Radioaktivno kadrovanje SMC: Na oblast le za kratek čas

Nina Betetto, Marko Bošnjak, Klemen Jaklič in Nina Peršak (foto: STA, Linkedin).

Predstavljajmo si, da je predsednik vlade Janez Janša, predsednica republike Barbara Brezigar ter da koalicija v Državnem zboru RS pod vodstvom mag. Branka Grimsa v nočnih urah izglasuje tri kandidate za slovenskega člana Evropskega sodišča za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu.

Na potrjeni listi so zamejski Slovenec in odvetnik Damijan Terpin, sodnik Marko Šorli ter mednarodno uveljavljena pravnica in profesorica dr. Verica Trstenjak. Dr. Miro Cerar ml. pa edini od štirih kandidatov ne dobi dovolj glasov, ker »ni naš« in ima koalicija dovolj glasov, da izglasuje karkoli že hoče. No, če je komu bližje, lahko v besedilo namesto dr. Mira Cerarja ml. vstavi ime mag. Matevža Krivica. Mag. Krivic je vseeno večji pravni strokovnjak na področju človekovih pravic kot dr. Miro Cerar ml.

Sedaj pa si predstavljajte, kakšen bi bil odziv v dominantnih medijih in na socialnih omrežjih naslednjih nekaj dni. Na akterje in udeležence take zgodbe bi se gotovo usula žveplo in ogenj. Padale bi težke besede o uzurpaciji parlamenta, parlamentarnem glasovalnem stroju, posilstvu demokracije, izigravanju procedure, kadrovskem tsunamiju… Posebno še, če bi se predsednik vlade in največje koalicijske stranke vprašanjem in odgovornosti izognil z odhodom na obisk v tujino.

Opozicija je lahko že jutri koalicija
Čeprav bi v slovenski politiki težko pričakovali pošteno igro (fair play) in državniško držo, bi vseeno – vsaj v nekaterih primerih, ki to omogočajo – od vladajoče večine pričakoval več takta in daljnovidnosti. V demokracijah se namreč prej ali slej uresniči pravilo, da je današnja opozicija jutrišnja vlada in današnja vlada jutrišnja opozicija. Kar sicer ne velja za stranko DeSUS, ki kot izjema potrjuje to pravilo. Iz pravila sledi, da se vsaki stranki slej ko prej kot bumerang vrne to, da ko je na poziciji oblasti, ignorira opozicijo, zaničuje njene predloge in z valjarjem parlamentarne večine izglasuje svoj prav.

Stranka SDS, ki je večino svojega obstoja preživela v opoziciji, je to do neke mere spoznala in je v mandatu 2004–08, ko je bila na oblasti, predlagala, da se tudi opoziciji zagotovi določena mesta v nadzornih svetih, da bo lahko tako opravljala svojo vlogo kontrole vladajoče opcije. Omejitev svoje politične moči, ko si na oblasti, in spoštovanje ter priznavanje vloge opoziciji predstavljajo vsekakor državniško dejanje in prispevek k večji politični kulturi. No, nekateri bi sedaj pripomnili, da je SDS to naredila zato, ker je vedela, da bo po enem mandatu v vladi spet pristala v opoziciji, in si je tako samo zagotovila boljši položaj za opozicijska leta ter del pogače državnega premoženja.

Radioaktivna SMC
Morda pa je dr. Miro Cerar ml. že spoznal radioaktivno lastnost svoje instant stranke SMC in njeno kratkoživost ter se zaveda, da po naslednjih volitvah ne bo ne na poziciji ne v opoziciji, ampak nekje tam, kjer so končale SMC-ju podobne medijsko konstruirane stranke, kot so Jankovićeva Pozitivna Slovenija, Zavezništvo Alenke Bratušek ali pa Šoltesov Verjamem.

Pričakovati, da bo zaradi izločitve ddr. Klemna Jakliča s seznama kandidatov, ki bo romal v Strasbourg, nastal kakšen velik mednarodni škandal, je prav tako iluzorno, kot je pričakovati, da bi kdo od preostalih treh kandidatov, torej dr. Marko Bošnjak, mag. Nina Betetto in dr. Nina Peršak, ki so sedaj na seznamu, še enkrat premislil, sprevidel in odstopil od kandidature ter s tem vrnil postopek na začetek. S tem bi pokazal, da ima značaj, da ne pristaja na politične igre in da mu več pomeni morebiten poraz, dosežen v pošteni igri, kot pa zmaga s pomočjo nepoštene igre.

Ddr. Klemen Jaklič ni bil izločen zato, ker ne bi bil dovolj strokoven in usposobljen za položaj ali ker ne bi obvladal tujega jezika, ampak preprosto zato, ker ni naš. Ker politično ni primeren. Ker hodi v cerkev. Ker se je opredelil do procesa Patria. Ker je bil najmočnejši kandidat in bi bil v končni fazi izvoljen za slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Zato do te končne faze nikakor ne bi smelo priti in tukaj je velika odgovornost predsednika republike Boruta Pahorja, ki je parlamentu poslal seznam štirih kandidatov.

Popravni izpit za Pahorja
Zato bi z odstopom eden od treh izvoljenih kandidatov predsedniku republike Borutu Pahorju omogočil ponovni popravni izpit. Čeprav dvomim, da si ga sploh še zasluži. Preveč popravnih izpitov je že dobil. V tem primeru je tudi nemogoče spregledati vlogo nekdanje vodje kabineta predsednika vlade Boruta Pahorja mag. Simone Dimic, ki je vrgla senco dvoma v pošteno igro in tako naredila medvedjo uslugo kandidatu dr. Marku Bošnjaku, njenemu sodelavcu v odvetniški družbi Čeferin.

Morda nam ostane za tolažbo in kisel nasmeh, da če bo na koncu za slovensko sodnico na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu izbrana mag. Nina Betetto, bo njen odhod v Strasbourg posledično pomenil izboljšanje slovenskega pravosodja, saj ne bo več podpredsednica vrhovnega sodišča. Upanje daje tudi dejstvo, da se še vsi Slovenci, morda samo evropska poslanka Tanja Fajon ne, po nekaj letih dela v Bruslju spremenijo in europeizirajo. In nenazadnje, ddr. Klemen Jaklič je tudi še mlad in prepričan sem, da mu ta »poraz« ne bo vzel volje pri javnem delovanju v korist Slovenije.

Gal Kušar