Pred 75 leti se je zgodil največji rop v zgodovini: Agrarna reforma oziroma rop slovenskih kmetov!

Foto: Demokracija

28. avgust 1945 bo ostal v zgodovini Slovencev eden bolj tragičnih datumov. Poleg tega, da je leto 1945 prineslo množično pobijanje političnih nasprotnikov in začetek nacionalizacije (beri: ropanja podjetnikov, tovarnarjev in drugih), so samooklicani oblastniki na ta dan uradno začeli ropati še kmete. Začela se je t. i. agrarna reforma.

Čeprav sam pojem “reforma” na prvi pogled pomeni nekaj pozitivnega, pa je bila resničnost žal drugačna. Pod pretvezo uvajanja “enakosti” in “zmanjševanja socialnih razlik” med malimi in velikimi kmeti je komunistična oblast dejansko izvajala teror nad tistimi, ki jih je smatrala za razredne sovražnike. To pomeni, da je večino kmetov dejansko razlastila in jih s tem pahnila na rob revščine.

Večina zemlje je ostala v državni oz. družbeni lasti ali pa so jo dodelili pripadnikom “pravega razreda”. To je bila prva faza agrarne reforme v povsem sovjetskem slogu. V praksi se je agrarna reforma v glavnem izvajala v letu 1946, v naslednjih letih pa so sledili “popravki”.

Razlastitve brez odškodnine
Zakonska osnova za prvo veliko agrarno reformo je odlok, ki ga je v imenu jugoslovanske oblasti podpisal predsednik skupščine Ivan Ribar. Tedanja komunistična skupščina je namreč sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji 23. avgusta 1945, dva dni kasneje je bil zakon objavljen v jugoslovanskem uradnem listu. Zakon je imel 37 členov in šest razdelkov, temeljil pa je na geslu, da je treba dati zemljo tistim, ki jo obdelujejo. To je pomenilo, da so tako rekoč v kratkem času razlastili večje lastnike zemljiških posesti, a zemljo so večinoma podržavili in spremembo takoj vpisali v zemljiško knjigo. Seveda ni šlo samo za zemljišča, pač pa tudi za vse pripadajoče objekte, ki so stali na njej, vključno s kmetijsko opremo in živino!

Foto: Komunistički zločini

Agrarna reforma je tako zajela vsa zemljišča v lasti verskih ustanov (škofije, župnije, samostani), veleposestva (tako gozdna kot kmetijska), ki presegajo zemljiški maksimum, zemljiška posestva v lasti bank, delniških družb in presežke plodne zemlje manjših kmetov. Premoženje se je tako zelo zmanjšalo kmetom, ki so v svoji lasti imeli več kot 20 do 35 hektarjev obdelovalne zemlje in nad 10 do 25 hektarjev gozda, saj je bilo lastniku premoženje odvzeto, če je imel v lasti več zemlje od predpisanega. Ob tem je treba poudariti, da razlaščenci za to niso dobili nikakršne odškodnine, komunistični oblastniki pa so jim zasegli celo traktorje.

Pogrom na nacionalni osnovi
Zanimivi pa so seveda tisti členi, ki opredeljujejo zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. Poleg že naštetih primerov odvzetih zemljišč zakon v 11. členu določa, da se v zemljiški sklad dodelijo vsa zemljišča, ki so bila dotlej v lasti nemškega rajha, pa tudi, pozor, vseh oseb nemške narodnosti. To pomeni, da je že sama nemška narodnost pomenila razlastitev in celo izgon iz države. To je še zlasti veljalo za plemiške družine, ki so prebivale v gradovih in dvorcih. Mnogi od njih so bili celo prisiljeni spremeniti priimek, da jih niso izgnali.

Ob tem je seveda treba upoštevati tudi vidik kolonizacije, saj je oblast nekaj teh zemljišč razdelila borcem NOB, oficirjem JLA pa tudi sirotam, invalidom in drugim, ki so sodili v okvir t. i. kolonij na posebej izbranih zemljiščih. Ob tem velja omeniti število družin, ki so jih oblasti kolonizirale in jih pošiljale živet na zasežena zemljišča – največ jih je bilo iz Bosne in Hercegovine, kar 12 tisoč, v Jugoslaviji pa skupaj 45 tisoč. Zanimivo je, da se je na teh kolonijah smela uporabljati najeta delovna sila, saj je zakon na splošno določal, da se zemljo podeli tistim, ki jo obdelujejo (če so seveda sposobni in če imajo voljo). Prav tako je omenjeni zakon postavil temelje zadružništvu, tj. skupnemu obdelovanju zemlje (kolektivizacija) po modelu sovjetskih kolhozov. Zakon je tudi določal, da se zemlje, ki je dodeljena na osnovi istega zakona, najmanj dvajset let po dodelitvi ne sme prodati, razdeliti, dati v zakup ali jo zastaviti ne v celoti ne deloma.

Boj za preživetje
Vendar je to le prvi, bolj površen vtis o agrarni reformi, saj se niti ne zavedamo, kaj to je, če se ne postavimo v kožo nekoga, ki mu je agrarna reforma tako rekoč uničila življenje. Na področju zgodovinskih raziskav tu in tam zasledimo primere magistrskih in diplomskih nalog – ena od njih pripoveduje o vplivu agrarne reforme na rodbino Lemež v Zrkovcih blizu Maribora (avtorica Lea Lemež). Prav ta zgodba kaže na številne konkretne fizične in psihične pritiske komunistične represije na razlaščence. Namen oblasti pri agrarni reformi je bil namreč dvojen: na eni strani ustvariti t. i. rezervni proletariat iz kmečkih delavcev, na drugi pa zlomiti predvsem velike kmete (v komunističnem novoreku kulake), ki so bili razredni sovražniki ne samo zaradi lastnine, pač pa tudi zaradi verske pripadnosti.

A v boju z oblastniško aroganco, ki je hotela državno dirigirano industrializacijo uvajati na silo, so se “kulaki” borili predvsem za preživetje, ne toliko iz prestižnih razlogov, kot jim še danes očita neokomunistična propaganda. Tu je treba upoštevati predvsem dejstvo, komu je oblast podeljevala zaseženo zemljo – kljub načelu in zavezam, naj bi jo prejeli tisti, ki jo obdelujejo, je v zakonu naštetih cela vrsta izjem, saj so zemljišča podeljevali denimo tudi uradnikom, ki o obdelovanju zemlje niso imeli pojma. Zato ne preseneča, da so ta zemljišča postala tako rekoč ukradena zasebna last v uporabi članov komunistične elite, ki so si tam gradili hiše in vikende.

Več kot enajst tisoč razlaščencev
Seveda nismo navedli prav vseh podrobnosti, ki jih navaja omenjeni zakon, navsezadnje tudi zaradi dejstva, da na tem mestu ne bi bilo prostora prav za vse določbe. A jasno je, da je šlo v tem primeru za tipično komunistično ropanje podeželja in za način obračunavanja z razrednimi sovražniki (zakon izrecno omenja »narodne sovražnike«, kar moramo razumeti tudi kot “ljudske”, razredne sovražnike). Po nekaterih podatkih so z omenjeno agrarno reformo več kot enajst tisoč lastnikom samo na območju Slovenije zaplenili 260 tisoč hektarjev (po nekaterih podatkih celo 266 tisoč hektarjev) zemljišč in določili zemljiško mejo na deset hektarjev orne zemlje.

Skupno z nacionalizacijo, ki so jo izvajali s posebnimi odloki že mesece prej, se je tako ustvarjala “enakost v revščini”. Mnogi veliki kmetje so morali v boju za preživetje iskati delo v tovarnah za zelo skromno plačo. Kot antipod zasebni lastnini pa so komunisti ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova t. i. “gradnje socializma na vasi”. Simboli te kolektivizacije, ki je dejansko povzročila veliko nereda, so zadružni domovi, ki jih je bilo v Sloveniji okoli sedemsto. Agrarna reforma je tako za seboj pustila razdejanje, saj je bilo samostojno delo na kmetijah zatrto, zadruge so propadale, oblast pa je skakala iz enega eksperimenta v drugega. Posledice so vidne še danes. Ne glede na denacionalizacijo pa so mnoga takrat zasežena zemljišča postala trajna “last” režimskih privilegirancev in njihovih potomcev, ki še danes uživajo sadove revolucije v svojih vikendih.

Gašper Blažič