Posledica diktature in političnega kadrovanja: Neprofesionalizem vodilnih kadrov!

Simboli neprofesionalizma v slovenski politiki. (Foto: STA)

Profesionalizem uslužbencev in vodilnega kadra je nujen, da so katerekoli institucije učinkovite. Brez profesionalizma tako ne moreta biti kot celota učinkoviti družba oz. država. V Sloveniji pravega profesionalizma skoraj ni, zato smo kolektivno manj uspešni oz. neuspešni.

Profesionalizem je program, ki posamezniku omogoča, da dodobra usmeri in razvije svoje potenciale. Te jih kombinira z znanjem in izkušnjami, pridobljenimi na svoji poti, da postane pri svojem delu uspešen in koristen za institucijo, v kateri dela ali jo vodi. Bistvo profesionalizma je v tem, da se posameznik s stvarjo, ki jo v življenju počne za denar oz. preživetje, ukvarja tako, da pri delu kar najbolj teži k popolnosti. Včasih s profesionalizmom enačimo poklic, vendar ne v smislu dela, ki ga je nekdo zmožen opravljati, ampak v smislu “poklicanosti”, da posameznik opravlja neko delo kot svoje življenjsko ali vsaj poslovno poslanstvo.

Da lahko do profesionalizma posameznika sploh pride, je nujno potrebna predanost posameznika delu, ki ga opravlja, kar pomeni, da se posameznik delo trudi opraviti kar najbolj popolno, zato pri profesionalizmu nikoli ni polovičarstva. Gre za posebno gorečen osebni angažma, ki je v posamezniku ves čas njegove poslovne poti. Pri tem ni pomembno, ali gre za navadnega delavca, direktorja, podjetnika, javnega birokrata ali politika. Prav vsak človek je lahko resnični profesionalec, saj gre pri profesionalizmu za osebno odločitev.

Profesionalizem je ključ do blaginje
Demokratični sistem v kombinaciji s tržnim gospodarstvom od posameznika terja visoke napore, da lahko ta normalno preživi. Ker je namreč na trgu v vseh mogočih plasteh navzoča konkurenca, se mora posameznik maksimalno angažirati, da bi bil poslovno uspešen – druge izbire niti nima.

Foto: iStock

V zahodnih demokracijah s tradicijo, kjer so vajeni konkurence in visokih poslovnih standardov, je profesionalizem nekaj samoumevnega. Otroke v smeri profesionalizma vzgajajo že starši, saj se zavedajo, da bodo otrokom tako pomagali, da bodo imeli kakovostno življenje, in svoje usmerjanje oz. pomoč otrokom razumejo kot sestavni del starševske dolžnosti. Pristop se kajpak nadaljuje v javnih in zasebnih šolah, kjer ni toliko pomembno, da se predela učni načrt, kot je pomembno, da se učencem omogoči, da bodo svojo osebnost razvijali v to, da nekoč postanejo koristni profesionalci. Učna snov je tako samo sredstvo oz. pripomoček, ne pa sama sebi namen.

Če zadostno število posameznikov v družbi doseže potrebno raven profesionalnosti, je družba uspešna in bogata. V takih družbah je kajpak prostor tudi za kakovostno življenje tistih, ki zaradi bolezni ali drugih hendikepov ne zmorejo dosegati visokih standardov, ki so v demokratičnem tržnem gospodarstvu potrebni, da posameznik lahko preživi. Zato družbe, v katerih je profesionalizem navzoč in vrednota, dosegajo visoke stopnje humanosti.

Dan zahodnoevropskega profesionalca
Ko pride nekdo, ki je predan profesionalec, na delovno mesto, aktivno poskuša biti koristen vsak dan. Ko je v preteklosti prvič prišel na delovno mesto, se je predano intenzivno uvajal. Ves čas se je trudil s praktičnimi potrebami delovnega mesta povezovati znanje, ki ga je pridobil na poti izobraževanja. To mu je tudi uspelo, saj se je izobraževal usmerjeno z mislijo na to, kako bo po končani izobrazbi znanje uporabljal v praksi, četudi svojega prihodnjega delovnega mesta ni točno poznal. Že zdavnaj se je samoiniciativno naučil oz. spoznal vse standarde in zahteve, ki so splošno znani oz. priznani v sektorju oz. dejavnosti, ki jo opravlja, zato mu ni treba improvizirati. Konstantna improvizacija je namreč znak slabosti. Na drugi strani pa zaradi visoke teoretične in praktične ravni znanja in izkušenj, ki jih ima, briljantno improvizira, kadar je to potrebno in ne gre drugače, a se seveda temu izogne, če je le mogoče. Svojega dela ne prelaga na kolege oz. podrejene, kadar to ni primerno. Na drugi strani mu ni nikoli nerodno obrniti se na kolege, kadar je to objektivno potrebno. Tedaj pomoč dobi in tudi sam po potrebi pomaga. Za svoje delo vedno sprejme odgovornost, saj je čut visoke odgovornosti pri profesionalcu navzoč ves čas. Nenehno se izobražuje ter je venomer pozoren in bliskovito reagira, saj želi maksimalno zmanjšati nepredvidljive situacije.

Kolektiv profesionalcev deluje kot stroj. Med seboj imajo odlične odnose, ki pa ostajajo poslovni, saj se zavedajo, da zasebno ne sme motiti poslovnega. Komunikacija je sproščena in toplo človeška, vendar se točno ve, kje so meje, čez katere se na delovnem mestu ne sme iti, da ne bi trpelo delo.

Slovensko pomanjkanje profesionalizma
Glavni razlog za patološko odsotnost profesionalizma v Sloveniji je komunistična diktatura 1945−1990. Vsaka revolucija že v teoriji deluje tako, da ruši obstoječe stanje. Zato so pri nas najboljše profesionalce v času komunistične revolucije pobili, izgnali ali razlastili oz. jim prepovedali opravljati delo. To niti ne bi bila taka težava, če bi nov režim ustvaril nove profesionalce. A jih seveda ni, ker se je kadrovalo le na podlagi politične pripadnosti. Ker je to nujno pomenilo, da na položaje niso prišli najbolj sposobni ljudje, v institucijah profesionalen odnos do dela sploh ni bil zaželen, saj bi potem tisti, ki se ne bi trudili ali pa dela sploh niso bili sposobni opravljati kakovostno, izpadli slabo. V taki situaciji tudi kakovostno šolstvo ni bilo zaželeno ali potrebno – šlo je le zato, da so po liniji najmanjšega odpora predelali zastavljene učne načrte, ki pa so bili običajno slabe kakovosti.

Ob osamosvojitvi Slovenije sta bila vzpostavljena demokratični sistem in tržno gospodarstvo. Čeprav je bila pot do tega velikega slovenskega uspeha in osvoboditve trnova in dolgotrajna, pa je bil ukrep dejansko izveden čez noč. Toda čez noč mentalitete ljudi ni mogoče spremeniti. Na vseh delovnih položajih so v državi ostali ljudje, ki ne le da niso bili profesionalci, ampak profesionalizma sploh niso razumeli in se tudi niso mogli zavedati, zakaj je tako koristen in potreben.

Kar pa je res žalostno, je to, da v treh desetletjih ni bilo skoraj nič storjenega za to, da se Slovenija profesionalizira. Glavni razlog je v tem, da so na oblasti večino časa leve vlade, ki izhajajo in se napajajo iz preteklega socialističnega sistema. Ta je propadel prav zaradi svoje gospodarske disfunkcionalnosti, ki je pogojena tudi oz. predvsem z odsotnostjo profesionalizma. Zato se v sodobni Sloveniji dogaja, da v šolstvu ne razumejo in ne znajo usmerjati otrok, da bi postali pravi profesionalci. Namesto tega jih po nepotrebnem obremenjujejo s storilnostjo, ki je nesrečna dediščina prejšnjega sistema, in posamezniki, ki iz šolskega sistema izidejo, ne znajo uporabljati znanj v svojem poslovnem življenju. Slovenska podjetja so zaradi pomanjkanja profesionalcev manj učinkovita in tudi ustvarijo manj. Še najhuje pa je v javnem sektorju in (levi) politiki, ki še najbolj nosita pečat socialistične neučinkovitosti. Javni sektor je z izjemo nekaterih operativnih služb neučinkovit in zbirokratiziran. V politiki pa je tako, da najpomembnejše pozicije v levih vladajočih strukturah, kot so ministrski stolčki in položaj predsednika vlade, pogosto zavzemajo nesposobneži, ki se naslajajo z bliščem funkcij, namesto da bi svoja delovna mesta razumeli kot garaška in se zavedali visoke vodstvene odgovornosti, saj krojijo razvoj in gospodarijo z nacionalnim premoženjem. Posledično popolnoma neučinkovite in predrage vlade z davki in prispevki preobremenjujejo že tako ali tako šibko gospodarstvo, medtem ko premoženja, ki ga od gospodarstva dobijo, niti ne znajo pametno plasirati, četudi bi ga hoteli. Posledica tega je, da so plače v Sloveniji nizke, da je nizka tudi stopnja blaginje in da so slovenski državljani kajpak ves čas vsestransko nezadovoljni.

Tadej Ian