fbpx

Že viden eksperiment nove vlade: Vračanje zločinske rdeče zvezde in nespoštovanje njenih žrtev

Šarec v javno življenje vrača revolucionarno zločinsko simboliko. (Foto: Vlada RS)

“Po štirih dneh odločne zdravstvene reforme in boja proti draginji je Svoboda danes v Tuhinjski dolini v središče pozornosti postavila partizane, rdeče zvezde in citate Frante,” se je komentator Tomaž Štih odzval na eno prvih spornih potez obrambnega ministra Šarca, ki v javnost vrača zločinsko simboliko, medtem ko na sobotni spominski slovenskosti v Kočevskem rogu ni bilo niti vladnega venca. Kot kaže, se vrača že viden eksperiment, ki državljanom ne bo prinesel blaginje, temveč bo le še poglabljal razlike v družbi.

“Mir je največja vrednota, kar jih lahko gojimo,” je po poročanju STA dejal nov obrambni minister Marjan Šarec na slovesnosti v Češnjicah v Tuhinjski dolini, kjer je položil vence v čast padlim borcem. Nova vlada je namreč napovedovala nov družbeno-politični eksperiment, dobili pa smo partizanske proslave in čaščenje rdeče zvezde, simbola največje tragedije in razkola v zgodovini Slovencev.

Dan prej je ob morišču po vojni pobitih pod Krenom v Kočevskem rogu potekala spominska slovesnost. Spominske slovesnosti so se udeležili predsednik države Borut Pahor, predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, predsednika SDS in NSi Janez Janša in Matej Tonin ter kočevski župan Vladimir Prebilič. Saje in Pahor sta oba pozvala k medsebojnemu spoštovanju in k  prizadevanjem za spravo. Ni pa bilo tam nobenega vladnega predstavnika, tam ni bilo niti kakršnega koli venca v počastitev umrlim, ki bi sorodnikom žrtev ter javnosti dal vedeti, da je sprava pomembna točka te vladne agende, čeprav gre za levo vlado. Sprava je namreč humanitarno in ne ideološko vprašanje ter tako zahteva visoko raven človeškega razumevanja. Zakaj so tako ravnali, smo povprašali predsednika vlade Roberta Goloba, vendar pojasnil še nismo prejeli.

Franta ni osebnost, ki združuje, temveč le še poglablja narodne rane
Namesto tega pa je Šarec svojem javnem nagovoru Spomnil na osebnost, ki ne združuje, temveč je osebno poskrbel za narodni razkol. Ni namreč mogel zaobiti spomina na povojnega krvoloka Franca Severja Franto. Predvsem pa se ni zmogel odpovedati malikovanju rdeče zvezde: “Vsako leto nas sprašujejo, zakaj se spet dobivate, saj je vsako leto isto, nosite zvezde, prapore. Ali ni čas, da se s tem konča? Ne, nikakor ne. Kajti dogodki, ki jih doživljamo danes, nas opominjajo, da noben mir ni dobljen in zagotovljen za vedno.” Že tekom zadnje svetovne tragedije nam je rdeča zvezda prizadejala neskončno gorje, smrt, razkol, nemir in sovraštvo.

In bodimo iskreni: revolucija je potrebovala 2. svetovno vojno. Brez nje bi komunisti, “ki jih je bilo pred vojno ravno za eno umobolnico”, le stežka zmagali ter na piedestal postavili zločinski simbol smrti za več kot 100 tisoč pomorjenih. Ne gre pa prezreti žrtve tistih mladih fantov, ki so si iskreno prizadevali za okupatorjev poraz in ne za zmago neke zločinske ideologije (patologije) ter za maščevanje iz premoženjski in drugih vzgibov. In prav takšni so bili združeni v organizaciji Tigr, prežeti z domoljubjem, osvobojeni škodljivih nazorov in brez bratomornih nastavkov.

Šarec ni naredil usluge Ukrajincem
Šarec se je dotaknil tudi novodobnih zločinov ruskega naroda: “Nikoli ne smemo obtoževati naroda za tisto, kar se odločijo ljudje v toplih sobanah.” Mar po vojni ni bila potrebna tista resnična denacifikacija nemškega naroda? Je mogoče trditi, da je bil za nacistične zločine odgovoren zgolj Adolf Hitler z ožjim političnim in vojaškim vodstvom? Res je, da je politično odločanje v Moskvi omejeno na ozko kliko in da obstaja silovita medijska propaganda …

Spominska in spravna slovesnost ob breznu pod Krenom v Kočevskem rogu je minila brez vladnih predstavnikov ali vsaj venca, ki bi pomenil vsaj kanček časti za umrle in razumevanje tega občutljivega zgodovinskega obdobja. (Foto: STA)

Toda vladajoča klika izhaja iz naroda in razgalja širšo, v družbeni podstati zakoreninjeno imperialistično malignost. Če si resnično želimo miru, potem se mora nek narod odpovedati novodobni svastiki “Z”, opitosti od sovjetskih imperialnih blodenj in “führerju”. Škodljivim zablodam se mora odreči sam. Sankcije so zgolj dobrohotna pomoč, kažipot, opozorilo, da se je znašel pred prepadom, v katerega bi utegnil potegniti še druge narode.

Domen Mezeg