Kdor je pričakoval, da se bodo v času epidemije koronavirusa, ki predstavlja najhujšo globalno grožnjo javnemu zdravju v obdobju po drugi svetovni vojni, politične strasti na Slovenskem umirile, da bo politiki, medijem in ostalim končno postalo jasno, kaj so ključne prioritete sedanjega trenutka, se je močno uštel.
Že prvi teden po nastopu tretje Janševe vlade je prišlo do konfliktov med njo in dominantnimi mediji. Pri tem so se vrstile ostre besede na obeh straneh. Na eni strani kritike medijskega poročanja, ki so jih v svoji tvitih izrekali vodilni predstavniki vlade, na čelu s premierjem; na drugi strani obsodbe vmešavanja vlade v medijsko avtonomijo s strani novinarjev in njihovih organizacij.
Zgodila se je repriza iz časa prvih dveh Janševih vlad, ko so bili odnosi med izvršno oblastjo in precejšnjim delom medijev zaznamovani z visoko stopnjo nezaupanja, če že ne odkrite sovražnosti.
Nekaj očitnih spodrsljajev v kriznem komuniciranju
Sedanja vlada je nastopila mandat v daleč težjih razmerah kot njene predhodnice. V njenem začetnem kriznem komuniciranju bi bilo kar nekaj očitnih spodrsljajev. Izjave za javnost, predvsem tiste o določenih ukrepih, so bile včasih premalo usklajene ali celo kontradiktorne, kar je vnašalo negotovost med ljudi (tako da jih denimo ni bilo čisto jasno, kaj smejo in česa ne). Preveč je bilo solističnih nastopov predstavnikov vlade, kakšen je bil tisti obrambnega ministra Mateja Tonina, ko je na nacionalni televiziji povsem brez potrebe govoril o ‘izginulem’ tovornjaku z zaščitnimi maskami, ki da naj bi jih vlada še plačala; čeprav se je kasneje izkazalo, da je šlo za poskus prevare (to se pač v kriznih časih pogosto dogaja), pri katerem pa Slovenija ni bila nič finančno oškodovana. To je samo vnašalo dvome v operativnost vlade
Tudi zvišanje plačnih razredov ministrov in državnih sekretarjev se je zgodilo ob neprimernem trenutku; ne glede na dejstvo, da so plače le-teh primerjalno gledano relativno skromne.
Namesto nepristranskosti in profesionalnosti prevladal aktivizem in politikanstvo
Vendar je navkljub kriznim razmeram medijska srenja tudi to Janševo vlado pričakala ‘na nož’. Na vsak način se je skušalo najti napake v sprejetih ukrepih. Tako se je pojavila dezinformacija, da se je z nastopom nove vlade število testov na okužbo s koronavirusom zmanjšalo in postalo nezadostno. Potem pa se je izkazalo, da se to ni zgodilo; še več, Slovenija je po številu opravljenih testov na milijon prebivalcev v svetovnem vrhu. Širiti so se začela zimzelena namigovanja o tem, kako da Janša uporablja krize ukrepe zgolj za krepitev svoje oblasti (čeprav ti ukrepi niso nič drugačni kot denimo tisti v sosednji Avstriji). Vrhunec vsega pa je bila sinhronizirana gonja glede tistih dveh plačnih razredov. Mediji so bili polni vsemogočih pravičnikov, ki so histerično stresli gnev na vlado in njenega predsednika. Nekateri so celo pozivali k ponovnim vstajam.
Ko je potem vlada napovedala znižanje funkcionarskih plač, je bilo to deležno bistveno manj pozornosti. Zopet so torej prišla do izraza dvojna merila. Ko je namreč odhajajoča vlada na veliko zaposlovala svoje kadre, drugim pa delila velikodušne odpravnine, se dominantni mediji za to skorajda niso zmenili. Sploh pa se niso ukvarjali s katastrofalno zapuščino Šarčeve vlade, ki je pustila državo izjemno slabo pripravljeno na prihajajočo epidemijo.
Obešanje plač ministrov in državnih sekretarjev na veliki zvon je torej služilo predvsem za preusmerjanje pozornosti od tega dejstva. Namesto nepristranskosti in profesionalnosti sta ponovno prevladala aktivizem in politikantstvo.
Seveda mora tudi v kriznih razmerah obstajati nadzor nad oblastjo. Še posebej s strani medijev.
Vendar se pri nas dominantni mediji tega svojega poslanstva spomnijo le tedaj, ko vlada njim neljuba politična opcija. Ni se mogoče znebiti vtisa, da se mnogi pravzaprav bojijo, da bi Janševi vladi s premišljenimi in pravočasnimi ukrepi dejansko uspelo zajeziti smrtonosno epidemijo. Ker potem bi Janez Janša s svojo stranko močno pridobil na priljubljenosti in zelo verjetno prepričljivo zmagal na naslednjih volitvah. In ponovno bi sestavil vlado, ki bi imela precej bolj trdno večino, kot jo ima sedanja. Tega si postkomunistična globoka država nikakor ne more privoščiti. Zato je že sedaj aktivirala svoje eksponente za rušenje vlade in spodkopavanje njenih operativnih kapacitet. Pa četudi za ceno zdravja ljudi.