fbpx

Prvo silvestrovo po razglasitvi neodvisnosti, ko so si lahko Slovenci za hip oddahnili

Na predzadnji dan leta, 30. decembra 1991, se je v Dolskem pri Litiji za zaprtimi vrati sestal svet Demosa. | Avtor Nace Bizilj. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Prvo silvestrovo po razglasitvi neodvisnosti je bilo kljub »velikemu poku« v Demosu dan prej dan, ko so si lahko Slovenci za hip oddahnili. Iztekajoče se leto, na katero so se ozirali, je bilo leto velikih uspehov. Na zadnji dan leta 1991 je seveda odmeval razhod Demosa. Vendar v opoziciji še niso zares verjeli, da bo to prineslo pomembne spremembe v razmerje političnih sil.

Dr. Pavel Gantar iz vrst liberalnih demokratov, ki je v naslednjih treh desetletjih opravljal številne ključne funkcije in bil predsednik državnega zbora, je tako menil, da bo Demos vsaj dejansko še naprej obstajal. Tudi večina slovenskega občestva se na silvestrovo še ni zares ukvarjala z razpadom »koalicije za samostojnost«. Veliko Slovencev se je zadovoljno oziralo na prehojeno pot. Gospodarski kazalniki res niso bili ugodni, toda nič več ni moglo preprečiti širokega mednarodnega priznanja nove države. Pomirjal je nadalje pogled na Hrvaško, kjer se je dalo videti, kako krvava in zapletena bi lahko bila pot v samostojnost. Isti pogled pa je sočasno utrjeval smernice, o katerih se je konec leta 1991 strinjalo toliko državljanov nove države.

Če so leto dni prej obstajali precej različni pogledi, kako uresničiti plebiscitno odločitev v razmerju do jugoslovanske federacije, zdaj o čem takem razen na robovih politike vsaj glasno nihče ni govoril. Verjetno nikdar po letu 1918 cesta proti Beogradu ni bila tako jasno razumljena kot velika stranpot slovenske zgodovine. Kar je zadevalo jugoslovansko armado, jo je ista prepričljiva večina Slovencev nedvomno prepoznavala kot sovražno vojaško silo, ki so se je drugače kakor Hrvati bolj ali manj dokončno otresli. Dokaj samoumevno se je decembra leta 1991 zdelo tudi obsežno prevpraševanje monopolov vse obdobje po drugi svetovni vojni vladajočih komunistov, s tistimi na področju pogledov na skupnostno preteklost vred.

Demos

Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Veliko zaupanja so zaradi vsega navedenega uživali nosilci odločnega ločevanja od Jugoslavije in uspešne slovenske zunanje politike, zlasti ministri Jelko Kacin, Janez Janša, Dimitrij Rupel in Igor Bavčar. Po drugi strani je dvoumnost slovenske odločitve za prelom s starim še bolj kot vodilno mesto na političnem barometru predsednika Milana Kučana kazala zlasti velika priljubljenost z jugoslovansko zgodbo zelo povezanega nekdanjega člana predsedstva Janeza Drnovška (in na drugi strani precejšnja »nevidnost« ideologa osamosvojitve Jožeta Pučnika). Vendar so javnomnenjske raziskave ob koncu leta napovedovale, da bi Demosove stranke postkomunistično opozicijo na morebitnih volitvah premagale bolj prepričljivo kakor leta 1990.

Lojze Peterle

Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine

Razcep, ki (je) odmeva(l)
Zato sta bila razcep v Demosu in konec osamosvojitvene koalicije ob koncu leta 1991 usodnejša, kot se je morda zdelo na prvo silvestrovo v neodvisni državi. Nesoglasja med liberalnim in konservativnim krilom zavezništva, ki so se poglabljala v prejšnjih mesecih, so privedla do obnove kulturnega boja, saj so se glavne razlike oblikovale ob odnosu do vprašanja, kako jasen naj bo prelom s povojnim komunističnim režimom in kakšna naj bo vloga Cerkve v slovenski poosamosvojitveni družbi. Predmet spora je bila tudi lastninska zakonodaja. Nikakor pa ne smemo podcenjevati niti preprostih osebnih sporov med posameznimi Demosovimi voditelji. Vse te razlike so privedle do razpada Slovenske demokratične zveze kot »Demosa v malem«, nato pa še do razpustitve koalicije kot take.

Odločitev dela nekdanjega zavezništva, da poišče nove koalicijske partnerje v vrstah postkomunističnega bloka, je bila, milo rečeno, prezgodnja, saj je vse obdobje po drugi svetovni vojni vladajočemu polu omogočila hitro vnovično vzpostavitev prevlade v slovenskem prostoru. Pokazalo se je, da je bilo njegovim monopolom vsaj približno lahko kos samo sodelovanje obeh tradicionalnih smeri v slovenski politiki, katoliške in liberalne. To sodelovanje ni preživelo uspehov leta 1991, poznejši (tudi uspešni) poskusi njegovega vzpostavljanja pa niso mogli v celoti popraviti zamujenega v letih takoj po osamosvojitvi.

Avtor: dr. Aleš Maver