fbpx

Zmagoviti dvojec Šarec in Jelinčič

Foto: STA

Zmago Jelinčič Plemeniti je resnično plemenit človek. Kako plemenito je bilo njegovo glasovanje za državni proračun in ne-glasovanje za ministrsko kandidatko Angeliko Mlinar! Tega se mora še kako zavedati predsednik vlade. Za plemenito in državotvorno (beri vlado-tvorno) držo plemenitemu Plemenitemu nikakor ne bi smela izostati primerna nagrada.

Brezposelna Angelika Mlinar v Avstriji ni imela nikakršne možnosti več za ugledno in vplivno službo v politiki. S pomočjo botre Alenke, rdeče socialne mreže in povsem svežim slovenskim državljanstvom ni dobila v Sloveniji samo službe, ampak tudi možnost za pridobitev plemiškega naziva na eni od upravnih enot v Sloveniji. Slednjega si v Avstriji ne more niti zamisliti. Drobnarije o enostavnem upravnem postopku si lahko prebere v Dnevniku iz leta 2006.

Kot je znano, so namreč pred nedavnim celo avstrijskemu državljanu Karlu von Habsburgu, potomcu znamenite vladarske družine prepovedali uporabo plemiškega naslova “von” na zasebni spletni strani in mu izrekli denarno kazen. Pravda se je končala na ustavnem sodišču, ki je ugotovilo, da zakon o odpravi plemiških nazivov iz leta 1919 še vedno velja, globe 20 tisoč kron pa ni mogoče izterjati.

Foto: STA

Nova poslanka ima dve državljanstvi; s prvim ne bo mogla nikoli postati von Mlinar, zlahka pa z drugim postane Mlinar Plemenita, kajti v Sloveniji je za naše vse mogoče. Za zajtrk dobiš državljanstvo, za južino si predlagan za ministra, kakšno noč kasneje postaneš minister. Lahko izbiraš plemiške nazive z majhno lepotno napako sicer –  pisati jih moraš za priimkom in ne pred njim.

Zgodovina – naša učiteljica
Na nedavnem obisku v Srbiji se je Marjan Šarec spet izkazal kot poznavalec zgodovine. Gostiteljici se je lizunil s govoričenjem o edinstveni vezi med Slovenci in Srbi, ki naj bi se spletla med drugo svetovno vojno s slovenskimi izgnanci v Srbijo. Res je, nemški okupator je v Srbijo izgnal 7.185 Slovencev, ki so jih Srbi po svojih močeh lepo sprejeli. Verjetno se na srednji lesarski šoli (tako kot mi na strojni in moji vrstniki na gimnazijah) niso učili, da je istočasno NDH sprejela 10.882 pregnancev, od tega 356 duhovnikov. O pregnancih na Hrvaško, ki jih je bilo okroglih 50 % več kot v Srbijo, se v komunizmu ni smelo govoriti in tako je ostalo do danes.

V Srbijo je od leta 1961 vozil tradicionalni vlak bratstva in enotnosti, a na Hrvaško ne. Predsednik vlade, ki ne zamudi nobene prilike za udeležbo na partizanskih proslavah, bi moral sam poznati zgodovino od avgusta 1939 do maja 1945 ali pa zamenjati slabo razgledane svetovalce in prišepetovalce. Zaveda naj se, da se epopeje PirjevcaRepetaRoterja in Frante ujemajo z znamenito Kučanovo izjavo o več resnicah. Zlasti gospod Jelinčič, ki je resnici na ljubo dober poznavalec zgodovine in si je priskrbel privilegij, da lahko raziskuje po srbskih arhivih, bi lahko mnogokaj pomagal slabo razgledanemu premierju.

Tako zmagoviti Zmago kot bojeviti antijanšist Marjan imata rada zgodovino. Prvi jo ima tako močno rad, da še vedno lagodno in razkošno živi v zgodovini, polaga vence pred Brozov spomenik in obžaluje, da “golazen, ki bi jo bilo treba že zdavnaj počistiti” še vedno ni počiščena. Drugega, bistveno mlajšega ljubitelja zgodovine, je govor podpredsednika DZ Tanka o zgodovini osamosvajanja tako prevzel, da je izgubil občutek za čast, čas in prostor ter pozabil ploskati.

Uvajanje dvojezičnosti je narodna izdaja
Iskrene čestitke spoštovanemu “dunajskemu kočijažu” Marjanu, ki je zahtevo srbske premierke o pouku srbščine v (vsaj dvajsetih) slovenskih šolah razumel za samoumevno. Kje je narodni ponos, kje je občutek za spodobnost, kje so pravne osnove za take kravje kupčije?! To je narodna izdaja! To je zapravljanje denarja, ki sta ga vlada in državni zbor z velikim trudom uspela rešiti pred pogoltnimi zasebnimi (še zlasti katoliškimi) šolami. Predsednik vlade ignorira odločbo Ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju javnega slovenskega izobraževalnega programa, hkrati pa na kolena pade pred Srbi in obljubi velikodušno financiranje pouka srbščine.

Marjan Šarec in srbska predsednica vlade Ana Brnabić.

Dovoli si celo mešetariti z zagotovili, da pouka albanščine ne bo; verjetno tudi ne kitajščine, ne arabščine, ne urdujščine, ki jo govorijo v Pakistanu. Ja zakaj pa ne?  Morda pa bi bilo prav za albanščino in kitajščino v Titovem Velenju več zanimanja kot za srbščino. Pojma zakonitost in enakopravnost sta španska vas. Španska, ne katalonska! To je še en primer pozitivne diskriminacije določene skupine državljanov, ki podaljšuje spisek »enakopravnejših« državljank in državljanov. Na tem spisku se po novem srbski otroci s poukom srbščine pridružujejo muslimanskim otrokom, ki imajo prilagojen šolskim jedilnik. Na  predsednika ob-koalicijske SNS zaman čakamo, da bi v svojem slogu kaj zarobantili na račun izdajalskega ministrskega predsednika. Zaman čakamo, kajti džentelmenski dogovor je treba spoštovati.

Podobnosti in razlike dvojca Šarec-Jelinčič
Nekdanji plebejec Marjan Šarec in Zmago Jelinčič Plemeniti imata marsikaj skupnega. Sta spretna govorca, imata slo po oblasti, njuni politični stranki sta s. p. Negujeta mit o NOB, sovražita Hrvate, ljubita Srbe. Tudi vohunstvo in katoliške cerkve jima niso tuje. Prvi je pravkar plemenito delo vohunjenja prepustil svoji prijateljici, drugi je nekoč nesebično služil domovini v vlogi Padalca. Gospod Šarec nikoli ni imel težave prestopati cerkvenega praga. Rad se pohvali s katoliško vzgojo svojih otrok (v zaprtem domu in zakristiji) ter branjem beril pri mašah. Tudi gospod Jelinčič je v mlajših letih, ko še ni bil Plemeniti, menda skrito pred očmi javnosti zahajal v katoliške cerkve. Od tu naprej pa je med njima razlika: vsak moli svojega boga.

Andrej Tomelj, Časnik