fbpx

Poslanka Eva Irgl: Kam bo šla Slovenija v naslednjih letih in desetletjih, je odvisno od vseh nas – in imamo izbiro

Poslanka Eva Irgl in župan Vipave Goran Kodelja. (Foto: FB)

Lahko svoje ozračje zastrupljamo s sovraštvom ali pa se raje povežemo v delu za skupno dobro in blaginjo Slovenk in Slovencev. Lahko se spotikamo in si mečemo polena pod noge ali pa si raje pomagamo med seboj. Lahko smo zavistni ali pa pohvalimo drug drugega, ko je delo dobro opravljeno. Lahko hromimo odnose, onemogočamo sposobne, zaviramo razvoj in svoje potenciale, lahko pa se vzpodbujamo med seboj, dajemo priložnost, ustvarjamo takšno okolje, v katerem bomo radi živeli in napredovali. Lahko zavajamo ali pa povemo resnico. Lahko rušimo, lahko gradimo. Verjamem, da je večina Slovencev za to, da gradimo, sodelujemo in se povezujemo.

Poslanka Slovenske demokratske stranke Eva Irgl je bila slavnostna govornica na občinskem prazniku občine Vipava, kjer je spomnila na osamosvojitvene dogodke na vipavskem, ko smo Slovenci uresničili stoletne sanje o samostojni državi in da je tako kot takrat, ko smo storili pomemben korak, od nas odvisno tudi naprej, v kakšni državi želimo živeti.

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor občanom Vipave.

Spoštovani,

Občina Vipava praznuje svoj praznik 26. junija. Tedaj se tudi spominjamo dogodkov v Vrhpolju, danes poimenovanih Ponosni na Vrhpolje – Osamosvojitveni dogodki dan prej, ki še posebej poglabljajo čas boja za samostojnost, saj se spominjamo tega, kako so se v Vrhpolju goloroki pogumno postavili pred tanke agresorske armade. Zato se jim ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za pogum, ki so ga takrat pokazali, in za pripadnost skupnemu cilju – to je, živeti v svobodni in suvereni državi slovenskega naroda. V soboto bo tako v Vrhpolju že tradicionalna proslava ob tem veličastnem in pogumnem dejanju, ki se je bo udeležil tudi eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve in predsednik vlade Janez Janša. Seveda ste lepo povabljeni, da se nam pridružite.

Spoštovani,

Naj ta zanos, ki je bil prisoten takrat, vpliva na vse nas tudi danes. V teh zahtevnih časih, ki so v zadnjem letu postavili naša življenja v povsem drugačen kontekst moramo kot narod moč in navdih iskati v dopolnjevanju drug drugega, v iskanju ciljev, ki nas povezujejo in ne razdvajajo. Prav povezanost in srčnost ter predanost so namreč tiste vrline, ki dejansko lahko premikajo gore, ki lahko uresničijo še tako oddaljene in nemogoče sanje. Tudi stoletne sanje o samostojni državi. Slovenska osamosvojitev je brez dvoma veličasten dogodek, ki ga težko primerjamo s katerimkoli drugim dogodkom v zgodovini Slovencev. Vanjo bo za vedno zapisan z zlatimi črkami. Se mi pa kljub temu zdi, da se včasih premalo zavedamo, kakšen korak je bil pravzaprav storjen pred 30. leti. In kako ni bilo prav nič samoumevno, da bomo dejansko lahko zaživeli kot samostojna in suverena država. To je bil resnično pogumen korak. Vendar pa ta pogumen korak ne bi nikoli uspel, če ne bi bili takrat kot narod enotni. In če ne bi bilo posameznikov, ki so res zaupali in verjeli, da ta zgodovinski premik lahko uspe. Moramo namreč vedeti, da smo si Slovenci že večkrat prej v zgodovini želeli osvoboditve izpod določenega sistema ali nadvlade, uspelo pa nam je junija 1991. Na Trgu republike v Ljubljani, je po plebiscitarni odločitvi v mesecu decembru, pred več desettisočglavo množico zaplapolala slovenska zastava in uradno je bila razglašena samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Ob trideseti obletnici, ki jo bomo praznovali v petek, pa je vendarle nujno spomniti na nekatere dogodke pred osamosvojitvijo, ki so botrovali tej odločitvi in so ključno pripomogli k osamosvojitvenem procesu. Spomnimo se najprej izida 57. številke Nove revije leta 1987, ki je vsebovala tudi članke o slovenskem nacionalnem programu. Vsebine so se dotikale tako vprašanj pravne ureditve položaja Slovencev kot naroda kot vprašanja slovenskega jezika v JLA ter vprašanja pravice do naše samoodločbe.

Prav na podlagi odpiranja teh tako pomembnih vprašanj se je zgodil prelom. Prelom, ki je vzpodbudil posameznike, da so začeli širiti med ljudi zavest o tem, da slovenski narod potrebuje drugačno okolje za svoj razvoj in širjenje svojih potencialov. Da tega v okviru Jugoslavije in socializma ne more doseči. In to so širili kljub zavedanju, da zaradi tega lahko končajo v zaporu, izgubijo službo. Spomnimo se t. i. Pisateljske ustave iz leta 1988, pa Majniške deklaracije, ki je nastala leto dni pozneje. Obe sta začeli poglabljati zavest o pomembnosti človekovih pravic in njihovi vlogi in to v času in okolju, ki je takšne namige brutalno kaznoval. Da teh idej ne bi mogli izpeljati, je bila slovenska TO razorožena, vsak korak in vsako dejanje, ki bi Slovenijo pripeljalo bližje temu cilju, pa so bili zatirani. Celo s procesi na vojaškem sodišču. Spomnimo se samo procesa proti četverici: Janezu Janši, lvanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu. Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije pa bitke še ni bilo konec. Sledil je namreč oborožen spopad z agresorsko armado, a noben tank ni mogel ustaviti enotnosti in poguma, ki sta takrat prevevala Slovence. Pa čeprav so Slovenci pred tanke postavljali svoje avtomobile, traktorje, kamione, nekateri so se celo goloroki postavili prednje kot v Vrhpolju. Nobena še tako resna grožnja ni omajala prepričanja Slovenk in Slovencev, tudi Vipavk in Vipavcev, v pravilnost te skupne odločitve. 14 let sem imela, ko smo dobili svojo državo. Spomnim se, kako sem stala na mostu pri cerkvi še z nekaterimi sosedi iz naše ulice in poslušala zvonjenje zvonov, ki so naznanjali samostojnost. Kako lepo je bilo … krasno … spokojno … slovesno … Občutki ob tem so bili neponovljivi. Generacijam, ki so prišle za nami in tega niso doživele, moramo skušati vsaj pričarati ta občutek, ki nas je takrat preveval, in jim povedati, kako blagoslovljeni smo bili, da nam je bilo dano to občutiti in doživeti.

Spomnim se, kako so se Vipavci med seboj pogovarjali in se obveščali o dogajanju, saj sta bili v Vipavi dve vojašnici JLA. In mnogi so lahko neposredno videli, kaj se v njih dogaja. In spomnim se, kako mi je moja nona Vida, ko se je naslednji dan začel oborožen spopad, dejala, da naj takoj zaprem vsa polkna, ker ona že ve, kaj je vojna. V procesu osamosvajanja so bili torej ljudje, ki so se kljub negotovemu izidu borili za pravično, evropsko in svobodno Slovenijo. Bili so ljudje, ki so za našo boljšo prihodnost izpostavljali svoja življenja. In bili so ljudje, ki so tudi dali svoja življenja za ta največji korak v zgodovini Slovencev. Zato bodimo ponosni na našo državo. Imamo namreč najlepšo domovino. Eno samo. Zato imejmo spoštljiv odnos do nje in njene prihodnosti. Ljubezen do domovine je mnogim vtkana že v zibelko, da lahko od rojstva naprej utrjujemo naše korenine in plemenitimo naša življenja ter krepimo odnos do simbolov naše države. V preteklih letih smo dokazali, da znamo in zmoremo. Uspešno smo vstopili v različne evropske integracije, EU in zvezo Nato. Vsi se še nostalgično spominjamo, ko smo slovenski tolar zamenjali za evro. Imamo odlične, uspešne športnike, umetnike, znanstvenike in mnoge druge, ki so ponesli in so še vedno glas Slovenije v svetu s svojimi dosežki. Smo pa tudi del evropskega prostora. Z julijem bomo tako že drugič predsedovali Svetu EU. Prvič smo predsedovanje izpeljali z odliko, za kar so nam čestitali tudi voditelji drugih držav. Verjamem, da bo tudi tokrat tako, kljub še vedno trajajoči epidemiji, ki pa se zaradi cepljenja počasi vendarle umirja. Eno izmed pomembnejših vprašanj tega predsedovanja bo tudi vprašanje Kam gre Evropa in kje je njena prihodnost. Zavedamo se namreč, da se Evropa sooča z mnogimi izzivi in preizkušnjami, ampak vse to je del naše skupne poti, ko si del tako raznolike družine narodov. Imamo pa bistveno več skupnega. Evropa je namreč prostor, ki je zrasel iz judovsko krščanske tradicije. Imamo skupne vrednote, s katerimi se identificiramo in nas povezujejo. Imamo jih ponotranjene v srcih in na njihovih temeljih želimo še naprej ustvarjati in graditi svojo prihodnost. Slovensko prihodnost med EU narodi. Zavest o tem je med Slovenci močna in neizpodbitna. Kam pa bo šla Slovenija v naslednjih letih in desetletjih, je odvisno od vseh nas. In imamo izbiro.

Lahko svoje ozračje zastrupljamo s sovraštvom ali pa se raje povežemo v delu za skupno dobro in blaginjo Slovenk in Slovencev.

Lahko se spotikamo in si mečemo polena pod noge ali pa si raje pomagamo med seboj.

Lahko smo zavistni ali pa pohvalimo drug drugega, ko je delo dobro opravljeno.

Lahko hromimo odnose, onemogočamo sposobne, zaviramo razvoj in svoje potenciale, lahko pa se vzpodbujamo med seboj, dajemo priložnost, ustvarjamo takšno okolje, v katerem bomo radi živeli in napredovali.

Lahko zavajamo ali pa povemo resnico.

Lahko rušimo, lahko gradimo.

Verjamem, da je večina Slovencev za to, da gradimo, sodelujemo in se povezujemo.

Ni naroda brez posameznika in ni posameznika brez naroda. Le eden z drugim tvorita celoto. V letih in desetletjih, ki prihajajo, lahko damo našemu skupnemu domu vse svoje talente, znanje, zanos, pogum, inovativnost, pripadnost, torej vse tisto, kar smo tudi ob procesu osamosvajanja že imeli. To so osnove za uspeh. Tudi za uspeh tako velikih razsežnosti, kot je bila osamosvojitev. Ohranjajmo spomin na vse tiste, ki so postavljali temelje slovenski državi, spodbujajmo mlade generacije, da berejo in se izobražujejo o največjem dogodku v zgodovini Slovencev.

Spoštovani!

Zadnje leto smo bili postavljeni v zelo zahtevno situacijo, ki je bila za vse povsem nova in nepredvidljiva. Vsak izmed nas se je z njo spopadal na svoj način. Mnogi ste se znašli v težkih razmerah, medicinsko osebje je bilo na robu svojih moči, v tem letu smo zaradi bolezni Covid 19, žal, izgubili kar nekaj naših sodržavljanov. In res je, ni vedno najlažje, ko nastopijo različne preizkušnje. Mnogokrat je celo zelo zahtevno. Ampak vsaka preizkušnja, naj bo še tako velika, nam daje priložnost, da se vprašamo in si odgovorimo, kaj je za nas v resnici pomembno. Za nas kot posameznika in za nas kot skupnost. Vendar si na to lahko odgovori le vsak sam. Mi pa izobesimo slovenske zastave, zapojmo Zdravljico, gojimo domoljubje, bodimo srčni v odnosu do naše prekrasne domovine, bodimo ponosni nanjo in izkažimo hvaležnost vsem, ki so se zanjo borili.

Čestitke današnjim prejemnikom občinskih priznanj za doprinos k skupnemu dobremu v občini Vipava in čestitke vsem nam, drage Vipavke in dragi Vipavci, ob občinskem prazniku in ob dnevu državnosti. Želim nam lepo praznovanje.

Sara Kovač