fbpx

Pred predsedovanjem EU in v okviru razprav o vladavini prava pomembno ponovno spomniti na tragične zločine totalitarnih režimov

Huda jama pri Laskem,morisce in povojno grobisce (Foto: STA)

Huda jama pri Laškem, povojno morišče. (Foto: STA)

V totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi je bilo na milijone žrtev, ki so bile preganjane, mučene, zaprte in ubite. Osrednji cilj procesa evropskega združevanja je zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države. Ker je znano, da lahko napačne razlage zgodovine prispevajo k spodbujanju politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu, je nujno, da se ohrani spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu. To zavedanje je še posebej pomembno v luči prihajajočega predsedovanja Svetu EU ter v okviru razprav o vladavini prava.

Evropsko združevanje je bilo sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi. Kot izhaja iz resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je dejstvo, da Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino.

V času, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU, je pod uredništvom dr. Petra Jambreka izšla publikacija z naslovom “Zločini totalitarnih režimov”. V predgovoru publikacije je takratni pravosodni minister dr. Lovro Šturm poudaril, da so se totalitarni režimi, ki jih je v preteklem stoletju izkusila Evropa, uspeli prevzeti in okrepiti svojo moč ne le z lažmi, temveč tudi z množičnimi poboji ali, kot bi temu rekli danes, zločini proti človeštvu. Pogost izraz za to je “groba in sistematična kršitev temeljnih človekovih pravic”, ki, kot navaja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključuje tudi pravico do življenja. Številna življenja so bila odvzeta brez sodnih postopkov, številne obsodbe pa so bile izrečene z uporabo diskriminatorne zakonodaje, ne da bi bila dokazana dejanska krivda ali omogočeno pravično sojenje. Nasprotnike totalitarnih oblasti in njihovih zakonov so mučili in z njimi ravnali na nečloveški in ponižujoč način, včasih so bili celo prisiljeni delati v delovnih in koncentracijskih taboriščih. Poleg tega so bile totalitarne oblasti, po besedah Šturma, znane tudi po očitnem kršenju svobode izražanja, ki je bila izpostavljena omejitvam, nadzoru in strogim kaznim, če je prišlo do kritike sistema. Nazadnje je bila za take režime značilna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere, narodnosti, družbenega izvora in političnega prepričanja.

Slovenija edina, ki je izkusila vse tri totalitarizme
Kot je poudaril Šturm je totalitarizme neposredno ali posredno izkusilo veliko število Evropejcev, rojenih pred padcem berlinskega zidu. Vsaka država je 20. stoletje živela po svoje: Nekatere države nikoli niso videle totalitarizma, druge pa so imele enega ali celo dva takšna režima. Posebnost Slovenije je, da je edina država članica Evropske unije, ki je izkusila vse tri evropske totalitarizme. “Spoštovanje in negovanje splošne temeljne pravice do osebnega dostojanstva vseh žrtev pomeni preprečevanje diskriminacije med njimi in zagotavljanje njihovega enakega obravnavanja. Pravica do osebnega dostojanstva je ena redkih, če ne edina temeljna osebna svoboda, ki ne izgine skupaj s človeškim življenjem v fizičnem smislu, ampak jo je potrebno spoštovati po smrti,” poudarja Šturm in dodaja, da je za razumevanje sedanjosti in upanje, da se krivice 20. stoletja ne ponovijo nikoli več, nujno kritično poznavanje nasilja in krivice, ki so jo povzročili totalitarni režimi preteklega stoletja v Evropi. “Zgodovino je treba videti takšno, kot je v resnici bila, namreč to je edini način, da se naučimo, da nasilje, ne glede na to, ali temelji na rasi, barvi kože, veroizpovedi, političnem prepričanju ali narodnosti, ne more voditi do medsebojnega spoštovanja in harmonije, ki ljudem omogoča, da živijo drug ob drugem v miru.”

V zborniku Zločini v času totalitarnih režimov, ki ga je izdalo slovensko predsedstvo, so zbrani prispevki s strokovnega srečanja, ki sta ga priredili Slovenija in Evropska komisija. Avtorja prispevka dr. Damjan Hančič in mag. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo poudarjata, da je Slovenija kot edina država članica Evropske unije izkusila posledice fašizma, nacizma in komunizma. Med okupacijo so Italijani obsodili več kot 13 tisoč ljudi, vsaj 3.500 so obsodili na več let zapora. Na desetine ljudi je bilo obsojenih na smrtno kazen in ustreljenih 145 talcev. Fašistično nasilje nad Slovenci je trajalo do kapitulacije Italije 8. novembra 1943, ko so Nemci zasedli ozemlje Ljubljane in Julijske krajine ter vzpostavili operativno območje Jadranskega morja (Operationszone Adriatisches Küstenland). Med letoma 1941 in 1945 so nemški okupatorji iz okupiranih ozemelj (Štajerska, Gorenjska in Mežiška dolina) po besedah Hančiča in Podbersiča deportirali približno 63 tisoč Slovencev. Večina je bila poslana v Nemčijo, 10 tisoč na Hrvaško in 7.500 v Srbijo. 15 tisoč jih je bilo poslanih v koncentracijska in druga taborišča (Dachau, Auschwitz, Mathausen, Buchenwald). Več kot 3.400 jih je bilo ustreljenih kot talcev. Cilj nacistične politike na zasedenem slovenskem ozemlju je bil očiten: dokončna odprava slovenskega jezika z ozemlja in izginotje Slovencev kot samostojne etnične skupine.

Komunizem Hančič in Podbersič označujeta kot totalitarizem, ki je v Sloveniji najdlje trajal. Njegovi začetki segajo v čas pred drugo svetovno vojno, njegov vpliv pa se je okrepil po okupaciji Slovenije sredi leta 1941, ko se je pod pretvezo osvobodilnega boja proti okupaciji pričela komunistična revolucija. Tako kot ostali komunistični režimi v vzhodni Evropi tudi komunistični režim v Jugoslaviji ali Sloveniji ni dovoljeval svobode izražanja in je bil podvržen cenzuri. Partija je nadzirala vse vidike javnega življenja. Organizacija pravosodnega sistema po koncu druge svetovne vojne, ki je bila posledica monopolne in totalitarne oblasti komunistične partije, je utrla pot hudim in sistematičnim kršitvam človekovih pravic in svoboščin. Aretacije, čistke, množični poboji in sojenja, ki so sledili koncu vojne, maja 1945, so predstavljali nadaljevanje in izvajanje že vzpostavljenega državnega sistema in komunistične vladavine.

V Sloveniji izvensodno pobitih okoli 100 tisoč ljudi različnih narodnosti
Dr. Milko Mikola iz Študijskega centra za narodno spravo v svojem prispevku obravnava posamezne represivne ukrepe, ki jih je komunistična oblast v Sloveniji uvedla v obdobju od konca vojne leta 1945 do začetka petdesetih let. V tem obdobju so komunistične oblasti v Sloveniji izvajale vse oblike represije, značilne za države s stalinističnimi režimi. V Sloveniji je bil to čas množičnih pobojev brez sodnih procesov, čas, ko je bilo premoženje zaseženo, prebivalci so bili izgnani iz Slovenije/Jugoslavije in njihovih prebivališč, izvajala so se politična in zrežirana sojenja, zatirana je bila vera, preganjana je bila Katoliška cerkev in njena duhovščina. V primeru “izrednih razmer” je bila v Sloveniji leta 1968 načrtovana celo ustanovitev koncentracijskih taborišč, kjer bi bilo iz političnih razlogov interniranih okoli 1000 oseb, poudarja Mikola.

Zgodovinar Milko Mikola. (Foto: STA)

Izvensodni poboji so bili najbolj množični v prvih mesecih po vojni leta 1945 in so se nadaljevali vse do začetka leta 1946. Kako obsežni so bili ti izvensodni poboji, govori dejstvo, da je bilo do leta 2008 na ozemlju Slovenije odkritih 581 skritih morišč. Med žrtvami povojnih pobojev brez sodnih procesov na ozemlju Slovenije so se znašli pripadniki vseh jugoslovanskih narodov, večino pa so predstavljali Hrvati. Ker dokumenti, ki bi podrobno opisovali skupno število žrtev tovrstnih povojnih pobojev v Sloveniji, niso na voljo, se dejanska številka le domneva. Po besedah Mikole se na podlagi do sedaj odkritih morišč ocenjuje, da je bilo izvensodno ubitih v Sloveniji okrog 100 tisoč ujetnikov, ki so bili pripadniki različnih vojaških formacij in civilistov iz vseh delov nekdanje Jugoslavije.

Dejavnosti tajne politične policije so bile uničujoče
Med vsemi evropskimi državami je Slovenija na svojem ozemlju doživljala najintenzivnejše dejavnosti vseh treh oblik totalitarizma od konca prve svetovne vojne do razpada titoizma,” v publikaciji poudarja zgodovinar dr. Jože Dežman. Dejavnosti tajne politične policije so bile uničujoče; titoistična policija pa je po besedah Dežmana vsekakor presegla fašistične ali nacionalsocialistične. Leta 1946 je bil po en uslužbenec tajne politične policija na 1.200 prebivalcev Slovenije; če so vključeni še aktivni informatorji, se to število poveča ena den na vsakih 282 prebivalcev. Neprekinjeno vohunjenje in obsojanje je prizadelo več sto tisoč ljudi, zavladala je množična paranoja.

Foto: STA

Veliko se govori o fašizmu in nacizmu, o komunističnemu kršenju človekovih pravic skoraj ničesar
Zgodovinarka Andreja Valič Zver je v okviru publikacije uvodoma predstavila zgodbo primorskega zdravnika (katoliškega intelektualca) z imenom Viktor, ki je bil primoran na račun pritiskov s strani fašističnega režima pobegniti v tedanjo Jugoslavijo. Viktor se je zaposlil na Gorenjskem, kjer se mu je čez leto dni pridružila žena s sinom. Ob smrti staršev jima fašisti niso več dovolili v Italijo. Viktor je bil ob začetku II. svetovne vojne vpoklican v jugoslovansko vojsko. Čez čas je lahko nadaljeval z opravljanjem zdravniškega dela. Deležen je bil pritiskov nemških okupacijskih oblasti, ki so ga skrbno nadzorovale. Njegovega sina so vpoklicali v nemško vojsko in poslali v Francijo, v hišo pa je bila naseljena nemška učiteljica, ponemčili so jim imena itd. Nekega dne pa je bil Viktor deležen poziva partizanov, na katerega se ni odzval. S tem se je z veliko verjetnostjo nekomu zelo zameril. Maja 1948 je bil namreč poklican k “bolniku”, usedel se je na kolo in odpeljal v njegovo smer. Vrnil pa se seveda ni nikoli. Valič Zverova je razkrila, da gre v tem primeru za zgodbo njenih starih staršev, ki ji je bila razkrita po padcu komunističnega režima.

dr. Andreja Valič Zver

“Moja generacija se je v šoli učila o fašizmu in nacizmu, ki sta povzročala toliko trpljenja na slovenskem ozemlju, a o komunističnem kršenju človekovih pravic nismo vedeli skoraj ničesar. Večina zgodb je ostala skritih, pometena pod preprogo, verjetno zato, ker je bilo tako varneje. Veliko ljudi v Sloveniji Še zdaj s strahom in tesnobo pripoveduje svoje zgodbe iz totalitarnega komunističnega režima. Žrtve in njihovi tožilci so bili združeni v strašni zaroti molka … Slovenci smo v 20. stoletju pretresli globoke zgodovinske spremembe in preživeli smo vse tri totalitarne režime, kot je pokazal primer mojih starih staršev,” je pojasnila. Po navedbah Valič Zverove so ob koncu II. svetovne vojne nove komunistične oblasti izvensodno pobile več kot 15 tisoč Slovencev. “V naslednjih letih se je nad mnogimi ljudmi izvajalo pritisk, da so se prilagodili željam komunističnega režima, kar je marsikoga stalo svobode, dostojanstva,  nekaterih še veliko več.”

Konec osemdesetih let je napočilo obdobje globoke gospodarske in politične krize. Ko se je Jugoslavija razpadla v več novih držav, je Slovenija leta 1991 vzklila kot demokratična, živahna nova država, ki razvija zdravo in aktivno civilno družbo. Po osamosvojitvi leta 1991 so človekove pravice postale ena glavnih skrbi slovenske demokratične družbe. Politični pluralizem je postal običajni življenjski standard v Sloveniji. Valič Zverova poudarja, da je izjemnega pomena, da se govori stvari, ki bolijo in z njimi seznanjati mlade. Eden najpomembnejših ciljev zgodovinskega izobraževanja je po besedah Valič Zverove pomagati mladim razumeti sedanjost. “Res je, da bi sporne in občutljive teme lahko razdelile družbo, narode in države, čustveno stiskale in okrepile pristranskost. Vedno obstaja strah in tveganje, da bi obravnavanje teh tem v izobraževalnem procesu odprlo stare rane in ponovno začelo deliti ljudi. Po drugi strani pa so kontroverzne in občutljive teme koristno orodje, ki študentom in učencem omogoča razumevanje osnovne narave zgodovine kot znanosti.”

Valič Zverova je prepričana, da je pomembno, da se skupaj poišče odgovore na zastavljena vprašanja, ki se pojavijo. “Izobraževanje ima v tem procesu zelo pomembno vlogo, zgodovina pa ima eno glavnih vlog. EU bi se morala zavedati pomen krepitve in premišljevanja skupnih evropskih vrednot ter odnosa do kršitev človekovih pravic in zločinov s strani totalitarnih režimov. Kot je dejal zgodovinar in poslanec v Evropskem parlamentu Bronislav Geremek: “Evropa je konstrukcija prihodnosti, ki mora poznati in razumeti predavanja o svoji žalostni zgodovini.” Poznavanje in razumevanje je bistvenega pomena, če želimo, da je skupni evropski projekt uspešen,” izpostavlja.  V luči prihajajočega predsedovanja je tovrstna tematika nedvomno izjemnega pomena, saj le ta spada v okvir razprave o vladavini prava.

Nina Žoher