Medtem ko si svetu na očeh ruski predsednik Vladimir Putin brutalno skuša prisvojiti Ukrajino, se v zgodovinskem ozadju Ukrajine skriva še ena bolečina, zaradi katere se Ukrajina še toliko bolj upira. Govorimo o holodomorju in Stalinovem poskusu k prisilni kolektivizaciji z lakoto. Danes to bolečino Ukrajina podoživlja zahvaljujoč Putinovi kruti metodi, ki jo uporablja, da bi dosegel svoje. Namerno uničuje silose in skladišča žit, pobija pa tudi živino.
Putinovi načrti po osvajanju oziroma prisvajanju Ukrajine so propadli. Putin ni pričakoval takega odpora Ukrajine, prav tako pa ni bil pripravljen na tako ogromno podporo Ukrajini s strani Zahoda. Pri svoji tako imenovani posebni vojaški operaciji mu delajo težave slabo vzdrževana oprema, demoralizirani vojaki, logistika in oskrba vojakov s hrano in zalogami, zato se je poleg tega, da je iz obupanosti grozil z jedrskim orožjem, zdaj odločil, da udari še tam, kjer bo najbolj bolelo. Z lakoto. Poročali smo že o tem, da je ruska vojska namerno uničila zaloge hrane, skladišča žita, zdaj pa pobija tudi živino. Tukaj trka na bolečo preteklost Ukrajincev še iz časa Stalina, ko je Ukrajince na kolena spravil z lakoto. Holodomor je nekaj, česar Ukrajinci ne bodo pozabili, verjetno pa tudi ena od stvari, zaradi katerih ne bodo popustili.
Putin poskuša Ukrajince vrniti v čase holodomorja
Holodomor v letih okoli 1930 je bil posledica Stalinove prisilne politike kolektivizacije, ki se je začela leta 1929 z namenom revolucioniranja podeželja, da bi ga spremenili v tisto, kar je veljalo za boljšo obliko kmetijstva, vendar se ta ni obnesla, v kombinaciji s slabim vremenom so žetve trpele in lakota se je začela širiti po Sovjetski zvezi v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Toda Ukrajinci, ki so si neuspešno prizadevali za osamosvojitev po razpadu ruskega imperija, preden so jih prevzeli boljševiki in leta 1922 absorbirali v ZSSR, so bili posledično tisti, ki so nosili breme lakote. Zgodovinarji pravijo, da je Stalin lakoto izkoristil kot priložnost za kaznovanje.
žrtvam holodomorja. (foto: epa)
Holodomor razglašen kot genocid
Stalin naj bi poslal ekipe razbojnikov po Ukrajini, naj zaplenijo pridelke in pokradejo žito, zelenjavo in celo domače živali. O tem je poročala ameriška kongresna komisija leta 1988. Razbojniki naj bi vdirali v domove kmetov in jim raztrgali peči ter celo kopali tla in okoliške zunanje površine, da bi se prepričali, da ničesar ne zadržujejo. Kdor je bil ulovljen pri skrivanju hrane ali njeni kraji, je bil strogo kaznovan. V poročilu je prav tako pisalo, da so preživeli pričali o velikem obupu, zaradi katerega so jedli liste, plevel, stare olupke krompirja in pese ter celo ubijali in jedli pse in mačke. Izčrpani ljudje, ki so postali prešibki, da bi se lahko premikali, so umrli v svojih domovih in se zgrudili na ulicah, poročajo tuji mediji, “zatiranje ukrajinskega kmetijstva je Stalinu omogočilo, da je omejil ukrajinsko nacionalno samouveljavitev,” je zapisano v omenjenem poročilu. Ko je Ukrajina leta 1991 postala neodvisna država, je njihov glas postal glasnejši. Leta 2006 je ukrajinski parlament izglasoval razglasitev holodomora za genocid nad ukrajinskim narodom, leta 2008 pa se je v Kijevu odprl Narodni muzej holodomor genocida, da ljudje nikoli ne bi pozabili.
Obramba Ukrajincev jim pomeni boj za preživetje
Eden od profesorjev politike na ameriški univerzi v New Yorku Arturas Rozenas, meni, da je holodomor povzročil razkol med Rusijo in Ukrajino, danes pa je zagotovo eden od dejavnikov, da je odpor Ukrajincev v sedanji vojni tako oster, saj spomin na holodomor predstavlja občutek tragedije po preteklem podrejanju Rusiji. “Na svojo obrambo pred ruskim napadom gledajo kot na boj za preživetje kot ljudstvo. Putinovo neokolonialno vojno razumejo kot dejanje genocida nad njimi, in to z dobrim razlogom. Občutek, da je vse na kocki in da ni nobenega možnost kompromisa, izhaja iz ukrajinske izkušnje prevlade Moskve, ki je privedla do lakote, terorja, despotizma in marginalizacije njihove nacionalne kulture”, je za tuje medije zapisal zgodovinar Trevor Erlacher, ki je prav tako specializiran za sodobno Ukrajino, in akademski svetovalec na Centru za ruske, vzhodnoevropske in evroazijske študije Univerze v Pittsburghu.
Tanja Brkić