Pravičnost, grozdje in kisle kumarice

Foto: iStock

V Sloveniji lahko hitro dobimo občutek, da je pravo namenjeno predvsem (slovenskim) pravnikom in občasno – samemu sebi. Prav tako se ustvarja vtis, da je pravo po svoji naravi naperjeno zoper posameznika. V resnično demokratični ureditvi je njegova ključna naloga prav nasprotna.

Pravo služi kot orožje za omejevanje samovolje vsakokratne oblasti. Pravna država temelji na neodtujljivih pravicah posameznika, zato smejo njeni vsakokratni upravitelji s svojimi represivnimi organi početi zgolj tisto, kar jim je eksplicitno dovoljeno. Sleherno ravnanje v nasprotju s to maksimo je z vidika posameznika – nepopravljivo, nedopustno in neustavno.

Pravo kot umetnost dobrega in pravičnega
Učinkovitost pravnega sistema in njegova pravičnost sta najboljša pokazatelja legitimnosti neke ureditve in odločilen znak (ne)zaupanja v njene institucije. Pri tem imamo v mislih predvsem sodišča, policijo, vlado, pa tudi parlament. V starem Rimu so verjeli, da je pravo umetnost dobrega in pravičnega (Ius Est Ars Aequi Et Boni). Aristotel je trdil, da na pravičnosti temelji sleherni družbeni red: “Edina stabilna država je tista, v kateri so vsi ljudje enaki pred zakonom.” Podobno je menil pred njim že Platon, ko je poudarjal, da je pravičnost najpomembnejša vrlina urejene družbe.

Kako definirati pravičnost?
Pravičnosti, zaradi njenega zelo osebnega dojemanja, nikoli ni bilo preprosto definirati. Naloga vedno naleti na različne filozofske in ideološke poglede. Kako gledamo na pravičnost je odraz okolja iz katerega izhajamo. Pogosto na naš pogled vplivajo odmevni (ekstremni) dogodki v družbi. Pretekli in sedanji. Prav tako dogme, ki smo jih sprejeli. V svoji prejšnji kolumni sem namenoma dregnil v navidez postransko temo “gospodinjenja med moškimi”. Deformacija na tem področju je v Sloveniji izrazito vidna, vendar hkrati (zaradi svoje simbolike) strašno občutljiva in kontraverzna. Večina jo namreč dojema tako osebno in črno-belo, da ne dopušča nikakršnega prostora za vsebinsko debato (komentarji so mojo domnevo povsem potrdili).

Torej, na pravičnost, kot jo občutimo posamezniki bistveno bolj vplivajo naše zaznave, pogojene z vsem naštetim, kot pa merljiva, objektivna dejstva. Z besedami, izobčenega pisatelja Salmana Rushdieja: “Naša življenja vse bolj temeljijo na dogmah, mladostnih poškodbah, časopisnih člankih, naključnih pripombah, starih filmih, majhnih zmagah, ljudeh, ki jih ljubimo, ljudeh, ki jih ne maramo.” Pa je v svoji biti pravičnosti res tako?

Petdeset odtenkov rdeče in slovensko sodstvo
Pravičnost zagotovo ni enoznačen rezultat zapletene matematične operacije, niti posledica natančne uporabe pravnega algoritma, ki ga v okviru petdesetih odtenkov rdeče z uradniško ozkostjo odmeri slovenski sodnik. Mimogrede, slednjim bi zaradi očitne barvne slepote in vzpostavitve stika z raznolikostjo intelektualnega diskurza, toplo priporočil ogled legendarnih predavanj harvardskega profesorja Michela Sandela, ki so brezplačno dostopna na www.justiceharvard.org. Edina vstopnica (upam, da ne predraga) je korektno znanje angleščine.

Tako to delajo v Švici
Pred nedavnim je bilo veliko ljudi začudenih zaradi odločitve švicarskih volivcev, da na referendumu zavrnejo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Še bolj zanimiv primer se je v Švici zgodil pred leti, ko so po dolgotrajnem iskanju lokacije za radioaktivne odpadke, kot najprimernejšo lokacijo identificirali vasico Wolfenschiessen v osredju države. Da bi preverili pripravljenost domačinov, se je skupina raziskovalcev lotila merjenja javnega mnenja. Po večkratni predstavitvi vseh strokovnih argumentov za projekt, ga je bila presenetljiva večina 50,8% vaščanov pripravljena sprejeti.

Organizatorji so opogumljeni z rezultatom hitro opravili še drugo analizo. Tokrat so, z namenom utrditve podpore, domačine vprašali ali bi podprli projekt, če bi zanj letno dobivali 5.000 dolarjev odškodnine. Tokrat jih je rezultat šokiral! Ob ponujeni denarni odškodnini je odstotek tistih, ki bi bili pripravljeni sprejeti skladiščenje radioaktivnih odpadkov padel na 24,6%. Med tem, ko so bili prebivalci v imenu nacionalnega ponosa, družbene odgovornosti in ustvarjanja novih delovnih mest pripravljeni podpreti delikaten projekt, so dodano denarno motivacijo razumeli, kot nespodobno, podcenjevalno in nepravično.

Koncept naravne pravičnosti
Obstaja vse več dokazov, da koncept t. i. naravne pravičnosti ni lasten le človeku, temveč obstaja tudi med živalmi. Nizozemski znanstvenik Frans de Waal je s svojimi kolegi dokazal, da opice (in tudi druge živali) kažejo na naravno podstat pravičnosti.

Zabaven video kaže reakcijo živali, ki sledi njihovemu nepravičnemu (neenakopravnemu) obravnavanju. Nazorno in povsem praktično sporočilo, kot pravi de Waal, namenjeno vsem filozofom, teoretikom in politikom, ki se dnevno trudijo dokazati nasprotno. Največkrat tako, da z zapletenim, a hkrati praznim leporečenjem o morali, etiki in pravičnosti prepričujejo državljane, da je povsem logično, da eni za svoje delo prejemajo sladko grozdje, medtem, ko večina za enako delo vsak dan “uživa” kisle kumarice.

Edvard Ofentavšek