fbpx

Zahrbtni naskoki levice na oblast z nedemokratičnimi in nemoralnimi sredstvi

Foto: STA

Z večdesetletno patološko vojno proti Janezu Janši, s poskusi sodnih in medijskih političnih umorov nasprotnikov (Depala vas, Patria, Trenta, nezakonit odvzem poslanskega mandata itn.), z zlorabo covidne krize za rušenje Janševe vlade …

… z blatenjem političnih nasprotnikov z lažmi in izrazi, ki sodijo v zanikrno zakotno beznico, in z obvladovanjem večine vzvodov realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.) se je doslej slovenska levica z lahkoto spet in spet vzpenjala na oblast.

Zloraba sodstva, različnih institucij, medijev in civilne družbe
Skratka, šolski primer zlorab sodstva, monopoliziranih medijev, civilne družbe in drugih institucij, ki bi bile v čast tudi Putinu in ki bi morale najti mesto v učbenikih pravnih in družboslovnih fakultet po svetu. Da pri tem ne omenjam posebej nerazčiščenega zahrbtnega fizičnega umora Krambergerja. To pot pa je šla stvar tako daleč, da je voditelje strank, ki so jih volivci izpljunili iz parlamenta (LMŠ, SAB), Golob pobral iz obcestnega jarka in jih – v posmeh demokraciji – imenoval na vodilne položaje v vladi. Aljuš Pertinač je pri tem zgroženo pripomnil, da “se na srečo v tisku ne vidi, kako mi gredo pri tem lasje pokonci. To je nekrofilija, obujanje mrtvih političnih zombijev“. Leta 2014 pa so Janšo ob kolaboraciji sodišča nekaj tednov pred volitvami nič manj kot strpali v zapor. Njegov nasprotnik, visoko etični ustavni sodnik Miro Cerar, ki se je moral zavedati, v kakšno umazano igro so ga s tem potisnili, pa je od sramu verjetno malo pogledal stran, a hkrati brez moralnih zadržkov potuhnjeno pobasal v svojo vrečo rezultate te kričeče volilne prevare.

“Projekt Golob” ali leva politična mafija spet na delu
V dobronamernem pismu očitno dobro informiranega R. H. šefom strank KUL (Siol.net, 10. 2. 2022) smo v zvezi z lansiranjem Goloba kot kandidata za novega predsednika vlade lahko prebrali, med drugim, tudi sledečo zgodbo. Ko se je osmešil Erjavec in je postalo jasno, da je zaradi milijonskega honorarja Uefe kot kandidat odpadel Vesel, Čeferin je zavrnil ponudbo, Fajonovi pa s svojimi KUL-ovci ni uspelo zrušiti Janševe vlade, se je ožji krog režiserjev, ki iz zakulisja vlečejo niti slovenske politike (»Kučan, Spomenka, Milenko, Drago, Božo, Ivan, Stane, Rado, Tine …«), pogosto sestajal v različni zasedbi in »pripravil načrt, s katerim bi pomagali KUL-ovcem zmagati na volitvah …

V ožji krog kandidatov je bil izbran Golob, “ki naj bi odgovarjal profilu akterja, ki bi lahko posegel v sredino in levici prinesel potrebne točke za zmago”. Imel je namreč vrsto lastnosti, ki so jih režiserji postavili kot pogoj za izbor kandidata, da bi lahko z njimi pritegnil manj poučene, zbegane ali politično nepismene sredinske volivce, ki se odločajo zadnji trenutek. Je namreč “preverjena osebnost … zagovornik NOB, vendar ne preveč izstopajoč, in uspešen menedžer. Pa spreten retorik, ki zna ostati na nivoju splošnih formulacij in obljub, ki za volivce zvenijo privlačno … Je dovolj povezan s sentimentom čistega okolja … Je modernega zunanjega videza, da lahko pritegne mlajše volivce … In ker so ljudje naveličani omejitev, kandidat ne sme biti obremenjen s kakimi jasnimi stališči o epidemiji, kot tudi ne sme biti anticepilec in tudi ne podpornik ukrepov“. Začeli so ga počasi promovirati v javnosti, Kučan pa ga je “umeščal” (beri “vsilil”, op. avt.) KUL-ovim strankam, zavedajoč se pri tem, da se bodo zlasti v SD “nekateri tovariši počutili ogrožene”.

Fajonova, kot ena prvih kandidatk SD za premierko, je tako klecnila in nam s skisanim nasmehom na obrazu pred kamerami razkazovala svoje občutke ob tej zanjo ponižujoči in žaljivi igri. Kučan naj bi angažiral tudi nekatere svoje težkokategornike, ki naj bi imeli dostop tudi do ljudi v SMC, NSi in celo SDS, ki bi lahko pri projektu pomagali. “Hkrati sta Milenko in Drago z ekipami pripravljala vse potrebno na RTV in POP TV za trenutek velikega poka“, ko bo projekt javno uradno lansiran. Nič ni bilo prepuščeno naključju. “Tekla so interna preverjanja javnega mnenja, ki so začela kazati Golobu dobre rezultate.”

Igro je nekoliko pokvaril sam Golob, ki se je v nasprotju z voljo režiserjev z raznimi javnimi izjavami preveč umeščal na levo, kot tudi z lažnim prikazovanjem višine svojih dohodkov. Svoje je dodala Janševa stran s tem, da je privlekla na dan Golobovo sprehajanje po strankah v preteklosti (LDS, Zares, PS, SAB) in njegovo odstavitev z mesta sekretarja na gospodarskem ministrstvu pod vladavino LDS zaradi očitkov o korupciji ter z razkrivanjem njegovih še ne razčiščenih spornih poslov in transakcij na Balkanu.

Avtor pisma je pri tem ugotavljal, “da je Golob s tem postal odprt kot konzerva in izpostavljen napadom Janševe falange, ki ga nabija v najbolj ranljive točke … In da to ni več leto 2014, ko se je lahko brez težav organizirala in skomunicirala Patria”. Zato je KUL-ovcem svetoval, “da naj bodo previdni in naj ne dovolijo, da jim ga vsilijo kot nadigralca”. Tudi sicer naj Golob nikoli ne bi bil “timski player”.

Čudil se je tudi, “da Kučan tega ne sprevidi ter je KUL-ovce naprosil, da naj gredo skupaj do njega in ga prepričajo, da ne sili več naprej z Golobom”. Vendar je Kučanovo mogočno zakulisno kolesje preko obvladanja že navedenih glavnih vzvodov realne družbene moči opravilo svoje. Kandidatove okostnjake, vključno z Golobovim zavajanjem javnosti o svojih osebnih dohodkih, so dominanti mediji pridno pospravljali pod preprogo, ga kot novega mesijo na veliko ponujali na vseh ekranih in časopisnih straneh – in tako je triumfiral.

Usoda s prevarami ustvarjenih levih vlad in njihovih premierjev
Nobena od levih vlad po letu 2008 ni končala svojega mandata (Pahor, Bratuškova, Cerar, Šarec), njihovi predsedniki so končali na političnem obrobju, njihove stranke pa so izpadle iz parlamenta (PS, SAB, SMŠ). Z izjemo Pahorja, ki je kasneje ob veliki podpori volivcev postal predsednik republike, je bil zaton SD leta 2022 kolateralna škoda “projekta Golob”. V zvezi z novo vlado se strinjam z dr. Stanetom Grando, ki je nekje zapisal, da “sovražnikov sploh ne potrebuje”, ker je namreč sama sebi največji sovražnik. Kot je tudi očitno, da Goloba z njegovim “Božjim kompleksom nezmotljivosti” čakajo zelo bridki trenutki, ki se s prvim požiranjem danih obljub že začenjajo in ga spodnašajo. Zakulisnih akterjev, ki so ga umetno prelevili v malo božanstvo, pa njegova osebna usoda niti malo ne zanima in se ga bodo, kot drugih političnih trupel, v trenutku znebili in ga pustili v prvem obcestnem jarku, ko jim bo napoti.

Rdeče politično zakulisje namreč neusmiljeno odpiše vsakogar, ki v pričakovanem času ne da želenih rezultatov. Kajti bistvena so jim korita, do katerih so se preko njega dokopali in pri katerih bi radi čim dlje ostali, s katero koli novo lutko na čelu vlade.

Milan Gregorič