Veliki pok ‘Panamskih dokumentov’ je bil v Sloveniji izstreljen na tak način, da je ustvaril vtis, da so vsi Slovenci, ki so lastniki podjetij v Panami, tudi avtomatsko goljufi, prevaranti, skrivači, davčni utajevalci … skratka, lopovi. Ki so že samo zaradi dejstva, da so lastniki podjetij v Panami, obsojeni in spoznani za krive, še preden so sploh bili česa obtoženi. Varuhom skrivnosti ‘Panamskih dokumentov’ je bila pridržana pravica, da nekatera imena spravijo v javnost, druga pa prikrijejo.
Glede na to, kdo ima v rokah “koncesijo” za objavljanje podatkov iz ‘Panamskih dokumentov’, je tudi ključ, po katerem se razkrivajo in zakrivajo imena, jasen.
Slovenska zakonodaja slovenskim državljanom ne prepoveduje, da bi bili lastniki podjetij v drugih državah. Če so, morajo to prijaviti Finančni upravi. Za lastništvo podjetja v Sloveniji tudi ni pogoj slovensko državljanstvo; podjetje mora biti ustanovljeno in poslovati v skladu s slovensko zakonodajo. Prav tako Panama lastništva podjetij ne omejuje le na svoje državljane. Seveda pa mora biti podjetje tudi tam ustanovljeno in mora poslovati skladno s panamsko zakonodajo.
Kaj je sporno?
Pri podjetjih v Panami, in drugih davčnih oazah, je sporno le, če gre za podjetja, ki služijo pranju nezakonito pridobljenega denarja. Da se taka dejanja ugotovi, prepreči in sankcionira, je naloga policije, tožilstva, finančne uprave in sodstva. Morda v zvezi s ‘Panamskimi dokumenti’ pogrešate izjavo Urada za preprečevanje pranja denarja? Jaz jo.
Prav tako sem jo pogrešal v primeru ocene ameriškega ekonomista Jamesa S. Henryja, da je iz Slovenije v davčne oaze odteklo med 50 in 75 milijard evrov, torej med 25 in 38 tisoč evrov na prebivalca Slovenije! Ob takih številkah bi se vsaka modra vlada zamislila in ukrepala na način, da bi slovensko davčno in poslovno okolje tako spremenila, da bi davčna oaza postala Slovenija. Vsak, kdor je kdaj hodil po puščavi, ve, da je oaza nekaj lepega in vabljivega. Le v Sloveniji izgleda, da davčna oaza velja za nekaj negativnega. Kar je po svoje razumljivo, saj Slovenci plačujemo ene od najvišjih davkov na svetu, s katerim vzdržujemo privilegirance in javni sektor, ki nas zato prepričujejo, da so davčne oaze že apriori nekaj slabega.
Pri ‘Panamskih dokumentih’ se dober preiskovalni novinar seveda ne bi zadovoljiv s tem, kar mu je servirala skupina mednarodnih novinarskih kolegov iz ICIJ, ampak bi se lotil preiskovanja povezav in podjetij, ki jih imajo zamejski Slovenci, tudi državljani Italije, v Panami. Mednarodna pogodba med Panamo in Italijo, podpisana leta 1966, namreč zagotavlja italijanskim državljanom enake pravice in ugodnosti za opravljanje poslovnih dejavnosti kot državljanom Paname, z nekaj izjemami, ki veljajo za podjetja, ki se ukvarjajo z maloprodajo …
Podjetnik se s podjetništvom ne ukvarja zato, da bo državi plačal čim več davka
Vsak posameznik se svobodno odloča, s katero banko bo posloval ali imel v njej naložen denar. Odločitev je odvisna od obresti, od možnosti najema kreditov in ostalih ugodnosti, ki jih banka nudi svojim komitentom. Vsak si želi optimizirati svoj denar. Prav tako se vsak podjetnik svobodno odloča, v kateri državi bo posloval in odprl podjetje. S tem ni nič narobe. Logično je, da bo želel poslovati v davčno bolj ugodnem okolju in se želel davčno manj ugodnemu okolju izogniti. Upoštevaje zakonodajo, posebnosti in tveganja, ki jih poslovanje v tujih državah prinaša. Tako bo cesarju plačal le, kar je cesarjevega in niti centa več.
Če se kdo nad podjetnikom zaradi optimizacije davkov in dobička zgraža, naj najprej pogleda sam vase in pomisli, kolikokrat je uveljavljal davčne olajšave pri svoji dohodninski napovedi. Če jih je, je ravnanje enako, kot ravna podjetnik. Prav je, da davčne olajšave izkoristimo. Prav tako je tudi prav, da podjetnik gleda, da bo državi, v okviru zakonskih predpisov, plačal čim manj davka. Podjetnik se s podjetništvom ne ukvarja zato, da bo državi plačal čim več davka, ampak da bo imel čim večji dobiček. Iz tega bo lahko, če bo želel, po svoji uvidevnosti in odgovornosti, namenil določen del tudi v dobrodelne ali kakšne druge namene in s tem izpolnil svojo družbeno odgovornost. Ne pa, da država njegov denar, ki mu ga vzame preko davkov, nato prerazporeja, kot se njej zljubi. Če je davčno in poslovno okolje v Bolgariji, na Slovaškem, na Madžarskem ali v Panami ugodnejše kot v Sloveniji, bo podjetnik svoje podjetje prenesel tja ali pa bo tam ustanovil novega.
Problem ni v Panami, ampak v Sloveniji
Problem ‘Panamskih dokumentov’ ni toliko v Panami, kot je v Sloveniji in v Slovencih. V Sloveniji je biti bogat nekaj najhujšega, nekaj negativnega, nekaj zaničevanja vrednega in nekaj, kar vzbuja pomisleke. Vse to je posledica 70-letnega ustvarjanja brezrazredne družbe. Idealne družbe, v kateri ne bi bilo bogatih, ampak bi bili vsi enako revni. Ker: kdor je v Sloveniji bogat, pomeni, da si premoženja že ni mogel pridobiti na pošten način: z znanjem, delom, s sposobnostjo in podjetnostjo. Ker Slovenci samo o sebi mislimo, da smo najbolj pošten narod, je seveda jasno, kaj sledi. Kdor je pošten, je reven in kdor je reven, je pošten. Ker je svet skozi naša pravičniška očala vedno črno-bel, velja tudi obratno. Kdor je nepošten, je bogat in kdor je bogat, je nepošten.
Če si je Slovenec premoženje pridobil na nepošten način, ga mora skrivati in dajati vtis, da je reven. Torej, da je pošten. Vedno mi gre na smeh, ko prebiram posladkane intervjuje s slovenskimi tajkuni, ki se tako radi pojavljajo v medijih pred počitnicami ali v času kislih kumaric. V njih ne sme manjkati vprašanje o preživljanju počitnic. “Ja, počitnice pa preživljam že 20 let v počitniški prikolici v hrvaškem kampu!” Kot da bi se tajkuni svojega bogastva pred ostalimi Slovenci sramovali. Če so si bogastvo pridobili na pošten način, ne vem, zakaj bi jih moralo biti tega sram? Zaradi mene naj si iz pošteno zasluženega denarja privoščijo počitnice, kjerkoli želijo. Na Azurni obali, Maldivih, Sejšelih ali v Avstraliji. Skromnost slovenskih tajkunov se vidi tudi v prošnjah za VIP vstopnice za kulturne in športne prireditve. Kje so časi podjetnikov, kot so bili Žiga Zois, Anton Codelli ali Rado Hribar, ki so bili s svojim denarjem meceni na področju znanosti, športa, kulture …
Poleg tega, da revolucija in ustvarjanje brezrazredne družbe v Sloveniji traja že 70 let, je drugi problem ta, da v Sloveniji ni kontrarevolucije. Kontrarevolucija je bila leta 1945 izigrana in izdana s strani zahodnih zaveznikov ter zato vojaško poražena. Leta 1990, ko je bila druga priložnost za kontrarevolucijo, pa se ta ni niti resno začela. Če bi bilo tedaj v Ljubljani vsaj deset ljudi z značajem in odločnostjo Janeza Lesarja, sem prepričan, da bi danes imeli Trg Republike, ki to ne bi bil samo po imenu. Zato ne preseneča, da imamo še 25 let po plebiscitarni odločitvi in deklarirani zamenjavi totalitarističnega sistema v demokratičnega sredi glavnega mesta de facto Trg Revolucije s spomenikoma revoluciji in Edvardu Kardelju. Nad katerima – kako simbolno – bdi stolpnica NLB, ki je eden glavnih porokov in varuhov revolucije ter privilegijev.
Gal Kušar