RTV prispevek: Želijo, da ga plačujemo vsi, medtem ko si jo sami lastijo

Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc. (Foto: STA)

V zadnjem času je bilo v javnosti zaslediti trditve pripadnikov levega pola, ki želijo zaščititi “njihovo” RTV Slovenijo. Ob tem pozabljajo, da si po stari komunistični navadi prilaščajo nekaj, kar jim ne pripada. RTV Slovenija je državna. V skladu s tem bi moralo njeno poročanje in delovanje biti nevtralno. Namesto tega javna televizija deluje pristransko, z milijonskimi izgubami in prisilnim prispevkom. Ko je vlada predstavila predlog spremembe medijske zakonodaje, pa je levica ponorela, saj bi to pomenilo slabljenje njihovega monopola nad državnim zavodom.

“Če je govor o tem, čigava je, kaj pomeni naša, potem je jasno, da last nas vseh državljanov, ki plačujemo naročnino. Torej, nikakor ni od zaposlenih na RTV niti od biciklistov, ki si jo lastijo. Kako si jo lahko lastijo? Iz enega samega razloga: očitno je vodena in delana po njihovi meri. V njenih vsebinah se tako prepoznajo, da jo imajo za svojo ali kot pravijo ‘našo’,” je lastitev RTV Slovenije s strani levičarjev v kolumni za Časnik opisal dr. Ivan Štuhec.

Njegov predlog kako razrešiti ta gordijski vozel, je enostaven. Če je njihova, pa naj jo plačujejo, ostalim tega ni treba. Velik del državljanov, poudarja Štuhec, se v načinu dela, programu in poročanju RTV Slovenija ne prepozna. “To v nacionalni medijski hiši dobro vedo, zato so tako alergični, če se na medijski sceni pojavi kaj drugačnega in zasebnega.”

Kako zelo to drži se je pokazalo s poročanjem o podelitvi avstrijskega državnega priznanja pisatelju Dragu Jančarju. Če aktivnega protivladnega petkovega protestnika Borisa A. Novaka ob vsakem nastopu v javnosti spremlja kamera RTV Slovenije, so na državni televiziji za prispevek o podelitvi priznanja Jančarju vzeli kar fotografije Ministrstva za kulturo, besedilo pa od avstrijske nacionalke ORF. Jančarjeva izjava za Radio je bila ravno tako posneta po telefonu. Po drugi strani so podelitev priznanja Jančarju spremljali vsi avstrijski dominantni mediji.

V slovenskem javnem prostoru so vedno glasnejše tudi zahteve po ukinitvi plačevanja obveznega RTV prispevka. Tomaž Štih je nedavno predlagal, da bi na to temo organizirali posvetovalni referendum z vprašanjem, ki bi se glasilo: “Ali ste za prostovoljni ali za prisilni prispevek za RTV?” Drugi spletni komentator se je zavzel za dekriminalizacijo neplačila RTV prispevka in odvzemom možnosti izterjave prispevka s strani RTV Slovenije.

Najbolj pa leve fanatike žuli predlog nove medijske zakonodaje, ki bi del sredstev s strani države, ki si jih je lastila RTV Slovenija, po novem pripadel ostalim slovenskim medijem.

Ko pride do pluralizacije in dejanskega bogatenja slovenske medijske krajine, je to problem. Pluralizacija medijskega prostora pomeni slabenje predpisanega enoumja, čemur častilci partije ostro nasprotujejo.

Ivan Šokić