“Dejstvo, da so prekmurski Slovenci kljub vsem zgodovinskim preizkušnjam ohranjali globoko in dolgotrajno živo vez z matičnim narodom, kaže na njihovo prav posebno globoko občutenje slovenske narodne identitete,” je zapisal predsednik Odbora za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS dr. Božo Predalič.
Danes praznujemo združitev prekmurskih Slovencev z matično domovino. Ob tej, za slovenski narod tako pomembni zgodovinski obletnici, je treba obuditi zgodovinski spomin in izraziti spoštovanje in zahvalo prekmurskim Slovencem, ki so kljub dejstvu, da so dolga stoletja živeli zunaj meja svoje matične domovine, ohranjali svojo kulturo, svoj jezik in težnjo po ponovni združitvi s svojo matično domovino.
Zgodovina namreč kaže, da je bilo območje Prekmurja kot slovensko narodnostno ozemlje vse od devetega stoletja pa do konca prve svetovne vojne pod madžarsko jurisdikcijo. Glede na to okoliščino lahko Prekmurje upravičeno uvrščamo med tiste slovenske pokrajine, kjer so državne meje izredno močno vplivale na njen družbeni in politični razvoj. Pokrajina je bila v daljni preteklosti odtrgana od naravno in geografsko enotnega slovenskega Pomurja. Kot regija z današnjim imenom pa se je rodila po prvi svetovni vojni s saintgermainsko in trianonsko mirovno pogodbo. Do takrat je bila skoraj tisočletje pod madžarsko državno upravo. V zgodovini je večinsko slovensko prebivalstvo kljub različnim – predvsem ogrskim pritiskom – vse do danes ohranilo svojo pristno narodnostno identiteto.
Brez srčnih Prekmurcev ne bi bilo slovenskega Prekmurja
Dolgoletne težnje prekmurskih Slovencev so se uresničile ob koncu prve svetovne vojne. Ta je Evropi prinesel velike politične in teritorialne spremembe. Razmerja med vojskujočimi se državami so se ob koncu prve svetovne vojne urejala v okviru t. i. pariške mirovne konference, ki se je začela 18. januarja 1918 v Versaillesu. V njenem okviru je bilo sklenjenih in podpisanih več mirovnih pogodb, ki so medsebojno urejale prihodnje odnose med različnimi evropskimi državami. Za območje Slovenije sta pomembni predvsem t. i. saintgermainska pogodba, v kateri je Avstrija tudi formalno potrdila razpad Avstro-Ogrske in hkrati priznala ustanovitev novih evropskih držav. Pogodba je predvidevala tudi priključitev Prekmurja državi SHS ter določitev prekmurske meje z Avstrijo, za določitev meje z Madžarsko pa je bila pomembna t. i. trianonska pogodba.
Vojska Kraljevine SHS je v skladu z navedenima pogodbama v Prekmurje vkorakala 12. avgusta, dan pozneje pa zasedla celotno ozemlje, ki je Kraljevini SHS pripadlo po pogodbi. Nekaj dni zatem (17. avgusta) je na množičnem ljudskem zborovanju, na katerem se je v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi, ki so podprli priključitev Prekmurja matičnemu narodu, vojaška oblast predala upravo nad pokrajino civilnemu upravitelju. Ob začetku druge svetovne vojne je območje Prekmurja brez odpora zasedla nemška vojska in ga po nekaj dneh okupacije predala Madžarski. Madžarska zasedba Prekmurja je trajala vse do 29. marca 1945, ko ga je zasedla ruska Rdeča armada. Po nekajmesečni zasedbi pa so Rusi Prekmurje izročili jugoslovanskim partizanom. Po ruski in pozneje jugoslovanski zasedbi Prekmurja se je madžarsko-jugoslovanska meja obnovila po nekdanji razmejitveni črti, kar je bilo leta 1946 potrjeno tudi na pariški mirovni konferenci.
Levičarji so prazniku nasprotovali, zdaj pa na proslavah sedijo v prvih vrstah
Dejstvo, da so prekmurski Slovenci kljub vsem zgodovinskim preizkušnjam ohranjali globoko in dolgotrajno živo vez z matičnim narodom, kaže na njihovo prav posebno globoko občutenje slovenske narodne identitete. Glede na velik zgodovinski in simbolni pomen združitve prekmurskih Slovencev z matično domovino preseneča dejstvo, da ta zgodovinsko pomemben dogodek ni bil uvrščen med državne praznike vse do leta 2005, ko ga je kot državni praznik uvedla prva vlada Janeza Janše.
C. Š.