fbpx

Zaživela avtoritarna sodniška ideologija: Ustavniki Zobec, Avbelj in Letnar Černič kritični, kako je Ustavno sodišče RS poteptalo samo sebe! To je namreč z novo ustavno odločbo, povozilo staro!

Foto: STA

Piše se zgodovina, saj je Ustavno sodišče RS poteptalo samo sebe. To je namreč z novo ustavno odločbo, povozilo staro. S tem, ko je Ustavno sodišče RS nedavno odločilo, da ni kršitev ustave, če država ne financira javnih programov v zasebnih osnovnih šolah, je to po več kot petih letih po prvotni odločbi o podobni tematiki dalo vedeti, da je varstvo otrokovih pravic in pluralizem zamenjala avtoritarna sodniška ideologija, je prepričan prodekan Evropske pravne fakultete dr. Jernej Letnar Černič. Ob menjavi večine ustavnih sodnic in sodnikov je po njegovih besedah postalo očitno, da se je zamenjala tudi ideologija na Ustavnem sodišču RS. Rektor Nove univerze dr. Matej Avbelj ocenjuje, da gre za daleč najbolj politično odločbo, kar jih je kadarkoli izdalo slovensko ustavno sodišče.

Ustavno sodišče je 12. marca letos odločilo, da prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja … v delu, ki se nanaša na javno financiranje dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom, ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Pri tem je odločalo sedem sodnic in sodnikov, sodnik ddr. Klemen Jaklič je bil izločen, ni pa povsem jasno čemu pri odločanju ni sodeloval tudi sodnik dr. Marko Šorli.

Profesor Matej Avbelj je v komentarju za Finance opozoril na temeljno načelo vladavine prava, ki pravi, da ni pravice brez učinkovitega pravnega sredstva. “Če pravice ni mogoče uveljaviti, če ti je sodišče ne more ali ne želi prisoditi, pravice nimaš. In prav to se je zgodilo pobudnikom v najnovejši zadevi pred ustavnim sodiščem. Pet let jih je vodila za nos politika in kar štiri leta je ustavno sodišče to brezpravno nategovanje aktivno dopuščalo. Na koncu je presodilo, da se protiustavni nateg otrok v zasebnih osnovnih šolah lahko nadaljuje.” 

Ustavno sodišče se je spremenilo v politični teater
Pobudniki so po besedah Avblja izgubili v celoti in so še na slabšem, kot so bili pred vložitvijo nove pobude. “Ustavno sodišče jim je namreč na nezaslišan način, ki krši načelo prepovedi reformatio in peius, odvzelo tisto, kar jim je v odločbi leta 2014 že dalo.” Ocenjuje, da gre za daleč najbolj politično odločbo, kar jih je kadarkoli izdalo slovensko ustavno sodišče. “Tega so se očitno zavedali tudi sodniki sami, ki so, kot še nikoli doslej, javno priznali, da ima vsak svoj svetovni nazor; da se zavedajo, da bodo ideološko predalčkani; da jim je zato nelagodno in da se prav zato zatekajo k pravu. Pa se, žal, niso,” navaja Avbelj, ki ob enem izpostavlja, kako je sodnike zaneslo tudi v politične vzklike in deklaracije. S to odločitvijo je bila manjšina otrok v zasebnih osnovnih šolah z vidika temeljnih sestavin enakega javno veljavnega programa finančno zacementirana v neenakopraven položaj z velikansko večino otrok, ki obiskujejo javne šole. Med drugim opozarja, da političnih in kulturnih bojev v zvezi s financiranjem osnovnih šol v Sloveniji tako še zdavnaj ni konec. “Še posebej ne zdaj, ko se je tudi ustavno sodišče spremenilo v politični teater,” dodaja.

dr. Matej Avbelj (Foto: STA)

Ustavni sodniki razvrednotili ugled svoje institucije
“Ustavne sodnice in večina sodnikov niso prikrajšali samo tistih staršev in otrok, ki obiskujejo zasebne šole. Kar je morda še huje, razvrednotili so ugled svoje institucije, njeno upoštevnost in njeno spoštovanje – ter s tem omajali enega od temeljev ustavne demokracije,” je glede odločitve ustavnega sodišča za Siol.net. v komentarju izpostavil vrhovni sodnik Jan Zobec. Nekdanji ustavni sodnik je izpostavil, da so bili na ustavnem sodišču pred preprosto, a hkrati tudi težko nalogo.

Pri tem je Zobec dal vedeti, da je bila naloga skrajno preprosta z vidika prava, težka pa z vidika politične in ideološke obremenjenosti. “Vendar že samo dejstvo, da je reševanje pravno zelo preproste zadeve trajalo več kot tri leta in pol, kaže, da je bila za ustavne sodnike še kako trd oreh. Kot se je zdaj neusmiljeno izkazalo, pa tisto, kar jo je naredilo táko, ni bil njen pravni kontekst, temveč njena vsem dobro znana politično-ideološka peza. Zato ima še kako prav sodnik dr. Marijan Pavčnik, ko že na začetku svojega odklonilnega ločenega mnenja jasno pove: “Ključno vprašanje zadeve o financiranju javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja (št. U-I-110/16), ki ga izvajajo zasebne šole, ni opredeljevanje do zasebnega ali javnega, javnega ali zasebnega izobraževanja. Ključni vprašanji sta ustavnoskladno spoštovanje sodnih (tudi ustavnosodnih) odločb v pravni državi in razumevanje drugega odstavka 57. člena ustave.” 

Vrhovni sodnik Jan Zobec. (Foto: Demokracija)

Po prepričanju Zobca problem torej ne tiči v pravu, saj je tam zadeva zelo preprosta. Vsem, še posebej ustavnim sodnikom, je kristalno jasno, da so odločbe ustavnega sodišča zavezujoče. “Problem je zato drugje – v politiki, natančneje v odsotnosti njene volje izvršiti odločbo U-I-269/12. Ključen, ne pretiravam, če rečem civilizacijski problem, je v tem, da je odločitev o izvršitvi ustavne odločbe sploh lahko predmet politične presoje, diskrecije, (samo)volje. Kajti ko gre enkrat za stvar politične volje, in ne za samoumevnost, ki izhaja iz brezpogojne obveznosti odločb US, ta pa iz samega jedra ustavne demokracije, lahko govorimo le še o kvazi-, semi- ali psevdoustavni demokraciji. Potem nimamo več ustave, temveč takšno ali drugačno politično samovoljo – levo, desno, rdečo, plavo, “liberalno”, “konservativno”, “napredno”, “novoobrazno”, “staroobrazno” … Resda vselej demokratično, večinsko, izbrano na svobodnih (in bolj ali manj poštenih) volitvah, a tako, ki brez ustavnosodnega nadzora počne, kar se ji zdi oportuno in kar je po volji “demokratične” večine, ki jo uteleša. Namesto vrhovne vladavine ustavnosti, in človekovih pravic, imamo potem vrhovno vladavino grobega, vsakodnevnega, tudi primitivnega pragmatizma.”

Pri tem pojasnjuje, da je izvrševanje odločb US  odvisno od vsakokratne politične volje tistega, ki ima v taki, pohabljeni demokraciji škarje in platno. Se pravi politike, utelešene v zakonodajni in izvršilni veji oblasti. “In ti bosta potem ravnali, kot se jima bo zahotelo – odločbe, ki so v skladu z njeno politično voljo, bo izvršila. Drugih, ki niso take, ne bo. Ne bo, ker ima moč, ki je nad US in s tem nad ustavo. Ta potem ostaja le še papir s seznamom lepih želja. US, ki podlega politični volji, je celo inkorporacija te volje ali sebe ne jemlje resno, ker ne poskrbi za izvršitev svojih odločb, čeprav ima za to učinkovito sredstvo (npr. tako imenovani način izvršitve iz drugega odstavek 40. člena ZUstS), ni več sodišče, temveč še eden v vrsti političnih organov.” Takega sodišča demokracija ne potrebuje, je prepričan Zobec.

Letnar Černič poudarja, da iz odločbe izhaja, da večina na Ustavnem sodišču v ničemer ni razumela in ni ustrezno zavarovala ustavnih vrednot vladavine prava, človekovega dostojanstva in pluralizma. Tako lahko v 45. odstavku odločbe preberemo, da “Iz tretjega odstavka 57. člena Ustave izhaja dolžnost države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, kar pa ne pomeni dolžnosti države, da na svoje stroške zagotavlja prav določen tip osnovnošolskega izobraževanja oziroma zagotavlja obstoj različnih tipov osnovnošolskega izobraževanja” (opomba izpuščena). Večina je tako brez vsakršne prepričljive razlage zaključila, da obvezno financiranje ne vključuje »javno financiranje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom” (54. odstavek odločbe). Prodekan Evropske pravne fakultete je prepričan, da je takšna avtoritarna razlaga svobode izobraževanja v škodo otrok neposredno nasprotuje ustavni vrednoti pluralizma in človekovega dostojanstva.

Večina na Ustavnem sodišču spodkopala vladavino prava v slovenski družbi
“Več kot jasno je, da ima država pozitivno obveznost zagotavljati pluralnost izobraževanja in nase prevzeti stroške njenega financiranja v njenem obveznem delu tako v državnih kot zasebnih šolah,” v nadaljevanju pojasnjuje Letnar Černič. “Obvezni del namreč vključuje tudi financiranje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka, saj je iz narave stvari več kot jasno, da slednje izobraževanje ni “odvisno od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja”, odločilnega kriterija za presojo iz odločbe št. U-I-269/12-24. Zakonodajna veja oblasti pri uresničevanju temeljnih načel kot so človekovo dostojanstvo in pluralizem glede svobode izobraževanja nima nobenega polja proste presoje, saj bi v nasprotnem primeru ravnala arbitrarno v nasprotju z vladavino prava.”

Jernej Letnar Černič (Foto: STA)

Večina na Ustavnem sodišču je tako po besedah Letnar Černiča neposredno zaobšla svojo lastno odločitev iz pred več kot petih let, s čimer je še nadaljnje spodkopala vladavino prava v slovenski družbi. Pri tem daje vedeti, da če Ustavno sodišče ne spoštuje svojih lastnih odločb, zakaj bi jih kdo drug? “Še bolj zaskrbljujoče je, da je večina neposredno posegla v načelo enakega obravnavanja. Sodnik Zobec v svojem komentarju 57. člena Ustave natančno ugotavlja, da “Učenci, ki se izobražujejo na zasebnih osnovnih šolah na podlagi javno veljavnih programov, ter starši teh otrok … ne smejo biti v ničemer v slabšem položaju, kot so njihovi vrstniki na javnih šolah” (v M. Avbelj (ur.), Komentar 57. člena URS, Nova univerza, Ljubljana, str. 492).”

Manjšini otrok, ki obiskujejo zasebne osnovne šole odrekli pravico do enakega obravnavanja
Državna obveznost zagotavljati pluralno izobraževanje na vseh ravneh je srčika slovenske družbe in njenega pravnega reda, poudarja in dodaja, da je Ustavno sodišče že v svoji odločbi z dne 22. novembra 2001 zapisalo, da “če naj bo ustavno zagotovljena pluraliteta nosilcev izobraževanja dejansko uresničena, je država dolžna ustvariti tudi finančne možnosti za to” (21. odstavek odločbe).” Prepričan je, da je Ustavno sodišče odreklo pravico do enakega obravnavanja manjšini otrok, ki ne obiskujejo javnih osnovnih šol. “Iz elitnih pisarn na Beethovnovi ulici 10 bi lahko v svobodni demokratični družbi, kot vsaj formalno slovenska država trenutno še je, poslali drugačno sporočilo eni najbolj ranljivih skupin v slovenskih družbi. Gre za človekovo dostojanstvo otrok in njihovih staršev, ki imajo pravico do izbire osnovnošolskega izobraževanja in obveznost države, da v celoti financira obvezno izobraževanje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka. Slovenska družba in njen ustavni red temeljijo na vrednotah človekovega dostojanstva, pluralizma in vladavine prava, zaradi česar bi se tega moral bolje zavedati tudi trenutni mandat slovenskega Ustavnega sodišča,” je jasen po poročanju portala Ius Info.

Hana Murn