Partizani so leta 1945 nadzorovali kolono ujetnikov, sestavljeno iz civilistov ter vojakov sovražnih enot, ki so jih izdali Britanci pri Pliberku. Potem ko so vojaki v zameno za zaščito odložili orožje, so jih Britanci predali nazaj Titovim partizanom. Ti so se nad civilisti zverinsko izživljali, jih mlatili, nanje streljali, poškodovane otroke pa celo metali v reko, kjer so se najverjetneje utopili.
Civilisti, ki so v strahu pred jugo-komunističnimi partizani bežali proti Pliberku, so se ob spoznanju, da jih Zahod ne bo sprejel, četudi niso sodelovali v vojni ali bili del vojaških enot, želeli samo čimprej vrniti domov. A partizani so po pisanju hrvaškega portala Komunistički zločini incident na dravskem mostu izkoristili za prikaz svoje lastne zverinskosti.
Potem ko so civilisti na silo prebili partizanski kordon, da bi prečkali most, so jih partizani začeli udarjati s kopiti svojih pušk, a ko so videli, da ne bodo mogli ustaviti silne množice, so se hitro umaknili proti izhodu z mosta, od koder so s strojnicami začeli streljati na začetek kolone, kjer je bilo veliko žensk z otroki, ki so si želele čim hitreje na varno. Izstreljenemu rafalu je sledil tesnoben zvok jadikovanja in kričanja ranjenih, medtem ko so se preostali civilisti začeli pomikati nazaj.
Poškodovanega šestletnika vrgli v deročo reko
Na mostu so ležala trupla žensk, otrok ter moških v civilu, pomešanih s trupli vojakov v različnih uniformah, ki so se znašli na čelu kolone. “Bilo je več sto mrtvih. Ko so partizani videli, da se je kolona umaknila nazaj, so začeli pobirati mrtva trupla in jih z mosta metati v Dravo, zato da bi omogočili prehod koloni proti Mariboru.” Zverinski krvniki se niso ozirali niti na ranjene otroke, ki so jih brez milosti nič krive in krvaveče enostavno vrgli v reko, da so se utopili. “Mati moja, mati moja,” je jokal še ne sedem let star deček, ki je objemal truplo matere, ki so jo pokosili partizanski streli. Partizani niso niti trznili. Dva sta fanta pograbila in ga brez milosti, tako kot njegovo mamo, zabrisala v hladno reko.
“Kaj bo šele z nami, če tako pobijajo ženske in otroke?” se je na glas spraševal eden od zajetih vojakov. “Izgeda, do so to vsi uvoženi partizani,” mu je takrat odvrnil krepak mladenič v domobranski uniformi. “Ne bi smeli odvreči orožja,” je komentiral tretji, ki se je pustil razorožiti Britancem v Pliberku za obljubljeno zaščito, ki je ni nikoli bilo.
Ko se je kolona zajetih vojakov in civilistov odpravila naprej proti Mariboru, so bili tako tesno zbiti skupaj, da je bilo nemogoče pasti. Po njih so cel čas padali udarci s kopiti pušk. Partizani pa so najraje mlatili kogarkoli, ki je zaostal zaradi onemoglosti. Kdor se je za več kot meter oddaljil od kolone na cesti proti Mariboru je bil na mestu usmrčen.
Ivan Šokić