fbpx

Zakaj ne maram Kučana

Foto: STA

V letošnjem letu je tovariš Milan Kučan praznoval 80 let. Posvečene mu je bilo kar nekaj pozornosti. Izkazali so se predvsem njegovi najzvestejši somišljeniki in sopotniki, ki so mu menda pripravili pravi zbornik in v njem zapisali svoje misli. V medijih, ki so mu blizu in ga celotno njegovo zgodovino,  pa je imel več intervjujev.

S Kučanom nisem nikoli sodeloval, nikoli se z njim družil, le enkrat sem z njim po naključju spregovoril nekaj besed v gostilni v Trnovem v Ljubljani. Njegovo celotno delovanje in vsa njegova dejanja, ki so znana, me niso navduševala ne v preteklosti, v prejšnji državi, ne v času po osamosvojitvi. Lahko celo napišem, da so mi bila tuja v skupni državi in še posebno v samostojni Sloveniji.

Brezznačajno, nenačelno in sluzasto
Nikoli nisem ocenjeval ljudi po videzu, po načinu govorjenja ali po obnašanju, ampak izključno po dejanjih.  Že v mladosti in v študentskih časih, ko so kolegi ocenjevali profesorje in sošolce na ta način, sem pogosto protestiral, da to ni pravi način presojanja, ampak je treba ljudi presojati po njihovih delih. Tudi pri oceni Kučana ravnam popolnoma enako. Razlog za mojo oceno so izključno njegova dejanja in ne njegove modre oči ali njegova postava. Svoje mnenje o njem bom razdelil v nekaj točk.

Ko je Kučan, menda še mladostnik, stopil v komunistično partijo, je zapisal, da so tudi njegovi starši in sestra člani Zveze komunistov Jugoslavije in da v njem ni nobenih reakcionarnih mišljenj. Ko je leta 1992 na volitvah kandidiral za predsednika samostojne Slovenije, je na vprašanje novinarke, ali je veren, odgovoril, da je odrastel v protestantski družini. Pučnik, njegov protikandidat, velik poštenjak in karakteren človek, je odgovoril, da je ateist. Številni politični analitiki ta dogodek ocenjujejo kot odločilnega, da je takrat na volitvah zmagal Kučan in ne Pučnik. Glede na takratno celotno dogajanje, glede na Kučanove povezave z uredniki časopisnih, radijskih in televizijskih hiš lahko z veliko verjetnostjo domnevam, da je bilo vprašanje novinarke dogovor med njo in Kučanom. Za Pučnika pa je bilo verjetno to vprašanje presenečenje.

To dejanje Kučana uvršča med brezznačajne, nenačelne in sluzaste ljudi, da ne napišem med hinavce, ki bi jih morali volivci zavreči in ne nagraditi z izvolitvijo za predsednika samostojne države.

Brez ponosa in brez hrbtenice
Drugi primer so Kučanova politična stališča v njegovem političnem delovanju. V prejšnji, razpadli Jugoslaviji je zagovarjal družbeno lastnino, samoupravljanje ter bratstvo in enotnost, če naštejem le najpomembnejše “tekovine” revolucije, ki so jo izvedli komunisti med drugo svetovno in takoj po njej. Ko je prišlo do spremembe sistema, je Kučan vse to odvrgel in zagovarjal kapitalizem. Celo več, s svojim političnim delovanjem je svojim prijateljem omogočil kruto privatizacijo, ustvaril tajkune, ki pa resnično vodijo v kruti kapitalizem.

Če bi bil Kučan vsaj malo karakteren človek in demokrat, bi pošteno priznal, da je v prejšnji državi zagovarjal sistem, ki se ni obnesel in je celoti propadel. Po vseh načelih demokratične politike, ki velja v normalnem svetu, bi se moral zaradi napačnega političnega delovanja umakniti iz političnega življenja. Ker pa je brez karakterja, brez ponosa in brez hrbtenice, se je prilagodil novim razmeram in plaval z njimi. Za vsak primer je deloval z osamosvojitelji in bil za vsak primer proti osamosvojitvi. To je hinavščina in sluzavost v najslabšem pomenu besede.

Tretji največji očitek Kučanu pa je sprava, kar je aktualna tema tudi v tem letu. Kučan je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja imel tako politično moč, da bi brez težav speljal spravo med ljudmi in njihovimi potomci, ki so bili vključeni v državljansko vojno med drugo svetovno vojno. Moral bi storiti samo štiri spravna dejanja.

Brez ključnih štirih spravnih dejanj
Kot prvo bi moral zahtevati odstranitev spomenikov največjih revolucionarjev, ki stojijo v Ljubljani in drugje po Sloveniji. Drugič bi moral priznati domobrancem pravico do samoobrambe ob revolucionarnem napadu komunistov na popolnoma nedolžne, neoborožene družine in neoboroženo civilno prebivalstvo v začetku okupacije sovražnih sil. Kot tretje bi se moral dogovoriti s slovensko Rimskokatoliško cerkvijo, da obe strani hkrati priznata svoje napake v preteklosti; predvsem med drugo svetovno vojno. In četrtič bi moral ublažiti in umiriti delovanje Zveze borcev Slovenije. Pa tu ni mišljeno, da bi moral zanikati ali celo omadeževati partizanski boj proti okupatorjem, ampak bi ga moral častiti in slaviti ter naprej gojiti prvinska načela partizanstva. Ločiti bi moral odpor proti okupatorju in revolucijo. Zelo pomembno bi bilo, da bi izhajal ločeno iz civilnih in ločeno iz vojaških žrtev. Na ta način bi današnje prebivalstvo laže razumelo dogodke med bratomorno vojno.

Boris Kidrič (Foto: wikimedia.commons.org).

On pa je deloval prav v nasprotju z vsemi štirimi točkami. Leta 1945 je bil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič. V tem letu je bilo v Sloveniji brez vsakega sojenja pobitih več deset tisoč nedolžnih ljudi. Če bi bil Kidrič še živ, bi moral po vseh mednarodnih demokratičnih in pravnih načelih pred mednarodno sodišče v Haag. Pa se sprašujem, ali je normalno, da ima Slovenija v središču glavnega mesta njegov spomenik? To je vprašanje za Kučana in tudi za druge, ki ga še vedno slavijo.

Verjetno je v zadnjih desetih letih tudi Kučan spoznal, zakaj so med drugo svetovno nastali domobranci. Moja hipoteza je, če bi Kučan živel in imel družino v tistih krajih, kjer so nastali domobranci, bi tudi sam postal domobranec. Druga moja trditev je, da so domobranci nastali popolnoma naravno in nagonsko, da so ohranili svoje življenje in življenja svojih družin. Verjetno so glede na zakone narave nastali celo bolj naravno kot partizani.

Priznanje krivde je splošno etično dejanje. Predstavniki slovenske Katoliške cerkve so se že večkrat opraviči za svoja napačna ravnanja in druge grehe med drugo svetovno vojno. Današnji nasledniki komunistov tega niso storili še nikoli. Nasprotno, stranka SD celo izjavlja, da so ponosni nasledniki komunistov. Glede na njihovo celotno delovanje to popolnoma drži.

Zveza borcev Slovenije, ki je večkrat spremenila ime, je organizacija s posebnim statusom in z izjemno visokim letnim proračunom. Denar dobi od vseh davkoplačevalcev. Vodili so jih različni bolj ali manj agresivni predsedniki. Med njimi je bil tudi Janez Stanovnik. O njegovi resnični moralni in etični osebnosti ter načinu delovanja smo pred kratkim lahko brali v knjigi avtorja Igorja Omerze. Ali bomo nekoč, ko bo pri nas v celoti zaživela demokracija, kaj takega prebrali tudi o Milanu Kučanu?

V četrti omenjeni očitek pa bi lahko združili vse njegovo delovanje brez uradne politične moči. Očitki so zelo različni, vanje se ne bom spuščal podrobno. Dovolj pove podatek, da je menda še dolgo po končani uradni politični funkciji na zagovor klical vse na novo zaposlene urednike političnih oddaj javne televizije in radia. Ali pa njegove izjave, kako naj novinarke skrbijo za svoje družine. Ali pa izjava: “Dokler bodo Dražgoše, bo Slovenija.” To je po moji oceni ena njegovih bolj nebuloznih izjav. Ali mu v vsem tem času resnično ni uspelo spoznati resničnosti dogodkov v Dražgošah med drugo svetovno vojno? Ali res ne ve, da je bila to preprosta provokacija partizanov in nesramno žrtvovanje civilnega prebivalstva okupatorjem? Ali res ne more razumeti, da so bile “Dražgoše” prava katastrofa partizanov z vojaškega, narodnoosvobodilnega, tovariškega in moralnega vidika?

In še misel za konec
O sluzavosti Kučana govorijo tudi podatki, da je bil po anketah različnih tabloidov večkrat izbran za Slovenca leta. V redko kateri državi, razen v Severni Koreji, so osebnosti leta predsedniki države. Ali to pomeni, da je pri nas s Kučanom vladala diktatura? Nadalje ni nikoli pojasnil, kako so se privatizirali Mermal, Rigelnik, Petrič in drugi njegovi somišljeniki. Zakaj je moral za isto dejanje Bavčar v zapor? Zakaj se ne želi pred kamerami srečati z Janšo, da razčistita njegovo vlogo v času osamosvajanja.

Skratka, dokler Slovenci ne bomo za svoje predstavnike v politiki volili in spoštovali pokončnih, ponosnih in karakternih ljudi ne glede na politično prepričanje, se nam ne obeta nič dobrega. Že Kristus je dejal, in mnogo so ga in ga še citirajo: Bodi hladen, hladen ali vroč, ker če boš mlačen ,te izpljunem proč.

dr. Janez Tušek