Poljska na braniku evropske normalnosti. Kaj pa Slovenija?

Datum:

Rakowiecka 37. Na videz dolgočasna ulica v predmestju Varšave. Za visoko železno ograjo se je dolga desetletja skrivala zloglasna kaznilnica, ustanovljena že v času ruske oblasti pred prvo svetovno vojno. A najhujše oblike kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin so se dogajale v času komunističnega totalitarizma. Od leta 2016 je celoten kompleks zaporniških stavb spremenjen v muzej »prekletih« vojakov in političnih zapornikov. Obiskali smo ga na mrzel in snežen dan v okviru letnega srečanja Platforme evropskega spomina in vesti. Tokrat so dogodek organizirali kolegi s poljskega Inštituta nacionalnega spomina, pomembne državne institucije, kjer se več kot 2500 strokovnjakov v Varšavi in na celotnem poljskem ozemlju ukvarja z različnimi vidiki totalitarizmov. Tudi z vlaganjem obtožnic proti zločincem.

Zavijanje vetra okrog vogalov in sivina decembrskega neba so še poudarili strahote zločinov, ki so se dogajali za debelimi kaznilniškimi zidovi na Rakowiecki 37. Mučenja, zasliševanja, politični procesi, streljanja, obešanja in še mnoge druge oblike nasilja ter teptanja človekovega dostojanstva so danes dokumentirani in predstavljeni v zgledni muzejski postavitvi. Prikazan je tudi film o neustrašnem junaku poljskega osvobodilnega gibanja Witoldu Pileckem, ki so ga komunisti s strelom v zatilje ubili v zaporu na Rakowiecki. Nasploh sta bila strel v zatilje ali obešenje še dva od mnogih načinov poniževanja častnikov poljske vojske, ki so se upirali nemškemu in sovjetskemu zavojevanju domovine.

Naj vas spomnim na odnos Poljakov do njihove države in preteklosti, ki je bila zaznamovana s totalitarnim zlom. Na Poljskem so stvari jasne. Tako kot v večini držav, ki so bile za železno zaveso, so z dediščino komunizma pretežno opravili. Rdeča zvezda je prepovedana, enako tudi opevanje nekdanjega režima. Niti zamisliti si ni mogoče nagrajevanja šefov tajne politične policije, evrskega kovanca s podobo partizanskega klavca, spomenika morilcu pred predsedniško palačo, spomenika komunistični revoluciji pred parlamentom in drugih totalitarnih ekscesov, kakršnim smo priča na slovenskih tleh. O slovenskem parlamentu, njegovem levem polu in nekajkrat zavrnjeni resoluciji Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarizmov, lahko ugotovimo le, da je vse skupaj popolnoma zavržno. Tudi zato menim, da nam, Slovencem, manjka temeljnega sočutja do žrtev ter da bo naša pot v resnično demokracijo še dolga in trnova.

Slovenija sodi med redke t. i. postkomunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od nekdanje vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Državi je spodletelo tudi pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Med korake v pravo smer bi lahko uvrstili delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča, Komisije za popravo krivic, odločbe ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi pretekle dosežke Študijskega centra za narodno spravo. V mednarodnem prostoru velja omeniti prizadevanja evropskega poslanca Milana Zvera v okviru skupine Sprava evropskih zgodovin in trud za postavitev spominskega znamenja žrtvam komunističnega nasilja, ki pa žal ni naletel na podporo odločujočih struktur v evropskem parlamentu. Tedanji predsednik slovenske vlade Miro Cerar je tukaj odigral precej umazano vlogo.

A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo, zato se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih razmerah »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem?

Na Poljskem je, hvala bogu, drugače. Tudi morebitna – in verjetna – nova oblast bo zadržala kurs te ogromne, skoraj štiridesetmilijonske ladje na pravi poti. Kot že nekajkrat doslej v zgodovini – spomnimo se le bitk pri Grunvaldu/Tannenbergu leta 1410 in bitke pred Dunajem leta 1683 – stoji poljski narod še naprej trdno na branikih evropskih vrednot in normalnosti.

Dr. Andreja Valič Zver

Sorodno

Zadnji prispevki

Vlada odkrito sponzorira Hamasove pomagače

Z besedami, ki jih je Robert Golob izgovoril ob...

[Dokument] Ministričino cenzurirano poročilo kaže s prstom na SD in podrejene

Dominika Švarc Pipan, pravosodna ministrica v odhodu, je objavila...

Med obtoženimi za atentat tudi predsednikova žena

Haitski sodnik Walther Wesser Voltaire je za atentat na...

Jelko Kacin: Ukrajina ne bo padla!

Natanko pred dvema letoma, 24. 2. 2022, je Vladimir Putin izvedel...