fbpx

Prihaja kazenski postopek po velenjsko: Želi Katičeva policiji ustreči v vseh njenih zahtevah za protiuslugo, ki se imenuje zaščita šaleškega lobija?

Foto: STA

Pri spremembi kazenske zakonodaje ne gre za resničen premik v smeri kontradiktornosti in enakosti orožij, temveč predvsem za krepitev pregona z neznanimi in po vsej verjetnosti močno spornimi posledicami. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj.

Poskusi nesorazmerne krepitve vloge policije v kazenskem postopku so v zadnjem letu doživeli številne kritike in tik pred koncem mandata Cerarjeve ekipe klavrno propadli. Donedavni minister za pravosodje Goran Klemenčič s predlogi spremembe kazenske zakonodaje ni pogorel le pred stroko, temveč tudi v parlamentu pred lastno koalicijo. Kljub temu sedanja ministrica za pravosodje Andreja Katič nadaljuje Klemenčičeve poskuse v smeri, ki močno povečuje tveganja za zlorabe ter policijsko in tožilsko instrumentalizacijo kazenskega pregona. V razlogih za spremembo ministrstvo za pravosodje navaja “prizadevanje in ambicijo po učinkovitejši in bolj ekonomični izvedbi kazenskega postopka ob hkratni ustrezni ravni varstva pravic udeležencev v postopku, večji kontradiktornosti kazenskega postopka in s tem povezani enakosti orožij obeh strank …”. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj predlagane spremembe dejansko razumemo zgolj kot ambicijo po učinkovitosti in ekonomičnosti, a s policijskega in tožilskega vidika, in zakaj ne gre za resničen premik v smeri kontradiktornosti in enakosti orožij, temveč predvsem za krepitev pregona z neznanimi in po vsej verjetnosti močno spornimi posledicami.

Policija pred vašimi vrati
Novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z oznako ZKP-N, ki je v javni obravnavi do konca novembra, predvideva cel kup drobnih sprememb, ki bi jih večinoma lahko označili kot “administrativne” oziroma nebistvene za usodo osumljencev v kazenskih postopkih, vendar pa vsebuje tudi dva, doslej že skoraj soglasno zavrnjena predloga, in sicer tožilsko zaslišanje priče v predkazenskem postopku in pa policijsko zaslišanje osumljencev brez navzočnosti odvetnika. Predloga sta vsebovana v spremenjenih členih ZKP 148, 148 a in 148 b. Takšna ureditev, ki smo jo navajeni iz ameriških filmov, bi bila namreč sprejemljiva le, če bi šlo za hkratni dvig nujnih garancij, ki bi preprečevale napeljevanje k samoobtožbi in ublažile pretirane pritiske, ki jim je osumljenec najbolj izpostavljen prav v najzgodnejši fazi postopka. Ob tem predlagatelj zakona selektivno navaja primere iz nekaterih posamičnih in obrobnih držav EU, ki naj bi že imele podobno ureditev takih zaslišanj, predvsem Portugalska in Poljska, vendar pa ni jasno, v čem naj bi bil njihov sistem na splošno primerljiv z našim. Primerjava z Nemčijo pa iz razlogov, ki jih navajamo v nadaljevanju, sploh ni na mestu.

Molk je zlato
V 108 državah sveta pa tudi v celotni EU se uporablja t. i. “opozorilo Miranda” (https://en.wikipedia.org/wiki/Self-incrimination), s katerim se osumljenca opozori, da ima pravico molčati in da ima pravico do odvetnika. V ZDA to pravico jamči peti ustavni amandma. Eno temeljnih načel moderne pravne države je namreč pravica do zaščite pred samoobtožbo. Vendar pa se osumljenci, ki so prepuščeni na hitro zdrdranemu policistovemu opozorilu, v šoku zaradi vklenitve, aretacije ali 48-urnega pridržanja, težko zavejo, da jim v takem trenutku najbolj koristi molk. Ne glede na to, ali je osumljenec kriv ali nedolžen, v vsakem primeru se bo namreč vsaka njegova izjava v nadaljevanju lahko uporabila zoper njega. Če je kriv in prizna krivdo, bo policija na podlagi izjave zagotovo iskala še dodatne obremenilne okoliščine ter še bolj pritisnila nanj, da pove čim več in da priznanja kasneje ne bi mogel več preklicati, če pa je nedolžen, bo poskušala na podlagi zagovora poiskati še druge, učinkovitejše oziroma zanjo uspešnejše poti do obtožbe. Prav zaradi navedenih okoliščin, tj. šoka zaradi seznanitve z ovadbo ali zaradi aretacije, pridržanja in odsotnosti odvetnika, težko verjamemo, da bo snemanje osumljenčeve izjave, podane policiji, lahko v zadostni meri varovalo obdolženca pred morebitnimi zlorabami njegovega priznanja ali zanikanja dejanja in krivde.

Novela zakona o kazenskem postopku vsebuje tožilsko zaslišanje priče v predkazenskem postopku in policijsko zaslišanje osumljencev brez navzočnosti odvetnika. (Foto: pixabay)

Policija ima ob tem na voljo še 48-urno pridržanje, v katerem z osumljencem lahko komunicira več policistov, ki uporabljajo metodo palice in korenčka, in opravijo zaslišanje po lastni presoji v najugodnejšem trenutku, bodisi podnevi ali pa sredi noči, in ne glede na osumljenčevo psihično stanje, ki je lahko tudi pod vplivom alkohola ali mamil. Ameriški policijski pristop ima namreč močno protiutež v kontradiktornosti oziroma adversarnosti postopka. V Sloveniji pa imamo ob socialistični izkušnji, ki je pokazala neskončne možnosti zlorab policije, uveljavljen evropski inkvizitorno-akuzatorni kazenski postopek, ki močno omejuje obdolženčeve možnosti poznejše sanacije izjave, podane pod (nevidno) prisilo, v šoku ali tudi sicer brez zadostnega premisleka in znanja, medtem ko ima policija kot del istega postopka veliko močnejšo vlogo pa tudi potrebna znanja in pravna orožja. Ob tem policistu sodišče načeloma verjame, za obdolženca pa velja splošno prepričanje, da laže. In naši policisti vedo, da vsak dober odvetnik osumljencu na prvem zaslišanju priporoči predvsem molk.

Nevarnost zlorabe pooblastil
Naši policijski viri pravijo, da v Sloveniji na splošno težko govorimo o zlorabah policijskih pooblastil, ker je splošna družbena zavest tudi med policisti na visoki ravni in se zavedajo svoje odgovornosti. Vendar pa občasno zaznavajo dve vrsti prefinjenih pritiskov, večinoma v obliki namigov ali nasvetov, ki predstavljajo odmik od resnično pravne države: v določenih primerih se informacije, ovadbe ali prijave preprosto izgubijo. Do tega naj bi prihajalo predvsem v kriminalističnih vrstah. V Sloveniji obstajajo ljudje in skupine, ki so nedotakljivi. Takšna zaščita pa je dvorezna: ti “nedotakljivi” so lahko predmet neizmernih izsiljevanj in groženj. Drugi odmik od pravne države so primeri, ko se na podlagi političnih ali drugih interesov policija odloči preganjati nezaželene osebe ali tiste, ki so bliže politični opoziciji. Neredko pa policija čezmerno uporablja metode, ki jih sicer zakon dovoljuje, vendar ne v takšnem obsegu, kot se izvajajo. Pri tem gre predvsem za zlorabo tajnih policijskih sodelavcev, ki ne le sodelujejo pri nezakonitih poslih in dejanjih, temveč k takšnemu ravnanju nagovarjajo in spodbujajo svoje tarče, podtikajo dokaze in prirejajo dogodke v dogovoru s policijo. Tovrstnih zlorab kljub policijskim zagotovilom nihče učinkovito ne raziskuje in slovenski policijski sistem je zaradi svoje majhnosti in precejšnje politične homogenosti veliko bolj dovzeten za sistemske odklone.

Sodna hierarhija policijo podreja tožilstvu. A tudi tu slika ni bistveno boljša kot na policiji. Leva politika namreč že ves čas od osamosvojitve teži k popolnemu obvladovanju vseh por družbenega življenja in še posebej nadzora. Tudi tam, kjer bi v dobro državljanov in demokracije potrebovali ne le politični, temveč tudi strokovni in neodvisni nadzor, je sistem namestil sebi poslušne kadre. Njihova politična homogenost in hierarhična podrejenost, ki se razteza tudi na delovna področja, ki načeloma nimajo neposredne zveze s strankarsko politiko, povzroča nerazumno in močno škodljivo vampirizacijo organov pregona. Politična homogenost tožilstva pa se zaradi majhnosti države (pre)močno prepleta tudi z družinskimi in s prijateljskimi povezavami, zaradi česar prihaja do situacij, v katerih “vsi vse vedo”, še preden o krivdi odloči sodišče – primer bulmastifov, ali pa se kljub splošnemu védenju o zavrženosti ravnanja in brez posledic po tožilskih predalih valjajo že skoraj plesnive ter od moljev nažrte ovadbe in dokazi zoper Jankovića.

Foto: STA

Brez nujnega vrednotnega preboja
Tožilstvo v samostojni Sloveniji ni naredilo nujnega vrednotnega preboja na raven pravne države in spoštovanja temeljnih postulatov prava. Pred demokratizacijo je namreč veljalo, da je treba vsakogar, ki ga policija pripelje tožilstvu v kremplje, pripeljati do obsodbe, kolikor si Partija vmes ni premislila ali dosegla drugačnega kompromisa z obdolžencem. Dandanašnje tožilstvo to prakso nadaljuje tako, da se ne zadovolji z izjemno učinkovitostjo svojih obtožb že na prvi stopnji, temveč praktično zoper vsako oprostilno ali za obdolženca ugodno odločitev avtomatsko vlaga pritožbe in zahteva obtoženčevo glavo za vsako ceno. To vztrajanje se jim obrestuje z neverjetnim statističnim uspehom: v letu 2017 so tožilci dosegli kar 87 odstotkov obsodilnih sodb. Še več: vsako obsodilno odločbo tožilci dojemajo kot svoj osebni uspeh in se vidno veselijo pred televizijskimi kamerami, oprostilno pa kot osebni poraz. Najlepši primer tega je bila nedavna oprostitev v zadevi Radan na prvi stopnji, kjer je tožilka, ki je strastno in zagrizeno zastopala obtožbo skozi celoten postopek, na razglasitev poslala sebi podrejeno tožilsko kolegico, ker se je že vedelo, da bo obtožba zavrnjena in bo izrečena oprostilna sodba, sama pa ni želela slišati sodnikove kritike in doživeti debakla pred kamerami. Seveda je tudi njena namestnica medijem kar na pamet napovedovala pritožbo in to utemeljevala z “bistvenimi kršitvami kazenskega in materialnega prava”, kar je običajna pravniška pritožbena floskula, kadar nima resnične podlage. In če temu dodamo še ugotovitev, da tožilska mesta zasedajo pretežno ženske, je pričakovanje njihove (pre)močne čustvene vpletenosti v delovno področje lahko razumljivo.

Če torej tožilci – pravzaprav tožilke, če sledimo večini − tako strastno in osebno dojemajo postopek, v katerem se resnica šele ugotavlja, kako naj jim prepustimo v kremplje priče in obdolžence, in to celo s pooblastilom, da jih same zaslišujejo, ne glede na obveznost uporabe snemalnih naprav? Če je namreč tožilec pripravljen za obsodbo vložiti nenormalen trud in prestopati meje moralno in tudi pravno sprejemljivih ravnanj, ki naj varujejo objektivnost in resnico, mu ne prič ne osumljencev seveda ne moremo zaupati v samostojno obdelavo.

Ob tem je treba povedati, da tožilstvo že sedaj v nekaterih primerih dokazano kontaktira s pričami zunaj sodnih dvoran, kar meče zelo čudno luč nanje, ki naj bi bili varuhi zakona. Je že res, da je naloga tožilstva obtožiti in obtožbo kakovostno utemeljiti in ubraniti, a vendarle bi morali zadeve obravnavati s potrebno osebno distanco, da se dopusti prostor objektivnosti in resnici.

Preobrat na vrhovnem sodišču
Da na tožilstvih zadeve ne tečejo povsem v redu, je večkrat opazila tudi javnost. Najbolj odmeva tožilsko prijateljevanje s kaznivimi dejanji Zorana Jankovića, javnosti skrita pa je njihova neučinkovitost in počasnost v primerih milijardne bančne luknje, pranja iranskega denarja in razbohotene korupcije v zdravstvu. Podobno kot pri policistih morajo tudi na tožilstvu določene zadeve obležati v predalu ali skrite pred sodiščem. Zelo odmeven in pomenljiv primer take vrste je Dragica Kotnik, ki jo je tožilstvo hudo sankcioniralo in suspendiralo, ker je želela priti določeni zadevi do dna.

Dokler ne bodo umeščene zadostne varovalke v kazenski postopek pa tudi v izobraževalni sistem in pravno zavest policistov in tožilcev, nobeno snemanje pogovora z osumljencem ne bo predstavljalo zadostnega jamstva za poštenost in objektivnost postopka.

Primer, v katerem sta tako policija kot tožilstvo v vidni spregi kljub odsotnosti vsakega neposrednega dokaza delovala v smeri, ki naj bi sodišče pripeljala v slepo ulico in ga tako prisilila v izdajo obsodilne sodbe, je nedavno doživel poučen preobrat na vrhovnem sodišču. V zadevi Novič je namreč sodišče v sodbi (I Ips 53384/2014) izrecno opozorilo na nekaj bistvenih značilnosti in načel kazenskega postopka, ki bi jih morali upoštevati tako policisti kot tudi tožilci in na koncu seveda sodišče. Med opozorili sodišča najdemo temeljno načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) kot tudi pojasnilo glede dokaznih standardov pri odločanju ter še posebej v primeru indičnih sodb. Sodišče poudarja tudi, da dokazno breme v našem sistemu nosi tožilstvo. “Nobenega dvoma pa ni, da obdolžencu (z nekaterimi redkimi izjemami) v svojo obrambo ni treba storiti prav ničesar” (Sodba VS RS I Ips 53384/2014, 7. točka obrazložitve). Sojenje dr. Milku Noviču je bilo namreč primer ekstremnega kršenja najosnovnejših načel kazenskega postopka ter pravic na vseh stopnjah, saj so bila omenjena izhodišča grobo poteptana celo potem, ko je Novičeva obramba na ves glas opozarjala na napake, na namerno policijsko zavajanje in tožilsko napletanje zgodbe, v kateri so želeli obsoditi ravno dr. Milka Noviča, in to za vsako ceno, ne glede na to, da za to ni bilo nobene oprijemljive podlage. Prav takšni primeri pa so dokaz, da slovenski kazenskopravni ustroj še ni zrel za povečevanje pooblastil policiji in tožilstvu ter s tem za zmanjševanje sodnega nadzora nad njunim delom. Zaupanje si morata omenjena organa šele pridobiti z dolgotrajnim, vztrajnim prizadevanjem za iskanje materialne resnice in ne samo za statistično končan pregon.

Prav primeri, kot je zadeva Novič, so dokaz, da slovenski kazenskopravni ustroj še ni zrel za povečevanje pooblastil policiji in tožilstvu. (Foto: Petra Janša)

Katičeva bo storila vse, da zaščiti šaleški lobi
Po svoje je paradoksalno, da je lanske Klemenčičeve predloge kot nesprejemljive označila ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar. A ker je bil Klemenčič bolj na strani pregona kot na strani varstva človekovih pravic, Györkös Žnidarjeva pa kot nekdanja odvetnica na nasprotnem bregu, je med ministrstvoma prišlo do nepričakovanega trka.

Predlagani spremembi pa, kot že rečeno, ni nasprotovala le stroka, temveč tudi dobršen del politike. Parlamentarni odbor za pravosodje je menil, da besedilo ni primerno za nadaljnjo obravnavo. Res je sicer, da se tokratni predlog formalno razlikuje od prejšnjega, vendar pa vsebuje vse najspornejše rešitve prejšnjega predloga. Nerazumno je, zakaj ministrica Katičeva podpira predlog, ki je bil že zavrnjen praktično na vseh ravneh ter zbuja resne pomisleke glede dobronamernosti predlagateljev in njihovih prišepetovalcev. Naši sogovorci pa zatrjujejo, da je Katičeva novelo potegnila iz predala na policijsko prigovarjanje, in sicer zato, ker želi policiji ustreči v vseh njenih zahtevah za protiuslugo, ki se imenuje zaščita šaleškega lobija.

Petra Janša / Demokracija