fbpx

Pri medvojnih in povojnih izvensodnih pobojih nedolžnih je šlo za zločin, ki ne zastara

Foto: STA/SDS

“Drug drugega spodbujajmo k spravi in sodelovanju, ne k sejanju sovraštva, izključevanju in nasilju nad drugimi,” je na današnji spominski in spravni slovesnosti za žrtve revolucionarnega nasilja pod Krenom v Kočevskem Rogu dejal predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) Andrej Saje. K medsebojnemu spoštovanju pa je pozval tudi predsednik republike Borut Pahor.

Med mašo je msgr. Andrej Saje spomnil na dogajanje po drugi svetovni vojni, ko je oblast v Kočevskem Rogu in drugje po državi brez sodbe pobila na tisoče ujetnikov, ranjenih in drugih nedolžnih prebivalcev. “Nasilje povojne totalitarne oblasti nad ranjenci, ujetniki in drugimi nedolžnimi prebivalci je bilo kršenje civilizacijskih pridobitev in zakonodaje, ki so jo priznali sami komunisti s pogodbo Tito-Šubašić in je temeljila na demokratičnih zakonih bivše Jugoslavije,” je poudaril.

Pri medvojnih in povojnih izvensodnih pobojih nedolžnih ujetnikov, ranjencev, otrok, mož in žena zaradi političnih, lastninskih ali celo osebnih koristi je šlo po Sajetovih besedah za zločin nad človeštvom, ki ne zastara. “Znani dokumenti potrjujejo, da je šlo pri tem za politične odločitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe izključili morebitne in dejanske nasprotnike,” je poudaril in dodal, da je Kočevski Rog samo ena od končnih postaj te slovenske kalvarije.

“Pod streli krvnikov so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda,” je dejal in poudaril, da se je človeškost izgubila v brezumju in brezsrčnosti. Dejal je, da je bila uničena duhovna, kulturna in civilizacijska dediščina dvanajstih stoletij krščanstva na slovenskem narodnem ozemlju. “Kultura vedênja v obliki spoštovanja pravil in obnašanja, človeško sočutje, sodelovanje in dialog so bili izrinjeni na obrobje.” 

Foto: NSi

Foto: STA

Kot demokratična država smo po besedah Sajeta dolžni v sebi in odnosu do drugih uveljaviti temelje, ki bodo popravili krivice, državni organi pa so k temu tudi pravno zavezani. “Ne gre le za obsodbo teh zločinov nad našimi rojaki in drugimi izvensodno pobitimi širom naše lepe Slovenije. Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji.” Poudarja, da smo jim dolžni priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov. “Vsi državljani smo stalno dolžni preprečevati krivice in odpravljati vsako nasilje nad drugimi ter spoštovati nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine,” je bil jasen.

Foto: STA

Pahor: Vsak zločin je zavržno dejanje
Predsednik republike Borut Pahor je v nagovoru pozval k posvojitvi izjave, ki jo je lani na njegovo prošnjo sprejela Slovenska akademije znanosti in umetnosti, ter delovanju skladno z njo, poroča STA. Še posebej je izpostavil naslednji odstavek: “Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bila bratomorni spopad med Slovenci samimi, z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.”

Foto: STA

Foto: SDS

V nadaljevanju si lahko preberete celotni nagovor novomeškega škofa:

Sodobni svet zelo poudarja svobodo, a verujoči se zavedamo, da uresničevanje svobode omogoča spoštovanje resnice, ki vključuje globlje razloge, ki jih daje vera v Boga. Zato nas Jezus opominja: “Jaz sem pot resnica in življenje” (Jn 14,6). Odnos resnice in svobode sicer opredeljujeta pravni demokratični sistem z ustavo in zakoni, ki ščitijo človekovo dostojanstvo pred nasiljem ideologij, ki so teptali dostojanstvo človeka. Jezus je človekovo dostojanstvo izpričal s svojim življenjem in delom za druge.

Njegov nauk se je širil v družbah do danes in sooblikoval temelje in pogoje sodobne demokratične zavesti in pravno-politične kulture. Na temeljih krščanskega oznanila o človekovem dostojanstvu in svobodni osebi, ustvarjeni po Božji podobi, je razsvetljenstvo zgradilo pravni red modernih ustavnih držav. Svet Evrope in parlament EZ sta zato obsodila totalitarne sisteme, se poklonila njihovim žrtvam, državam pa naložila, da popravijo krivice in rehabilitirajo žrtve.

Slovenci smo bili zlasti v okviru druge svetovne vojne žrtev vseh totalitarizmov. Med vojno je Lambert Ehrlich (1878–1942) v Spomenici Italijanom zapisal, da je okupacijska oblast po veljavnih zakonih dolžna zaščititi nedolžne ljudi pred nasiljem okupatorske vojske in terorjem lastnih bratov. Tudi nasilje povojne totalitarne oblasti nad ranjenci, ujetniki in drugimi nedolžnimi prebivalci je bilo kršenje civilizacijskih pridobitev in zakonodaje, ki so jo priznali sami komunisti s pogodbo TitoŠubašić in je temeljila na demokratičnih zakonih bivše Jugoslavije.

Podobno je Rusija pred stotimi dnevi z napadom na samostojno državo Ukrajino začela teptati mednarodne konvencije in pravila demokratičnega reda. Nasilje nad civilnim prebivalstvom, posebej nad nedolžnimi otroki in ženami, ne pomeni le kršenja mednarodnih pogodb in zavez, pač pa to za našo kulturo pomeni nesprejemljivo zlorabo človekovega dostojanstva. Podobno so bili medvojni in povojni izvensodni poboji nedolžnih ujetnikov, ranjencev, otrok, mož in žena zaradi političnih, lastninskih ali celo osebnih koristi zločin nad človeštvom, ki ne zastara.

Znani dokumenti potrjujejo, da je šlo pri tem za politične odločitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe izključili morebitne in dejanske nasprotnike. Kočevski Rog je samo ena od končnih postaj te slovenske kalvarije. Pod streli krvnikov so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda. Človeškost se je izgubila v brezumju in brezsrčnosti. Življenje in dostojanstvo človeka niso šteli nič, je zapisala komunistka Angela Vode (1892–1985). Uničena je bila duhovna, kulturna in civilizacijska dediščina dvanajstih stoletij krščanstva na slovenskem narodnem ozemlju. Kultura vedênja v obliki spoštovanja pravil in obnašanja, človeško sočutje, sodelovanje in dialog so bili izrinjeni na obrobje. Ruski religiozni in politični filozof Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948) je zapisal, da je zavladala neobčutljiva surovost, ljudje so ob srečevanju gledali stran, da jim trpini ne bi vzbujali sočutja in bi kdo v obličju trpina ne začutil svojega brata. En sam “križaj ga” so vpile naščuvane množice, komaj kdo si je upal ponuditi Veronikin prt ali pomagal nositi križ, da bi dal še kaj upanja. Posledice nečloveškega opustošenja v deželi in predvsem v srcih čutimo še danes. Lahko si predstavljamo, kakšne bodo posledice vojne tudi v Ukrajini.

Krščansko sporočilo je tudi v takšnih razmerah verujočim ljudem lajšalo stisko: rožni venci, podobice in sočutje sotrpinov je prek zemeljskega pekla odpiralo upanje v zarjo vstajenja. Ljudje so v skrajni stiski ohranjali upanje in krepili svobodo, ki zori za nebo. Ohranjali so svoje dostojanstvo, ga krepili in si z molitvijo vlivali poguma. Zato so naši pričevalci resnice in pravičnosti. So pričevalci vere, ki iz vseh zemeljskih stisk resnično osvobaja človeka za upanje, ki nam ga je podaril vstali Kristus.

Kot demokratična država smo dolžni v sebi in odnosu do drugih uveljaviti temelje, ki bodo popravili krivice, državni organi pa so k temu tudi pravno zavezani. Ne gre le za obsodbo teh zločinov nad našimi rojaki in drugimi izvensodno pobitimi širom naše lepe Slovenije. Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji. Dolžni smo jim priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov. Vsi državljani smo stalno dolžni preprečevati krivice in odpravljati vsako nasilje nad drugimi ter spoštovati nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine.

Kot državljani in posebej kristjani smo dolžni vzgajati drug drugega v spoštovanju dostojanstva sočloveka in se darovati za bližnjega. Drug drugega zato spodbujajmo k spravi in sodelovanju, ne k sejanju sovraštva, izključevanju in nasilju nad drugimi. Kristjani verujemo, da je Bog ljubezen, saj apostol Janez pravi: “Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. ” (1 Jn 3,14–16)

Naši pomorjeni predniki so se vzgajali in se trudili, da bi ljubili brate in sestre celo v smrtnem preganjanju. Hrepeneli so po miru, kot po njem danes hrepene tudi ljudje v Ukrajini. Ne poglabljajmo torej sovraštva. Bodimo sodelavci miru. Ne le kristjani, vsi ljudje dobre volje verujemo, da je to, kar uči Jezus, prav in dobra podlaga za naše sobivanje, kajti temà med nami in v nas se preganja le z ljubeznijo in sodelovanjem med nami in ne z izključevanjem. Amen.

Sara Kovač