fbpx

Zgodovinar Granda: To, kar slovenske leve rusofile privlači pri Putinu, so oligarhizem, despotizem, antidemokratičnost in antiamerikanizem

dr. Stane Granda (Foto: STA)

“Njih privlači ta antidemokratičnost, kult čaščenja despotizma, stalinizma. Mene je pretreslo, ko sem nedavno videl sliko, ko Zoranu Jankoviću Putin pripenja odlikovanje – je to obraz človeka, ki gre na primer prvič k svetemu obhajilu, ko ga obsije neka Milost Najvišjega. Gre za nekakšen religiozni odnos do antidemokratičnosti,” ozadje rusofilije, pri delu tranzicijske levice, pojasnjuje zgodovinar Stane Granda. 

Za razjasnitev zgodovinskega vidika navezanosti slovenske levice na Rusijo in Vladimirja Putina smo povprašali zgodovinarja Staneta Grando: “Kriza v Ukrajini je (gledano na slovenske razmere) izredno zanimiva, ker je razgalila izjemno antidemokratično naravo dela slovenske levice, predvsem tistega, ki najbolj rad izstopa. Dejstvo je, da na Slovenskem obstaja določen krog ljudi, ki so navezani na Rusijo, vendar ne toliko iz nekega panslavističnega vidika, kot je bilo to v zgodovini, ampak predvsem v smislu antidemokratičnosti, antiamerikanizma, antinatovstva. In ti danes pravzaprav iščejo vse možnosti in načine, kako bi zagovarjali Putinovo akcijo.” Ob tem pa je še posebej zanimivo to, da Putin ni komunist, in da oni tega dejansko niso zmožni dojeti in ga z ozirom na njegovo preteklost, še vedno smatrajo za komunista, in da so pri njem komunisti nezaželeni in nepriljubljeni. Njegova filozofija v osnovi ni zagovarjanje stalinizma in komunističnega režima, ampak velike Rusije.

Govori se, da ima v svoji sobi upodobitev carja Petra Velikega, kar pomeni, da je obremenjen z rusko veličino, ki je iminentna velikemu delu ruskega prebivalstva, ki je prepričan (to se vidi denimo v Vojni in miru pisatelja Tolstoja – “Kako se nekdo upa nekaj storiti proti Rusiji, za katero stoji Bog” …). Po eni strani človek nečesa takšnega nebi pričakoval, po drugi strani pa je to povsem razumljivo, ker določeni krogi oseb, tudi tistih, ki vsakoletno romajo v Moskvo, težko to prikrijejo. Takšni posamezniki se najdejo celo med veterani vojne za Slovenije, v Združenju rezervnih oficirjev. Eden vidnejših predstavnikov te rusofilne levice pa je denimo Milan Kučan, ki dejansko razkriva svojo filozofijo, s katero je nasprotoval tudi slovenski osamosvojitvi. V primeru slovenske leve rusofilije lahko potegnemo dve vzporednici: po eni strani gre za prevladujoč antidemokratični duh, po drugi strani pa za antiamerikanizem, ki je še posebej živ pri generaciji 1968 in mirovnega gibanja, od katerega se mnogi danes ne uspejo kritično distancirati in je v Evropi povzročil velike spremembe ter velike krize.

Zoran Janković in ruski predsednik Vladimir Putin. Posnetek je, ko je bil Janković na obisku v Moskvi, objavila mestna občina Ljubljana.

Posebej zanimiva pa je v tej zgodbi vloga prvakinje SD Tanje Fajon. Nazadnje se je denimo na moč razveselila potencialnih evropskih sankcij proti Poljski, medtem ko se Poljska šibi pod navalom resničnih beguncev iz bremenom zalaganja Ukrajine z orožjem. Granda pojasnjuje: “Ravno pri Tanji Fajon je izjemno zanimiva njena reakcija na te sankcije proti Rusiji, ker nje te sankcije niso navdušile zato, da se bo pomagalo ukrajinskim nesrečnikom, ampak predvsem zaradi tega, da se bo ruskim oligarhom, bogatašem onemogočilo razkazovanje svojega bogastva po Evropi. Gre za tipično komunistično zavist do tujega bogastva, do tujega premoženja. In najbolj zanimivo je to, da tega sploh ne more skriti.” Njo po mnenju Grande moti to, da je bogat nekdo drug, ker ona zagotovo spada med slovenske bogataše (po plači). Gre za tipično zavist, ki jo srečamo tudi v nekaterih slovenskih liberalnih krogih (v zgodovini), ki so močno napadali nekdanje plemiške veleposestnike. Pa ne zato, ker so bili proti plemiški veleposesti, ampak zato, ker so se je oni želeli polastiti.

Levi rusofili so “socialni obsedenci”, ki ruskim oligarhom zavidajo moč in bogastvo, zato podpirajo sankcije
In njena reakcija je za nekega zgodovinarja zelo dragocena. Vidi se, kako je ta resentiment še danes živ v slovenski družbi – kako nekateri, ki danes prisegajo na nek “socializem” (vprašanje kaj jim to sploh predstavlja), dejansko želijo samo to, da bi zamenjali bogataše, socialni problemi pa jih dejansko sploh ne zanimajo. “Te primeri so za mene kot socialnega zgodovinarja zelo tragični, pretresljivi. In človek bi tudi težko pričakoval, da so še danes živi. In prav tu vidimo to strahotno pokvarjenost, oligarhičnost, aristokratskost, dela slovenske levice, ki je pripravljen narediti vse, da bi se povzpela na mesto nekih drugih bogatašev.” Pri Borisu Kidriču je šlo po mnenju Grande za določeno ideologijo, ker Kidrič je bil ideološki obsedenec, v tem, sodobnem primeru pa gre za “socialne obsedence”, ki so veliko bolj nemoralni. Gre za nekaj v slogu tistih salonskih komunistov, ki so hoteli oblast in bogastvo v imenu socializma in komunizma. Ne gre za nek socializem v smislu izravnave socialnih razlik.

Foto: posnetek zaslona

Gre za zelo zanimive ljudi, ki nam pomagajo še dodatno pojasniti, po eni strani zločinsko naravo komunizma, po drugi pa zakaj je komunizem razpadel in zakaj ni noben delavec v Evropi dvignil roke v obrambo komunizma. In prav v tem odnosu do Putina vidimo, da gre za antidemokrate, ljudi, ki so nečloveško navezani na bogastvo in na razkošje. Vemo namreč, da gre v primeru Putina in njegovih oligarhov za skupino ljudi, ki jih težko primerjamo celo z najbogatejšimi Američani, ki pa so si bogastvo vendarle prislužili z delom, ne pa z prisvajanjem državne lastnine in posledično njenim okoriščanjem. In temu mentalnemu miljeju Fajonova zagotovo pripada. Tudi pri Kučanu vidimo, da je neskončno srečen, če se druži s slovenskimi tajkuni, če se vozi z njihovimi jahtami. Pravzaprav ga nikdar nismo videli, da bi obiskal kakšno delavsko menzo itd. Gre za oligarhičnost, nenasitnost po premoženju.

Slovenska levica je na Putina izjemno navezana, ker je prepričana, da uteleša Stalinov duh
Znano je, da Ukrajina ni ogrožala Rusije, ker je dejansko ne more, saj je celoten jedrski arzenal vrnila Rusiji. Gre za to, da so se neizmerno prestrašili demokratičnih gibanj, predvsem pa tega, da bi Ukrajina uspela, ker bi v tem primeru bi se pričel močno tresti tudi Putinov režim. Socialne razlike v Rusiji so namreč eksplozivne narave, še hujša pa je antidemokratičnost. Rusija je danes ena izmed redkih otokov novega ekonomskega totalitarizma, predvsem pa oligarhizma. Slovenska levica pa je na Putina izjemno (in zmotno) navezana, ker je prepričana, da uteleša Stalinov duh. Gre za neko mentalitetno, ideološko pripadnost, celo zločinskost v svojem bistvu. “To, da danes podpiraš Putina, to je podpiranje zločinstva, zločina. To je antihumanizem najvišje vrste.” Fajova verjetno občuduje Putina v smislu njegovega vladanja s trdo roko. 

Trenutno predsedujoča SD Tanja Fajon (foto: STA)

Če bi takšni, kot je ona, prišli na oblast, bi se dejansko slej ko prej pričelo dogajati enako – ko bi začutili, da je njihova oblast ogrožena, bi pričeli demokrate in tiste, ki se zavzemajo za demokracijo, procesirat. On pa se ima navidezno za izredno demokratično, preganja vse mogoče od Balkana do Poljske. Dejansko pa se pri njenem fanatičnem zavzemanju za Albance pojavlja vprašanje ali morda ni bila kupljena s strani določenih krogov. Tudi v Združeni listi so nekateri v njej videli “ameriško agentko”. Posebej zanimivo pa je to, da ko je prevzela oblast pri Socialnih demokratih, ni znala povedati niti enega pametnega gesla, ampak je ves čas govorila le o svoji zunanjosti, o svojemu izgledu … Od visokih pet, do nog, do dolžine kril … “Torej ne gre za neko žensko, ki bi lahko imela kakršenkoli intimno zvezo z neko socialistično oziroma proletarsko stranko in z vsem tistim, za kar se Partija razglaša.” Ona dejansko razgalja socialno pokvarjenost slovenskega in mednarodnega komunizma.

Domen Mezeg