Stranka SD te dni obeležuje 120 let strankarskega organiziranja socialne demokracije na Slovenskem. Stranka, ki jo zdaj vodi Dejan Židan, ima v imenu besedo socialdemokracija, nima pa nobene zgodovinske povezave s socialno demokracijo, ki se je začela oblikovati konec 19. stoletja. Politična predhodnica stranke SD je namreč Zveza komunistov Slovenije (ZKS) oziroma Komunistična partija Slovenije (KPS).
Slovenski socialdemokrati so se v slovenskih deželah, ki so tedaj spadale v Habsburško monarhijo, strankarsko organizirali leta 1896, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS). Takšno ime so si slovenski socialdemokrati izbrali zato, ker je stranka nastopala na volitvah tudi v hrvaških deželah Habsburške monarhije – hrvaškem delu Istre in v Dalmaciji.
Razkol na socialdemokrate in komuniste
Po prvi svetovni vojni je znotraj socialdemokratskega tabora – tako kot drugod po Evropi – prišlo do razkola. Tisti del delavskega gibanja, ki se je navduševal nad Leninom in oktobrsko revolucijo, je zapustil socialdemokratske vrste in organiziral komunistične stranke. Tako je bilo tudi na tistem delu slovenskega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni postal del novoustanovljene Kraljevine SHS (pozneje Kraljevine Jugoslavije).
Slovenski socialdemokrati so se združili z drugimi socialdemokrati oziroma socialisti v skupno jugoslovansko socialistično stranko (Socialistična stranka Jugoslavije), slovenski komunisti pa so bili del jugoslovanske komunistične stranke, ki je bila leta 1920 prepovedana in se je umaknila v ilegalo. Leta 1937 je znotraj ilegalne Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) nastala Komunistična partija Slovenije (KPS). V KPS sta imela glavno besedo Edvard Kardelj in Boris Kidrič.
Socialdemokrati ostro proti Sovjetski zvezi in komunizmu
Vodja slovenskih socialdemokratov v letih pred drugo svetovno vojno je bil Celestin Jelenc, oster nasprotnik komunistične Sovjetske zveze, ki je bila zgled za slovenske komuniste. Zanimivo je, da se slovenski socialdemokrati niso povezovali s komunisti, tako kot so se krščanski socialisti Edvarda Kocbeka in Toneta Fajfarja. Tako Jelenca ni bilo med člani Društva prijateljev Sovjetske zveze niti ni sodeloval pri ustanovitvi Protiimperialistične oziroma Osvobodilne fronte (OF).
Še več, socialdemokrat Jelenc se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in je bil med ustanovitelji Slovenske zaveze, ideološke nasprotnice OF. Po vojni se je Jelenc umaknil na avstrijsko Koroško, od tu pa odšel v Rim in naprej v Argentino. Umrl je leta 1968 v Buenos Airesu. Glede na to, da Nova Slovenska zaveza predstavlja nekakšno naslednico Slovenske zaveze, se lahko z malce ironije vprašamo, ali se bodo Židanovi socialdemokrati prenehali sklicevati na OF in partizansko mitologijo ter se včlanili v “domobransko” Novo Slovensko zavezo.
Kako komunisti uvedejo partijsko diktaturo
Po drugi svetovni vojni so oblast v Sloveniji prevzeli komunisti, ki so uvedli enostrankarski sistem, prepovedali svobodo govora in združevanja ter podržavili gospodarstvo. Komunisti so v kali zatrli vsak poskus demokratizacije in politične opozicije. Njihov nadzor je začel popuščati, ko je Jugoslavija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja padla v hudo gospodarsko krizo.
Preberite še:
V Sloveniji je do ponovnega organiziranja socialdemokracije prišlo leta 1987, ko je France Tomšič v času stavke v Litostroju predlagal ustanovitev socialdemokratske stranke. Ta je bila ustanovljena več kot leto pozneje – februarja 1989, in sicer pod imenom Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS).
Pučnikovi socialdemokrati – zdajšnja SDS
Na čelu stranke je Tomšiča kmalu zamenjal Jože Pučnik, najbolj znan slovenski protikomunistični oporečnik. SDSZ se je pozneje preimenovala v Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), se leta 1994 združila s pravnimi nasledniki Slovenske demokratične zveze (SDZ) ter leta 2003 dobila zdajšnjo ime – Slovenska demokratska stranka (SDS).
Zveza komunistov Slovenije (ZKS), ki jo je od leta 1986 do 1990 vodil Milan Kučan, se je v začetku leta 1990 najprej preimenovala v ZKS-Stranko demokratične prenove (ZKS-SDP). Nato je iz imena izpustila kratico ZKS in ostala samo SDP. To kratico je kmalu začela razlagati kot kratico za Socialdemokratsko prenovo. Leta 1992 je SDP skupaj še z nekaterimi strankami, ki so jih ustanovili nekdanji člani komunistične nomenklature, ustanovila predvolilno koalicijo z imenom Združena lista (ZL).
Zaton evropske socialdemokracije
Večina teh strank, razen upokojenskega DeSUS-a, se je leta 1993 združila v stranko Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), ki jo je vodil Kučanov tesni sodelavec Janez Kocijančič. ZLSD se je leta 2005 preimenovala v stranko z imenom Socialni demokrati (SD). To ime uporablja še zdaj.
Je pa v zadnjih letih evropska socialdemokracija v veliki krizi, saj vse bolj izgublja svojo glavno volilno bazo – delavski sloj. Številni delavski volivci tako namesto socialdemokracije vse bolj volijo nacionalno usmerjene stranke. To se dogaja v sosednji Avstriji, kjer nekdanji volivci SPÖ vse bolj volijo svobodnjake, ki se v zadnjem času razglašajo za socialno domovinsko stranko. Podobno je v Nemčiji, kjer protipriseljenska Alternativa za Nemčijo (AfD) jemlje volivce tudi stranki SPD.
Aleš Žužek