Na družbenih omrežjih se je pojavilo kup predlogov, kako naj se imenuje 2. januar. Kaj pa predlagate vi?
Ko teče vladi Mira Cerarja voda v grlo in ko ne stori ničesar, kar bi vplivalo na boljše življenje Slovencev, se zatekajo k populističnim predlogom, samo da se ne bi zgodila ulica, kot se je na primer, ko so šle nezadovoljne pomočnice vzgojiteljic pred vlado. Zdaj, tik pred novim letom, SMC predlaga, da postane 2. januar zopet dela prost dan, delovni Slovenci pa bi bili tako prvič doma 2. januarja že čez dober mesec dni.
In kako so se na nov dela prost dan odzvali na družabnih omrežjih? Objavljamo nekaj zabavnih predlogov, kako naj se imenuje 2. januar oziroma kaj predlagajo twitteraši, dan česa naj bo ta dan.
https://twitter.com/NeMaramButlov/status/803972036565598208
OdaSMC:
Kradli smo mandat, volitve,
oh-pa spol, otroke
in še dediščino na obroke.
Ko pa vse preveč zaudarja,
lotimo se koledarja #2januar— Janez Janša (@JJansaSDS) November 30, 2016
Pust se v letu 2017 prestavi na #2januar
— Ferlah Bojan 🇸🇮 (@Boiiian) November 30, 2016
Na #2januar izbirajo ime za ta slovenski praznik.
Tvoj glas?
Namig: 3. odgovor je dvoumen.
(Namiguje na našo skupno treznost #Slovenija)
PRT— Nova zastava (@NovaZastava) November 30, 2016
#2januar praznik rentnikov in monopolistov
— Marko Krajnc (@sodnik) November 30, 2016
#2januar – Dan dobrih in stabilnih javnofinančnih razmer
— Rok Trdan (@RokTrdan) November 30, 2016
Oci, zakaj moram jutri v solo, mami pa v sluzbo?… Zato, ker so se tako odlocili tisti, ki jim ni treba ne v solo, ne v sluzbo. #2januar
— Edvard Kadič (@EdvardKadic) January 1, 2014
#2januar – Dan iskanja rešitev. Pravica do jamranja pa z ustavo prepovedana.
— Rok Trdan (@RokTrdan) November 30, 2016
…i da se 2.januar od sada naziva 2.ceruar! #2januar
— Libertarec (@Libertarec) November 30, 2016
Nekateri pa so šli celo dlje. Poeta Malus je ob 2. januarju, prostem dnevu, spesnil tole:
Mironus Cesareus junior
IGER BREZ KRUHA
Se zateče v preročišče
rimski konzul iz Emone,
ko v republiki Junone
ves zgubljen sam sebe išče.
“Kaj mi je še narediti,”
tam Sibilo povprašuje,
“mi iz dneva v dan je huje,
me želijo napoditi?
Sindikati so hujskaški,
dela ni in ni uspeha,
v Rimu tarča sem posmeha,
tarča kliki sem nergaški.”
Vse to znano je Sibili,
ve, da konzula čez mero
siti so in staro vero
bi uvedli v skrajni sili.
Mero polnil je čezmerno,
se obnašal infantilno,
zdaj Mironus bi servilno
ljudstvo brzdal nejeverno.
Konzula, se ve, je mesto,
pridobil samo prek sedla,
klika tja ga je privedla,
ga postavila na cesto.
Konja so mu obljubili,
čast in konzulsko palačo,
s tem Mironusa za plačo
zase v Rimu pridobili.
Zdaj ne ve, kako rešiti,
kar rešiti je mogoče,
v preročišču se razjoče,
dalje hoče konzul biti.
Res Sibila mu obljubi,
da vsaj tja do januarja
bo imel oblast, denarja,
da ne bo še na izgubi.
Več ne more obljubiti,
drage so brez kruha igre,
kdo bo krmil leve, tigre,
kdo znal ljudstvo bo krotiti?
In izpolnil bo pogoj
takšen konzulček v zameno,
da bo delovno izmeno
drugi dan ukinil koj.
Drugi januar bo svetek,
igre bodo, nič več kruha,
in kar ta se dan ne skuha,
se požre na črni petek.
Če Mironus potešen je,
lačen se naprej igrati,
ni se za oblast mu bati,
umirilo se bo vrenje.
Toda to je še dodala,
da za svetkom pride petek,
ko je dan za nov začetek,
k pameti ga je pozvala.
Pa Sibile ni več slišal,
konzul ta, Miron Emonski,
“Populus sem dvomilijonski,”
misli si, “na mah utišal.”
Držo je zavzel servilno,
brž pozabil na svarila,
saj pod soncem ni zdravila
za naravo infantilno.
M. S.