliko je honorar znašal, saj vlada na sklep KNOVS ni odgovorila.

Prijateljsko kramljanje o tajnih podatkih?
Kako je torej mogoče, da se je ob vseh mogočih usposabljanjih in zaščitnih ukrepih vendarle zgodilo, da je hrvaška obveščevalna služba z lahkoto pridobila podatke, ki so hrvaški strani dali dovolj močne argumente, da arbitražne razsodbe ne priznavajo? Kot je navedeno v poročilu, se je Simona Drenik pogovarjala z Jernejem Sekolcem (ki je bil takrat na Dunaju) po običajni, torej nezaščiteni telefonski zvezi prek domačega stacionarnega telefona, in to v okviru običajnih aktivnosti. Povedano drugače: vodja PE in arbiter sta očitno v okviru povsem prijateljskega kramljanja izmenjavala tudi podatke, ki bi sodili samo v zaščiteno, kriptirano telefonsko zvezo. Hrvaški obveščevalci torej niso imeli veliko dela, da so dobili tisto, kar so želeli. Ti pogovori so se dogajali novembra 2014 in januarja 2015 na relaciji Kranj−Dunaj; šlo je torej za komunikacijo med dvema zasebnima prostoroma, povzetki teh “tajnih” pogovorov pa so bili nato objavljeni v nekaterih hrvaških in srbskih medijih. Blamaža je bila torej popolna. Kot navaja poročilo KNOVS, naj bi bila Sekolec in Drenikova stara znanca še iz časa pred imenovanjem Sekolca za arbitra; Sekolec je že imel številne izkušnje z arbitražami, ni pa strokovnjak za mednarodno pravo. Drenikova naj bi lobirala zanj, kabinet predsednika republike pa ga je nato povabil, da je privolil v kandidaturo, na razpis se je prijavil kot edini kandidat. Je šlo torej za dogovorjen razpis? Ne vemo. KNOVS sicer ni dobila pojasnila, katere osebe so dejansko vedele za komunikacijo Drenikove in Sekolca prek nezaščitenih telefonskih zvez. Ko so o tem vprašali Drenikovo, je članom KNOVS nonšalantno dala vedeti, da tega od nje ne bodo izvedeli, ker to ni v pristojnosti komisije. Prav tako tudi niso dobili odgovora na vprašanje, koliko finančnih sredstev je bilo porabljenih za plačilo slovenskega arbitra in koliko za nagrado za vodjo in člane PE. Povedano drugače: državljani nimamo pravice vedeti, koliko davkoplačevalskega denarja je šlo za projekt, ki je bil na koncu neuspešen.

Prej zunanji, zdaj spet obrambni minister Karl Erjavec s svojim ravnanjem dokazuje, da mu ne bi smeli zaupati niti varovanja ovac, kaj šele države. (Foto: STA)

Kdo nam laže?
Iz samih sklepov KNOVS pa tudi iz pregledanega arhivskega gradiva je torej razvidno, da Sova nikoli ni svetovala članom PE, da so komunikacije po stacionarnih linijah varne za izmenjavo tajnih in občutljivih podatkov, pa tudi to, da so bili člani PE z Drenikovo na čelu večkrat opomnjeni glede varnostnih tveganj, tudi glede komunikacije prek mobilnega telefona ter še zlasti ob prečkanju državne meje. Zato je Sova predlagala samo kriptirano telefonsko povezavo in nobene druge, za stik med PE in mednarodno odvetniško skupino pa je predlagala sistem varne elektronske komunikacije prek prenosnega računalnika z vso potrebno programsko opremo. No, iz ugotovitev KNOVS pa je zanimivo to, da je Drenikova v začetku maja 2015 opozarjala na sporno vlogo hrvaškega arbitra Budislava Vukasa, ki naj bi bil imel stalen stik s hrvaškimi oblastmi, Sova pa je zaznala prizadevanja hrvaške strani, da bi našla razlog za prekinitev arbitražnega sporazuma, najugodnejši razlog pa bi bila seveda kompromitacija s slovenske strani. To se je v resnici tudi zgodilo. Namerno? Nadaljnje ugotovitve KNOVS namreč kažejo, da se nihče ni mogel izgovarjati, da “ni vedel”, da se tajnih podatkov ne sme izmenjavati prek običajnih telefonskih linij. Še najmanj pa Drenikova, ki je sedaj predavateljica na Fakulteti za pravo in poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta. Ker sta Drenikova in Sekolec komunicirala med seboj po običajni liniji zunaj prostorov MZZ in zunaj delovnega časa brez vednosti MZZ, Sove in predsednika vlade, Drenikova ni upoštevala zakona o tajnih podatkih, k čemur je bila zavezana kot vodja PE in predstavnica Vlade RS pred arbitražnim sodiščem ter ji je Erjavec celo naložil, da sama določa stopnje tajnosti podatkov do stopnje “tajno”. Zanimivo je tudi, ker Sova zanika trditve Drenikove, da je z njenimi uslužbenci komunicirala tako formalno kot neformalno. Sova namreč trdi, da neformalnih stikov ni bilo – vsi sestanki so bili uradni. Kdo torej laže – Drenikova ali Sova? Za Sekolca pa je obremenjujoče to, da bi moral biti kot arbiter povsem neodvisen in da zato ne bi smel biti v stiku s predstavniki slovenskih oblasti – še najmanj pa po nezaščiteni telefonski liniji. KNOVS tako ugotavlja, da izbira Sekolca ni bila najboljša odločitev, pa tudi sam ni imel v začetku ambicij, da bi postal arbiter, je pa ponudil nekatera imena. Nenavadno, mar ne? Kdo ga je torej prepričal, da je sprejel vlogo arbitra, čeprav ni imel znanja s področja mednarodnega in pomorskega prava?

Kako sporno je bilo že samo komuniciranje med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem, če bi slednji moral delovati nepristransko – če odmislimo, da je komunikacija med njima potekala kar po navadnih telefonskih linijah v okviru “prijateljskega kramljanja” na liniji Kranj−Dunaj? (Foto: STA)

Erjavec in dva operativca Sove
Najbolj zanimiv pa je sklepni del poročila KNOVS, saj opredeljuje tudi odgovornost “večnega” ministra Erjavca, ki je od imenovanja Šarčeve vlade dalje spet na obrambnem ministrstvu, kjer je bil že v času prve Janševe vlade. Mimogrede, Erjavec je bil tudi tisti, ki je skrbel za nabavo oklepnikov Patria, vendar je bil očitno tudi hitro opran vsake odgovornosti, so jo pa akterji stare nomenklature obesili Janezu Janši, Antonu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču. Erjavec je tako na zaslišanju KNOVS pripovedoval, da sta ga dva operativca Sove poučila, da lahko brez težav komunicira po stacionarnih telefonskih linijah. Na drugi strani pa Sova ministrove besede demantira, češ da Sova ministra nikoli ni varnostno ozaveščala niti v prostorih Sove niti ne v prostorih MZZ. Je bil torej Erjavec naiven in sta se mu dva tipa predstavila kot agenta Sove (on pa jima je seveda verjel) ali pa namerno laže? To se bo morda šele pokazalo. A jasno je, da je imel Erjavec kot pooblaščeni minister dostop do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop, zato pristojna služba MZZ zanj ni izvedla posebnega usposabljanja. Za vse člane vlade je namreč ob začetku mandatnega obdobja izvedeno osnovno usposabljanje za varstvo tajnih podatkov, za kar je zadolžen urad vlade za varovanje tajnih podatkov. Vendar so tudi iz tega urada sporočili, da nikoli niso rekli, da so komunikacije preko običajnih linij varne. To je za Erjavca zelo neugodno, vendar v odzivu na poročilo KNOVS Erjavec vztraja pri trditvah, da sta ga takrat na zunanjem ministrstvu obiskala dva operativca Sove in ga poučila, da lahko komunicira po stacionarnih telefonskih linijah. Pojasnil je, da tega neformalnega pogovora na ministrstvu niso zavedli. Res nenavadno. Kdo nam torej laže? Da ni teh operativcev poslal kar sam Matej Tonin, ki po Erjavčevih besedah s poročilom komisije izvaja “tipičen politični napad”, navedbe v poročilu pa so za ministra “netočne in zavajajoče”.

Drenikova vztraja pri svojem
Seveda se je odzvala tudi Simona Drenik, ki se očitno strinja s tistimi, ki pravijo, da je delovanje KNOVS zunaj pristojnosti te komisije, kar po njenem izhaja tudi iz poročila. Povedano drugače: po njenih besedah je komisija prekoračila pooblastila, kar je sicer stališče najbolj trdih zagovornikov udbovskega delovanja Sove. Ob tem je poudarila, da stoji za vsemi svojimi trditvami, in še vedno meni, da ni v ničemer kršila zakona o tajnih podatkih, kar so po njeni vednosti ugotovili tudi pristojni organi, komisija pa “v bistvu ni ugotovila nič novega, kar ne bi bilo znano že pred tem splošni javnosti, zunanjemu ministrstvu in policiji”. “Kar zadeva namigovanja, naj nekatere moje trditve ne bi držale, pa želim izpostaviti, da za vsemi trditvami stojim in so dejstvo ne glede na to, kaj so po štirih letih in več od obravnavanih dogodkov uradno izjavili predstavniki določenih organov,” je poudarila Drenikova. O njenih izjavah presodite sami.

Pravnica Simona Drenik (Foto: STA)

No, kako se bo na to odzvala slovenska politika, pa bo več znanega po 16. decembru, ko bo tako javni kot zaprti del poročila KNOVS obravnaval državni zbor. Morda se bo do takrat pokazalo, ali je šlo celo za namerno notranjo sabotažo in za tajni sporazum med slovenskimi in hrvaškimi strukturami nekdanje SDV oz. Udbe glede na to, da je na seznamu nekdanjih sodelavcev Udbe tudi sedaj že nekdanji arbiter Jernej Sekolec.

Gašper Blažič