fbpx

Primerjava med bazoviškim in gonarškim moriščem ter še nekaterimi …

Gonars v Furlaniji. (Foto: STA)

Pred kratkim je bila italijanska komemoracija pri bazoviškem morišču, od koder se iz brezna (fojbe) ni rešil nihče, da bi povedal kaj podrobnosti. Koliko je bilo pobitih, pa do danes še niso raziskali. Edino to vedo povedati, da so vsi umrli le zato, ker so bili Italijani.

Nedaleč stran pa je naselje Gonars, kjer je bilo med vojno, v letih 1942−1943, koncentracijsko taborišče in morišče drugačne sorte. Ker sem eden od redkih, ki ga je – kot po nekakšnem čudežu – preživel, naj tu povem svojo zgodbo.

Sem Ljubljančan in moja zgodba se je začela 26. junija 1942 ob 5. uri zjutraj, ko je veljala še policijska ura. Takrat je bila Ljubljana že obdana z ograjo iz bodeče žice in bunkerji s stražami. Na vrata sta potrkala dva italijanska vojaka in me, 17-letnika, naložila na tovornjak. Ta nas je odpeljal v t. i. belgijsko vojašnico, od tam pa smo vklenjeni po parih po zamotani poti z vlakom in peš nazadnje pristali v Campo Concentramento Gonars. Tam so zbrali cvet slovenskih gimnazijcev višjih razredov in drugih najstnikov, nekaj pa je bilo tudi starejših. Podobno kot ob bazoviški fojbi tudi za nas ni bilo nobenega sodnega postopka, edino postopek “likvidacije” je trajal precej dlje kot v Bazovici. V Gonars smo prišli bolj ali manj podobni ljudem v Ljubljani. Že prvi dan smo morali dati obleke v dezinfekcijo, nas pa so ostrigli na balin. Po tem postopku smo postali bolj ali manj enaki, vsi v zmečkanih oblekah in ostriženi na balin. Čez dober mesec dni stradanja pa smo skoraj vsi tako shujšali, da smo bili podobni oblečenim okostnjakom.

Epidemija griže
Potem so se pojavile nalezljive bolezni. Najhuje je kosila med nami, od lakote oslabljenimi, griža. Italijanski vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro, dober in plemenit človek, ki se je naučil celo slovensko, da se je lahko neposredno pogovarjal z bolniki, je o epidemiji napisal: “Naše delo je postalo živalsko, saj nismo mogli kaj več kot ugotavljati svojo nemoč, ker bolniki niso imeli primerne diete ali zaradi hudega pomanjkanja zdravil. Pokopališče v Gonarsu ni zmoglo več sprejemati vseh umrlih, ki jih je bilo po več deset na dan, in so morali samo za umrle taboriščnike narediti posebno pokopališče.” Dr. Cordaro je govoril počasi in preudarno, kot da tehta vsako besedo. Njegova slovenska slovnica in izgovarjava sta bili brezhibni. (Morda pa je bil slovenskega rodu in se je prej pisal Kordar?) Toda ostanimo pri posebnem pokopališču, ki so ga po vojni lepo uredili in opremili z bronastimi plaketami, na katerih so vgravirana imena in priimki vseh 453 taboriščnikov, ki so tam umrli.

Leta 1977 sem se s kolegom vračal z milanskega sejma in pripeljal do kažipota Gonars –Palmanova. Predlagal sem, da si ogledava nekdanje taborišče. V Gonarsu so nama povedali, da tega ni več, pač pa je skupno grobišče vseh taboriščnikov, tako da sva se odpravila tja. Grobišče je v nekakšni jami, ki je spodaj obkrožena z velikimi bronastimi plaketami, da se ne vidijo od daleč.

Spomin na množično umiranje
Ker nisem vedel, kako bom reagiral na vse tisto v jami, sem prosil kolega, naj ostane pri avtu, sam pa sem se odpravil dol. Na kvadrih sem začel prebirati imena pokojnih sotrpinov. Tu in tam sem prebral ime kakega prijatelja, sošolca ali znanca, potem pa sem na kvadru naletel na ime KEZELE. Tega sem videl, kako je umiral in umrl, ko sem bil v taboriščni bolnišnici zaradi poškodbe v žrelu. Kezele je bil v drugi vrsti pogradov, tako da sem ga lahko ves čas videl. Tam je ležal nesrečnik, čisto nag, le z rjuho pokrit. Imel je visoko vročino in rekli so, da ima pljučnico. Včasih je v blodnjah vstal, da sem v celoti videl njegovo do kosti izstradano telo, že hip nato pa se je sesedel in so ga morali znova spraviti na ležišče. To je trajalo dva dni, proti jutru tretjega dne pa je umrl. Tam je bilo še nekaj drugih bolnikov, ki so tudi umirali, vendar je bilo Kezeletovo umiranje izstopajoče. Ko je umrl, so njegovo ležišče preoblekli in tja dali mene, da so preoblekli še mojega. Čez tri dni pa sem tudi jaz dobil grižo. Prvi teden nisem skoraj nič jedel in premalo pil. Sicer pa se tistega tedna komaj kaj spominjam. Stregel mi je taboriščnik, ki je je zato pojedel vso meni namenjeno kuhano hrano. Imel je odprto tuberkulozo … Še najbolj pomnim, kako strašansko sem bil žejen, vendar nismo kaj dosti pili, kajti rekli so nam: Kdor pije neprekuhano vodo, umre! Nobena kuhana hrana pa ni ostala v meni dalj kot kakih 20 minut, čeprav sem je pojedel le nekaj žlic.

V taboriščni bolnišnici je bilo na višku epidemije toliko umiranja, da se nisi smel smiliti samemu sebi, če si hotel preživeti. Tu, ob gonarškem grobišču pa je bilo drugače. Kar nenadoma so vsi prizori, ki sem jih opisal, zaživeli pred menoj. Ubogi Kezele! Nobenega sorodnika ni imel ob sebi, ko je umiral, in tudi na pogrebu ne. Priznam, zjokal sem se zanj namesto vseh tistih sorodnikov in prijateljev, ki bi ga takrat morali spremljati na pogrebu ali mu že prej pomagati, da bi morda preživel. Ko sem prišel malo k sebi, sem se vrnil h kolegu, ki je čakal pri avtu, in brez besede odpeljal naprej, proti meji.

Bazoviška komemoracija
V svojem govoru je predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani dejal, da so ob bazoviški fojbi partizani in pripadniki JLA pobijali Italijane samo zato, ker o bili Italijani. Obveščevalni oficir novozelandske armade Geoffrey Cox pa je v svoji knjigi “The Race for Trieste” (Tekma za Trst, ki je prvič izšla leta 1947, drugič pa 30 let pozneje) opisal, kako so, še preden so prišli do Padske nižine, občasno našli ob pokopališčih kupe pobitih, slečenih do nagega. Tako daleč v Italiji pa ni bilo jugoslovanskih partizanov in JLA. Te poboje so zakrivili italijanski komunisti, ki so se hoteli čim hitreje znebiti svojih političnih nasprotnikov, t. i. “kontrarevolucionarjev”. Da so jih vodili iz Moskve, dokazuje dejstvo, da žrtev niso pustili oblečenih, z vsemi osebnimi dokumenti, pismi in časopisi, kar so storili Sovjeti, ko so pobili poljske oficirje, intelektualce in druge kontrarevolucionarje v Katinskem gozdu. To je potem, ko so jih odkrili Nemci, močno olajšalo identifikacijo pa tudi ugotovitev časa pomora. Komunisti, ki jih je “Duce” ves čas svoje diktature grobo preganjal, so nameravali izkoristiti kratek čas brezvladja, dokler zavezniki niso vzpostavili reda in zakonitosti, da bi se šli revolucijo. Oni so tudi zajeli Mussolinija in njegovo ljubico Claro Petacci, ko sta nameravala pobegniti v Švico, ju na hitro obsodili na smrt in ustrelili. Takrat je Mussolinija doletela pravična kazen tudi za vse gorje, ki sta ga on in njegov režim povzročila Slovencem.

Še drugi poboji
Poboji kontrarevolucionarjev pa so se dogajali tudi pri nas in ne samo v Severni Italiji. Doslej so v Sloveniji odkrili že 620 množičnih grobišč. Zanje velja Prešernova: “Slovenec že mori Slovenca, brata …” Pri nas je brezvladje trajalo celotno okupacijo, zato se je revolucija posrečila. Komunisti so že med vojno “likvidirali” veliko svojih političnih nasprotnikov. Še huje pa je bilo po vojni, zato danes neradi slišijo, da so pobili več Slovencev kot pa okupatorjev. Najgrozovitejši primer je množična morija v Hudi jami. Je pa razlika med več kot 2.000 žrtvami, ki so jih odkrili v Barbarinem rovu, in 453, ki so umrli v Gonarsu. Gonarškim žrtvam so že leta 1973 postavili bronaste plakete z imeni in priimki, v Barbarinem rovu pa so jim postavili kar enajst pregrad, s katerimi so uspešno prikrivali to morijo ves čas druge Jugoslavije. Odkrili so jih šele po osamosvojitvi Slovenije, ko so 3. marca 2009 M. Ferenc, M. Alić in P. Jamnik odstranili še zadnjo pregrado.

Ves čas po vojni so trdili, da imamo svobodne in demokratične volitve, a vsakokrat so zmagali komunisti. Pa vendar, ko se nam je leta 1990 na resnično svobodnem in demokratičnem predbožičnem referendumu prvič ponudila priložnost, je kar 88,3 odstotka vseh volivcev glasovalo, da ne maramo več t. i. ljudske demokracije, temveč takšno, kakršna je zavladala po vojni v Zahodni Evropi. To je presenetilo celo komuniste, ki so pričakovali največ le skromno večino proti »ljudski« demokraciji, kar ne bi zadostovalo za uveljavitev referenduma. Takoj so vpregli vse moči, da so razvodenili voljo ljudstva in danes imamo, kar imamo …

Če se vrnem na italijansko komemoracijo ob bazoviški fojbi, naj poudarim, da so bili med tam pobitimi tudi Slovenci in celo že med vojno padli nemški vojaki. Med Italijani pa je bila večina komunistom nevarnih kontrarevolucionarjev. Pa vendar je dejstvo, da so se pomori Slovencev v Gonarsu, Renicciju, na Rabu in v drugih taboriščih zgodili že prej kot tisti v Bazovici, še prej pa italijanski napad na Jugoslavijo leta 1941!

Peter Starič, Demokracija