Sedemletni davčni linč inšpektorjev

Mag. Ivan Simič (foto: STA)

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je pred dnevi predlagal revizijo že zaključenih kriminalističnih preiskav in nanj se je vsul plaz očitkov. Nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec je v svojem tvitu zapisal, da gre za popolno zlorabo oblasti za lastne namene. Po mnenju stranke SD gre za grob in nedopusten poseg v neodvisnost policije in državnega tožilstva, podpredsednik te stranke, Matjaž Nemec, pa je zapisal, da si skuša SDS podrediti organe pregona in represivni aparat države. Priznam, da me navedeni zapisi vodilnih politikov presenečajo. Že leta in leta imamo nedopustne posege v pravice davčnih zavezancev in primere izživljanja nad davčnimi zavezanci, pa se noben od teh politikov ni oglasil. Še več, te zadeve so se dogajale, ko so oni vodili državo. V nadaljevanju vam predstavljam davčni postopek, ki je trajal od februarja 2012 do junija 2020. Omenjena politika naj preverita, kdo je takrat vladal in kaj je storil, da se preprečijo tovrstne zadeve. Mogoče že takrat ne bi škodila kakšna revizija davčnih postopkov.

V davčnih postopkih smo včasih priča hudim samovoljam nekaterih »samostojnih« davčnih – finančnih inšpektorjev, ki namerno, zaradi neznanja ali zaradi lastne zlobe, onemogočajo ali uničujejo davčne zavezance. Zaradi tega bi bila tudi na davčnem področju potrebna revizija davčnih postopkov. V mislih imam predvsem tiste, za katere je po mnogih letih dokazano, da so bili nezakoniti in v takšnih primerih bi bilo treba sprožiti ustrezne postopke zoper finančne inšpektorje, ki so odločali nezakonito. Namerno uporabljam izraz nezakonito, saj je nemogoče uporabiti besedo nepravilno.

Davčne postopke vodijo višji finančni inšpektorji ali inšpektorji svetniki, ki imajo dovolj znanja in izkušenj. Zato ne moremo trditi, da so se zmotili, sploh pa v primerih, kjer je očitno, da so odločali nezakonito. Takšnim finančnim inšpektorjem bi se morali zahvaliti za sodelovanje in bi jim morali vročiti odpoved delovnega razmerja.

Foto: sta

Primer, ki vam ga bom predstavil, je eden od mnogih, ki se dogajajo v finančni upravi in ki niso posledica odločitev vodstva Fursa, temveč samovolje nekaterih finančnih inšpektorjev, ki si samostojnost pri svojem delu razlagajo na ta način, da lahko počnejo, kar želijo, da lahko izdajajo davčne odločbe, kakršne pač želijo, in da lahko vlagajo kazenske ovadbe, zoper kogar želijo.

V rokah takšnih davčnih inšpektorjev davčni zavezanci postanemo le sredstvo za izkazovanje njihove moči, njihovega maščevanja izbranim posameznikom ali pa mogoče sredstvo za zdravljenje njihovih frustracij. O tovrstnih primerih sem že velikokrat pisal, na Furs sem vlagal zahteve za notranji nadzor in zahteve za uvedbo disciplinskih postopkov zoper takšne finančne inšpektorje, toda nikoli se ni zgodilo nič. Finančni inšpektorji so zaščiteni. Tako imamo na eni strani uničene davčne zavezance, ki zaradi nezakonitih davčnih postopkov propadejo, zbolijo in na koncu imajo še uničene družine. Na drugi strani pa imamo nekatere finančne inšpektorje, ki v svoji samovolji in moči, ki jim jih daje službena izkaznica, nadaljujejo s svojimi nezakonitostmi. Vse to pa skrijejo pod pojmom neplačevanje davkov. Državljani se nad tem neplačevanjem davkov zgražajo, čeprav v resnici ne gre za neplačevanje davkov.

Nekateri finančni inšpektorji v svoji pomembnosti gredo celo tako daleč, da zlorabljajo pooblastila, odmerjajo in izterjujejo davke za obdobja, ki so že zastarala, z izmišljenimi zadevami zadržujejo in ne vračajo vstopni DDV, v osebnih davčnih pregledih ne priznajo nobenih, predvsem življenjskih dokazov o posesti gotovine, odmerjajo 70-odstotni davek od statističnega zneska življenjskih stroškov, inšpicirajo ter izdajajo odločbe za obdobja, ki so že zastarala (2005–2014) in tako naprej. Najhuje od vsega je, da davčni zavezanci velikokrat niso zmožni plačati tako visokih zneskov davkov, se bojijo pritožiti, mnogi končajo v osebnem stečaju, finančna uprava pa s takšnim početjem še povečuje davčni dolg.

Ob tem poudarjam, da gre le za nekatere finančne inšpektorje, ki se zavedajo svoje moči in dejstva, da jim nihče ne more nič, politika pa je vsa ta leta to dovoljevala. Ko se pogovarjam s finančnimi inšpektorji, ki delujejo zakonito in spoštujejo pravice davkoplačevalcev, se čudijo in ne morejo verjeti, da se to dogaja, saj se zavedajo, da jim noben davčni predpis tega ne dovoljuje. Ko jim predstavim te samovoljne primere, ostanejo brez besede. Zaradi tega bi bilo treba tudi v Fursu opraviti revizijo davčnih postopkov, v katerih je bilo na sodiščih ugotovljeno, da so finančni inšpektorji postopali nezakonito in te finančne inšpektorje pozvati k odgovornosti.

Predstavljeni primer je trajal od februarja 2012 do junija 2020, to je skoraj 7,5 leta, nanašal pa se je na prodajo nepremičnin in na pravico do odbitka vstopnega DDV od nakupa teh nepremičnin. Šlo je za več sto tisoč evrov davka. Postopek je bil vmes končan s sodbo vrhovnega sodišča, davek je bil davčnemu zavezancu vrnjen in potem je Furs oziroma so posamezniki v Fursu, ki niso želeli sprejeti dejstva, da je davčni zavezanec dobil vrnjen DDV, še enkrat odprli isti davčni postopek.

Julija 2017 vložena celo kazenska ovadba

Ob tem je treba poudariti, da je v konkretnem primeru šlo za zahtevek za vračilo DDV, ki je bil plačan ob nakupu nepremičnin. Torej ni šlo za neplačani davek, temveč za zahtevo za vračilo davka, ki ga je prodajalec že plačal, in je nato kupec zahteval vračilo DDV. Finančni inšpektorji so na vse možne načine poskušali onemogočiti vračilo plačanega DDV, še več, vložili so celo kazensko ovadbo zoper direktorja kupca in kupca nepremičnin, ker naj bi storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Uradni list RS, številka 50/12 – prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20), za katerega je pravna oseba (kupec) odgovorna po določilih Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, Uradni list RS, številka 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08 in 57/12).

Davčni strokovnjak Ivan Simič. (Foto: STA)

Kazensko ovadbo, ki jo je vložila Finančna uprava Republike Slovenije, Generalni finančni urad in seveda Policijska uprava Ljubljana, Sektor kriminalistične policije, in to 7. 7. 2017, je tožilstvo čez manj kot tri mesece zavrglo, saj je tožilstvu bilo jasno, da ne gre za kaznivo dejanje.

Si predstavljate, da zahtevate vračilo DDV, ki vam pripada, davčni organ vam tega DDV ne želi vrniti, si izmišljuje razne razloge, na koncu pa zoper vas še vloži kazensko ovadbo, v pisarno vam prihaja kriminalist, ki vas zaslišuje kot največjega kriminalca, čeprav niste storili ničesar narobe. Na koncu je bilo ugotovljeno, da je Furs postopal nezakonito.

Tako potekajo zadeve, če se vas lotijo določeni finančni inšpektorji.

Kdo so organizatorji

V konkretnem primeru so v vseh teh letih sodelovali naslednji trije finančni inšpektorji, ki jim je bil edini cilj ne vrniti obračunanega in plačanega DDV:

  • Majda Kerec, inšpektorica svetnica, zaposlena na Generalnem finančnem uradu,
  • Vito Rijavec, višji finančni inšpektor, zaposlen na Finančnem uradu Nova Gorica,
  • Roman Štih, višji finančni inšpektor, zaposlen na Finančnem uradu Kranj,

celotno zadevo pa naj bi s svojimi navodili in zahtevami vodil nekdo iz Generalnega finančnega urada.

Pričakujem, da bo na podlagi tega članka reagirala policija, da bo raziskala celoten primer in zoper predhodno navedene sprožila kazenski postopek, saj je več kot očitno in seveda tudi dokazano s končno odločitvijo drugostopnega organa, da so postopali nezakonito in da so se v želji, da bi škodili davčnemu zavezancu, združili v organizirano združbo in s svojim nevestnim delom v službi povzročili škodo davčnemu zavezancu. Tako je v 258. členu Kazenskega zakonika (nevestno delo v službi), določeno:

»Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let

Prav tako bi vsem trem morali izreči ukrep prepovedi opravljanja poklica, saj je v 71. členu Kazenskega zakonika določeno:

»(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.

(2) Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(3) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.

(4) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.«

Ob vodenju kazenskega postopka bi bilo treba upoštevati in preveriti, ali je možno uporabiti še določbe 36. a do 41. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v katerih so urejeni:

  • 36. a člen – udeleženec,
  • 37. člen – napeljevanje,
  • 38. člen – pomoč,
  • 39. člen – kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus,
  • 40. člen – meje kaznivosti storilcev in udeležencev,
  • 41. člen – odgovornost članov in vodij hudodelske združbe.

2012 – Začetek davčnega postopka

Davčni postopek se je začel februarja 2012. Predmet inšpiciranja je bil en sam račun, s katerim je prodajalec kupcu (davčnemu zavezancu) prodal nepremičnine. V konkretnem primeru je šlo za deset stavbnih zemljišč, ki so bila predvidena za gradnjo. Davčni zavezanec je zahteval vračilo plačanega DDV. Davčni postopek je vodila finančna inšpektorica Majda Kerec, ki se je odločila, da tega DDV davčnemu zavezancu ne bo vrnila. Tako je konec marca 2012 izdala zapisnik, v katerem si je izmislila vrsto razlogov, da ne vrne plačanega DDV. Tako je v zapisniku zapisala:

  • da neka številka zemljišča ni pravilna,
  • da v enem primeru na zemljišču stoji objekt in da to ni nezazidano stavbno zemljišče, temveč zazidano stavbno zemljišče, čeprav na tem zemljišču (parceli) velikosti več kot 2700 m2 ni bilo stavbe, temveč so v zemlji ostali le temelji velikosti 83,00 m2,
  • da so vsa ostala zemljišča nezazidana stavbna zemljišča, ki pa niso gradbene parcele, ker v skladu s predpisi (OPPN) na teh parcelah ni dopustna gradnja objektov, zato ni predmet obdavčitve z DDV, kar ni res, saj je v OPN bilo zapisano, da gre za zemljišča, na katerih je predvidena gradnja.

Zaradi tega je trdila, da se od prodaje teh zemljišč ne obračunava DDV, temveč je ta prodaja predmet obdavčitve z davkom na promet nepremičnin, kar pomeni, da ob prodaji teh zemljišč ne bi smel biti obračunan DDV. Ob tem je treba izpostaviti, da je bil tudi pri prodajalcu izveden davčni pregled, v katerem pa je finančna inšpektorica ugotovila, da je od prodaje teh nepremičnin pravilno obračunan DDV. Toda Majda Kerec ni želela tega upoštevati, saj se je odločila, da davčnemu zavezancu  kupcu ne bo vrnila plačanega DDV.

(foto: pixabay)

Še hujše je bilo, da finančna inšpektorica očitno ni razumela ali ni hotela razumeti delovanja sistema DDV. Tako mi je med davčnim postopkom večkrat povedala, da ne more odobriti vračila DDV, ker bo na ta način država izgubila DDV, in to kljub moji pripombi, da je ta isti DDV že plačal kupec zemljišča, ko je plačal račun prodajalca, prodajalec pa je ta DDV odvedel v proračun Republike Slovenije. Zdaj kupec želi le vračilo plačanega DDV. Pojasnil sem ji, da tako pač deluje sistem DDV. Finančna inšpektorica Majda Kerec mi je le odgovorila: »Tega ne morete gledati tako!«

Vse to je počela kljub jasni in nedvoumni določbi 8. točke 44. člena ZDDV-1, ki določa:

»Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije:

8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč

Navedeno pomeni, da se od transakcij s stavbnimi zemljišči obračuna in plača DDV.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. V a) točki 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 je določeno:

»Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.«

Davčni zavezanec je finančni inšpektorici že na prvem srečanju povedal, da se bodo vse kupljene nepremičnine uporabljale za nadaljnjo prodajo ali pa za gradnjo nepremičnin, ki se bodo uporabile za opravljanje dejavnosti družbe.

Odločba Fursa (Dursa) 2012

Maja 2012 je bila izdana odločba, v kateri je finančna inšpektorica trdila, da navedena zemljišča niso stavbna zemljišča, temveč kmetijska zemljišča, da na zemljiščih stoji stavba in da za navedena zemljišča ne obstaja pravnomočna odločba, po kateri je dovoljena gradnja.

To seveda ni bilo res, saj na zemljiščih ni bilo nobene stavbe, kar je izhajalo tudi iz podatkov Gursa, zemljišča pa so bila z občinskim odlokom (OPN) predvidena za gradnjo. Za vsak slučaj je finančna inšpektorica na koncu odločbe dodala še eno neresnico, to pa je, da davčni zavezanec ni pojasnil, za kaj se bodo uporabljala zemljišča, čeprav ji je to bilo pojasnjeno večkrat.

Zoper odločbo je bila vložena pritožba in pet dopolnitev pritožb, saj je po vložitvi pritožbe bil izdelan tudi idejni načrt gradnje stavbe, ki ga je davčni zavezanec priložil k eni od dopolnitev pritožb.

Tako je v četrti dopolnitvi pritožbe davčni zavezanec povzel zapis finančne inšpektorice iz odločbe, kjer je finančna inšpektorica zapisala:

» … da je je v 63. členu ZDDV-1 določeno, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga in storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Davčni organ je preveril ali zavezanec za davek že opravlja oziroma bo opravljal obdavčene transakcije. Ugotovljeno je bilo, da zavezanec za davek ni uspel niti pojasniti niti z listinami dokazati, da se ukvarja z obdavčeno dejavnostjo in da bo predmetno nepremičnino uporabljal za namene obdavčenih transakcij.«

Davčni zavezanec je v četrti dopolnitvi pritožbe, ki jo je vložil 9. 4. 2014, zapisal, da čeprav je že med inšpekcijskim nadzorom trdil in dokazoval, da je navedene nepremičnine kupil z namenom nadaljnje prodaje, mu davčni organ ni dovolil odbitka vstopnega DDV. Dejstvo je, da je davčni zavezanec navedene nepremičnine kupil 1. 12. 2011, da je obračun DDV, v katerem je zahteval vračilo, vložil 5. 1. 2012 in da je davčni organ začel postopek davčnoinšpekcijskega nadzora 14. 2. 2012, to je le pet dni po tistem, ko je bila s sklepom sodišča v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na kupljenih zemljiščih (parcelah). Glede na vse navedeno in glede na dejstvo, da je od vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo in do začetka davčnoinšpekcijskega nadzora minilo samo pet dni, je nelogično pričakovati, da bo davčni zavezanec že pričel izvajanje obdavčene dejavnosti. Zaradi tega je davčni zavezanec menil, da je odločitev davčnega organa preuranjena.

Davčni zavezanec je ves čas, od začetka davčnoinšpekcijskega nadzora in tudi v času vlaganja pravnih sredstev izvajal aktivnosti, ki so bile usmerjene v prodajo kupljenih nepremičnin. Tako je opravil več razgovorov s potencialnim kupci, prav tako sta bili v tistem času (2013 in 2014)  izdelani dve verziji idejne zasnove prihodnje poslovne stavbe, ki bo stala na kupljenih zemljiščih (parcelah). Časovni okvir, v katerem je davčni zavezanec opravil vse navedene aktivnosti, je bil popolnoma običajen, lahko bi rekli tudi hitrejši, kot je navadno pri takšnih nakupih in pripravah za nadaljnjo prodajo.

Nadalje je davčni zavezanec še zapisal, da so njegove aktivnosti pri opravljanju obdavčene dejavnosti razvidne tudi iz tega, da davčni zavezanec vse nepremičnine (zemljišča), ki jih ima v lasti od 1. 12. 2012 dalje, oddaja v najem za namene parkiranja, od česar pa se obračunava DDV, kar pomeni, da s temi zemljišči že opravlja obdavčeno dejavnost.

Odločitev o pritožbi

Drugostopni organ je marca 2014 odločil, da v konkretnem primeru gre za stavbna zemljišča, kar pomeni, da se obračuna DDV, toda ker po mnenju drugostopnega organa davčni zavezanec ni dokazal, za kakšen namen je kupil zemljišča, je bila pritožba zavrnjena.

Takoj novi davčni pregled

V predhodno navedeni četrti dopolnitvi pritožbe, ki sem jo vložil 9. 4. 2014, sem zapisal, da davčni zavezanec ima pravico do odbitka vstopnega DDV tudi zaradi tega, ker oddaja v najem zemljišča za parkiranje in od tega prometa obračunava DDV.

V želji, da bi to onemogočili, je najverjetneje finančna inšpektorica Majda Kerec, ne vidim razloga, da bi to storil kdo drug, sprožila uvedbo novega davčnega pregleda. S tem novim davčnim pregledom so želeli onemogočiti obračunavanje DDV od oddajanja zemljišč za parkiranje. Tako je že konec maja 2014, točneje 28. 5. 2014, to je le 49 dni po vložitvi četrte dopolnitve pritožbe, uveden davčnoinšpekcijski nadzor, katerega predmet je bil DDV v obdobju od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2014. Navedeno obdobje je bilo po mojem prepričanju predmet davčnega pregleda najverjetneje iz dveh razlogov, in to:

  • ker sem v četrti dopolnitvi pritožbe zapisal, da davčni zavezanec oddaja zemljišča v najem za parkiranje, kar pomeni, da obračunava DDV in ima pravico do odbitka vstopnega DDV in
  • ker je davčni zavezanec v tem davčnem obdobju (marec 2014) uveljavljal odbitek vstopnega DDV po dveh računih za izdelavo idejnega projekta za gradnjo poslovne stavbe, na kupljenih zemljiščih in je zahteval vračilo presežka DDV.

Šlo je za 1.563,63 evra vstopnega DDV in 352,00 evrov izstopnega DDV, kar pomeni, da je šlo za preplačilo oziroma zahtevek za vračilo DDV v znesku 1.211,63 evra. Namen Fursa oziroma finančne inšpektorice je bil pokazati svojo moč, kako ji nihče nič ne more in da lahko počne, kar si želi, saj je ona samostojna pri svojem delu. Če pa bo kdo naročil revizijo davčnih postopkov, bo že politika zagnala vik in krik, da je to poseganje v samostojnost državnih uradnikov.

Namen tega novega davčnega postopka je bil očitno le en. Davčnemu zavezancu izdati odločbo, s katero se bo ugotovilo, da se od oddajanja v najem zemljišč za parkiranje ne obračunava DDV, s tem potem ni pravice do odbitka oziroma vračila presežka vstopnega DDV in s tem obstane tudi odločba za vračilo glavnega zneska DDV iz leta 2012.

(foto: pixabay)

O tem davčnem postopku sem v 463. številki revije Denar, ki je izšla 20. avgusta 2016, objavil članek Mizeren davčni pregled za 1.211,63 evra.

Ob tem ne gre prezreti, da je bil obračun DDV za marec 2014 v elektronski obliki vložen 9. 4. 2014, isti dan kot četrta dopolnitev pritožbe, in že 28. 5. 2014 je bil izdan sklep za davčnoinšpekcijski nadzor utemeljenosti zahteve za vračilo DDV v prej navedenem znesku 1.211,63 evra. Stranka je navedeni sklep o uvedbi davčnega pregleda prejela že naslednji dan, to je 29. 5. 2014, kar pomeni, da so ga sestavili, podpisali in poslali davčnemu zavezancu v enem dnevu. Za davčnega zavezanca je bil pristojen Finančni urad Ljubljana, toda ker očitno na Finančnem uradu Ljubljana niso našli nikogar, ki bi se ukvarjal s tako nepomembno zadevo, to je z 1.211,63 evra presežka DDV, so primernega finančnega inšpektorja (Vito Rijavec) našli v Finančnem uradu Nova Gorica.

Priznam, da v tako mizernem davčnem postopku še nisem sodeloval. Za Furs je to očitno predstavljajo zelo pomembno zadevo, ki bi lahko bistveno vplivala na slovenski proračun, zato je moral davčni zavezanec, da bi prejel vračilo 1.211,63 evra vstopnega DDV, zagotoviti zavarovanje v obliki pologa gotovine. Tako je davčni zavezanec vračilo tega DDV zavaroval z gotovinskim nakazilom 1.212,00 evrov. Torej je gotovinsko zavarovanje za 0,37 evra presegalo zahtevo za vračilo DDV, kar pomeni, da je Republika Slovenija imela ustrezno zavarovanje in proračun ni bil ogrožen.

Ves postopek davčnoinšpekcijskega nadzora je trajal od dneva vročitve sklepa, to je od 29. maja 2014 do 21. januarja 2015, to je do dneva, ko je bila pritožba odstopljena drugostopnemu organu. To pomeni sedem mesecev in 23 dni. Na drugi stopnji je postopek trajal od 21. januarja 2015 do 18. julija 2016, ko je bila izdana odločba druge stopnje, s katero je bila odpravljena odločba specialista za DDV iz Finančnega urada Nova Gorica. Zadeva je tako vrnjena v ponovni postopek. To pomeni, da je bilo porabljeno še dodatno leto, 6 mesecev in 28 dni, kar pomeni, da je celotni postopek (davčni in pritožbeni) trajal skupaj dve leti, dva meseca in 20 dni. Vse za 1.211,63 evra.

Če povzamem, je na vračilu 1.211,63 evra vstopnega DDV, ki je bil takrat očitno zelo pomembna postavka v slovenskem proračunu, več let delalo veliko državnih uradnikov, ki so za to svoje delo prav gotovo zapravili petkrat več, kot je znašala zahteva za vračilo DDV. Ob tem poudarjam, da je izdajatelj obeh računov plačal izstopni DDV v proračun, kar pomeni, da je bil proračun obogaten.

V konkretnem primeru je davčni zavezanec oddajal v najem zemljišča, ki jih je najemnik uporabljal za parkiranje svojih strank oziroma gostov. V najemni pogodbi je bil uporabljen tekst drugega odstavka 44. člena ZDDV-1, to pomeni oddajanje v najem površin za parkiranje. Še dodatno je bilo in je še zmeraj v študiji prometne ureditve v tej občini navedeno, da v naravi te površine oziroma ta zemljišča predstavljajo parkirišča, ki so v tej študiji tudi vrisana. Prav tako so bile in so še zmeraj postavljene označevalne table, da gre za parkirišča.

Kljub vsemu temu se je finančni inšpektor iz Finančnega urada Nova Gorica, Vito Rijavec, odločil, da davčnemu zavezancu, ki je od oddajanja teh površin v najem obračunal DDV, to je tako, kot to določa zakon, ne pripada pravica do odbitka vstopnega DDV, ker:

– da so površine, ki so bile dane v najem zemljišča, torej niso parkirišča in zaradi tega gre za oproščen promet z vidika DDV,

– da to pomeni, da davčni zavezanec opravlja samo oproščeno dejavnost in

– da se prejeta računa, od katerih želi odbiti vstopni DDV, nanašata na storitve, ki jih bo davčni zavezanec uporabil za obdavčeno dejavnost.

Navedeno pomeni, da je ta odločitev bila po željah finančne inšpektorice Majde Kerec, saj če davčni zavezanec s svojimi nepremičninami opravlja promet, ki je oproščen DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Davčni zavezanec se ni strinjal z odločitvijo Finančnega urada Nova Gorica in je zoper odločbo vložil pritožbo. Ob tem se ni možno znebiti občutka, da je šlo za organizirano akcijo nekaterih finančnih inšpektorjev, ki so si pač izbrali svojo tarčo.

Organ druge stopnje, to je ministrstvo za finance, sektor za davčni postopek na drugi stopnji, je odločil, da je pritožba utemeljena. Odpravil je odločbo Finančnega urada Nova Gorica in zadevo vrnil istemu finančnemu uradu in istemu finančnemu inšpektorju, Vitu Rijavcu, v ponovni postopek. V obrazložitvi odločbe je organ druge stopnje povzel navedbe davčnega zavezanca. Tako je med drugim navedel:

»Pritožnik se sklicuje na dejstvo, da so na teh zemljiščih tudi postavljene označevalne table, da gre za parkirišče, in v zvezi s tem prilaga fotografije, do česar se prvostopni organ ni opredelil. Prav tako se prvostopni organ ni opredelil do študije prometne ureditve, po kateri naj bi bila na navedenem območju tudi predvidena parkirišča.«

Ob koncu pa je zapisal:

»Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je utemeljen razlog za pritožbo po 237. členu ZUP. V skladu z 251. členom ZUP je zato treba pritožbi ugoditi, tako da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo prvostopni organ upošteval zgoraj navedeno in ugotovil, ali ta zemljišča v naravi predstavljajo prostor, kjer je dovoljeno parkirati ali ne. Če dejansko (v naravi) gre za zemljišče, kjer je dovoljeno parkirati oziroma za površino za parkiranje vozil, gre v konkretnem primeru za obdavčen promet.«

V ponovnem postopku je finančni inšpektor Vito Rijavec odločil, da se od dajanja v najem zemljišč za parkiranje obračunava DDV in da davčni zavezanec ima pravico do odbitka vstopnega DDV in do vračila presežka vstopnega DDV. Ne vem, kako se v takšnih trenutkih počuti finančni inšpektor, ko najprej zapiše, da se DDV ne obračunava in da gre za promet, ki je oproščen DDV, nato pa čez nekaj časa v isti zadevi zapiše, da gre za promet, ki je obdavčen z DDV.

Vmesni davčni postopek, katerega namen je bil dotolči davčnega zavezanca, je bil popolnoma nepotreben. Njegov namen je bil le davčnemu zavezancu preprečiti vračilo DDV in onemogočiti vračilo prvotnega visokega zneska DDV ter zavlačevati davčni postopek.

Sodbi upravnega in vrhovnega sodišča

Med tem je istočasno potekal oziroma se je nadaljeval prvotni postopek. Tako je davčni zavezanec 19. 5. 2014 vložil tožbo na upravno sodišče in 14. 10. 2014 je bila izdana sodba upravnega sodišča, s katero je upravno sodišče tožbo davčnega zavezanca zavrnilo, saj naj ne bi izkazal, da bo obravnavane nepremičnine uporabljal za opravljanje dejavnosti, čeprav to ni bilo res.

Davčni zavezanec je nato 8. 12. 2014 vložil revizijo na vrhovno sodišče, ki je s svojo sodbo 4. 6. 2015 odločilo, da se revizija zavrne. V obrazložitvi je navedlo, da se revizija zavrne, ker davčni zavezanec v času odločanja o zahtevku za vračilo vstopnega DDV ni izpolnil dokaznega bremena, da so vse nepremičnine namenjene za njene z DDV obdavčljive transakcije.

Vračilo DDV

Ker je davčni zavezanec po nakupu nepremičnin naročil izdelavo idejnega načrta za gradnjo stavbe, je davčni zavezanec to sodbo razumel, da je dokazno breme izpolnjeno z izdelavo idejnega načrta za gradnjo. Zaradi tega je davčni zavezanec po prejemu sodbe vrhovnega sodišča, ki jo je prejel 23. 6. 2015, v obračunu DDV za maj 2015, ki ga je vložil po prejemu sodbe vrhovnega sodišča, to je do 30. 6. 2015, vložil zahtevek za vračilo DDV in ga je naknadno tudi prejel vrnjenega v celoti. S tem je bila zadeva urejena.

Še en postopek pri FU Kranj

Očitno se finančna inšpektorica Majda Kerec ni mogla sprijazniti z dejstvom, da je davčni zavezanec prejel vrnjen DDV. Zaradi tega je iskala način, kako ponovno odpreti ta davčni postopek in davčnemu zavezancu ponovno vzeti že vrnjeni DDV.

Očitno je prišla na idejo, da izpodbija vračilo DDV, ki je bilo izvršeno po prejemu sodbe vrhovnega sodišča, to je na podlagi obračuna za maj 2015. Nalogo nadaljevanja maltretiranja davčnega zavezanca je prevzel Finančni urad Kranj in njegov finančni inšpektor Roman Štih. Uvedel je davčni pregled in ponovno preverjal pravilnost obračunavanja in plačevanja DDV oziroma upravičenosti uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa nepremičnin, ki so bile kupljene decembra 2011 in za katere je davčni zavezanec na podlagi sodbe vrhovnega sodišča iz junija 2015 prejel vračilo DDV.

Tudi ta inšpektor si je podobno kot pred njim navedena inšpektorja izmišljeval vrsto zadev, samo da bi utemeljil svojo odločitev, da je bilo vračilo DDV  neutemeljeno.

Tako je finančni inšpektor Roman Štih 22. 5. 2018 izdal naslednjo nezakonito odločbo. S to odločbo je davčnemu zavezancu ponovno oporekal vračilo DDV, ki mu je že bil vrnjen, poleg tega pa je na nepremičninah še vpisal hipoteko kot zavarovanje za vračilo DDV.

Glede pripombe davčnega zavezanca, da gre za odločanje o isti stvari, to je vračilo DDV iz decembra 2011, o čemer je že odločilo vrhovno sodišče in je bi DDV vrnjen po obračunu za maj 2015, je davčni inšpektor v odločbi zapisal, da ne gre za odločanje o isti stvari, saj on odloča o vračili DDV iz maja 2015, ko je bil vrnjen DDV na podlagi sodbe vrhovnega sodišča, ki se je nanašal na zahtevo za vračilo vstopnega DDV v obračunu za december 2011 in da on ni odločal o vračilu DDV po obračunu za december 2011.

Na obširne pripombe davčnega zavezanca je finančni inšpektor Roman Štih med drugim v odločbi zapisal, da je v tem novem in samostojnem postopku pri odločitvi upošteval vsa dejstva in okoliščine in da je ugotovljeno, da je prodajalec nepremičnine davčnemu zavezancu decembra 2011 obračunal DDV, ki ga ne bi smel obračunati. Vse to je zapisal, čeprav je predhodno povedal, da ni odločal po obračunu za december 2011. Poleg tega pa ne moremo prezreti odločitve druge finančne inšpektorice, ki je ob inšpiciranju prodajalca potrdila, da je od prodaje predmetnih nepremičnin pravilno obračunan DDV.

Torej, dragi bralci, tako je videti, ko vas inšpicira več različnih finančnih inšpektorjev, vsi odločajo različno, vsi imajo prav, vi pa plačujete. Menim, da finančne uprave s takšnimi finančnimi inšpektorji ne potrebujemo.

Finančni inšpektor Romana Štih se je v nadaljevanju odločbe ukvarjal še s tem, ali je bilo treba od prodaje nepremičnin decembra 2011 obračunati DDV ali ne, ali je šlo za stavbna zemljišča in podobno. Čeprav je bil leta 2015 davčnemu zavezancu vrnjen DDV, čeprav je finančna inšpektorica, ki je inšpicirala izdani račun, pri prodajalcu potrdila, da se od te prodaje obračunava DDV, finančni inšpektor Roman Štih v odločbi trdi, da maja 2015 gradnja na tem zemljišču ni bila dopustna in zaradi tega ni pravice do vračila DDV. Nato pa:

– citira 8. točko 44. člena ZDDV-1, v kateri je določeno, da so plačila DDV oproščene transakcije dobave zemljišč, razen stavbnih zemljišč in

– 77. člen Pravilnika ZDDV, v katerem je določeno, da se za stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 štejejo zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom (OPN) namenjena graditvi objektov.

Najzanimivejše je to, da finančni inšpektor prihaja sam s seboj v nasprotje. Zapiše, da gradnja na zemljiščih ni bila dopustna, v aktih občine (OPN) pa je zapisano, da je gradnja dopustna. V nadaljevanju nato razvija teorijo o zazidanem in zazidanem stavbnem zemljišču, kar je v tem davčnem postopku nepomembno, saj so vsa zemljišča stavbna, kar je zakonski pogoj, da se obračuna DDV.

Zoper navedeno odločbo sem pripravil pritožbo, ki je bila vložena junija 2018 in januarja 2020 je drugostopni organ odločil, da se odločba Finančnega urada Kranj in finančnega inšpektorja Romana Štiha odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. To, kar je drugostopni organ zapisal v svoji določbi, pa je sramota za vse tri finančne inšpektorje, ki so sodelovali pri maltretiranju davčnega zavezanca, to je Majdo Kerec, Vita Rijavca in Romana Štiha.

Drugostopni organ je odločil, da je pritožba utemeljena in da se ne strinja z ugotovitvijo finančnega inšpektorja, da je bil DDV od prodaje zemljišč na računu decembra 2011 izkazan neutemeljeno.

Nadalje drugostopni organ navede, da se je finančni inšpektor skliceval na napačno sodbo evropskega sodišča, ko je želel dokazovati, da temelji, ki so ostali v zemlji, pomenijo objekt, saj je v primeru sodbe evropskega sodišča, na katero se je skliceval finančni inšpektor, šlo za stari objekt, ki se je še uporabljal, saj je bila nakupovalna pasaža še vedno dostopna javnosti. V primeru davčnega zavezanca pa je šlo za temelje, ki so ostali v zemlji. Torej, dragi bralci, tudi ko se finančni inšpektorji sklicujejo na sodbe evropskega sodišča, preverite vsa dejstva, saj imate finančne inšpektorje, ki to počno napačno, nestrokovno in nezakonito, samo da bi vas obdavčili. Če je le možno, pa se izogibajte navedenih treh finančnih inšpektorjev.

Nadalje drugostopni organ navede, da je jasno, da v trenutku, ko je davčni zavezanec kupil zemljišča, na nobenem zemljišču ni bilo stavbe, kot je to trdil in zapisal finančni inšpektor.

Druga stopnja – leta 2011 je bilo vse v redu

Najpomembnejši pa je zapis drugostopnega organa, ki navede, da je neutemeljen zaključek finančnega inšpektorja Romana Štiha, da je bila dobava zemljišč v letu 2011 oproščena plačila DDV. Po trditvi drugostopnega organa za stavbna zemljišča v smislu ZDDV-1, ki so po splošnem načelu obdavčena z DDV, ni mogoče šteti zgolj tista zemljišča, na katerih je graditev urejena s podrobnimi prostorskimi načrti in zazidalnimi načrti, ampak za opredelitev kot stavbna zemljišča že zadošča dejstvo, da so zemljišča z občinskimi prostorskimi akti (OPN) namenjena za graditev. Drugostopni organ v nadaljevanju ugotavlja, da je davčni zavezanec vse te dokumente imel že leta 2011 in 2012, kar pomeni, da so že leta 2011 vsa ta zemljišča bila namenjena gradnji in ni možno trditi, da niso bila namenjena gradnji, kar sta trdila finančna inšpektorja.

Mag. Ivan Simič (foto: STA)

Dodatno še drugostopni organ doda, da kakšnih dodatnih pogojev za obdavčitev stavbnih zemljišč, kot je bila zahteva finančnih inšpektorjev, da je nezazidano stavbno zemljišče »gradbena parcela« oziroma da sta zanj sprejeta podroben prostorski načrt in zazidalni načrt, ZDDV-1 in Direktiva EU ne določata.

Drugostopni organ svojo odločbo zaključi z ugotovitvijo, da je v konkretnem primeru že decembra 2011 šlo za stavbna zemljišča, od prometa katerih se obračunava DDV in zaradi tega se drugostopni organ ne strinja s stališčem prvostopnega organa, to je obeh finančnih inšpektorjev – Majde Kerec in Romana Štiha, da je bil DDV na prejetih računih za nepremičnine izkazan neutemeljeno, ker naj bi šlo za promet, ki je oproščen plačila DDV. Zato je ugotoviti, da je bil DDV na prejetem računu decembra 2011 izkazan v skladu z zakonom, čemur pritrjuje tudi sodba vrhovnega sodišča.

Po več kot sedmih letih sem dočakal potrditev, da je bila moja odločitev decembra 2011 pravilna. To je bilo sedem let maltretiranja in izživljanja treh finančnih inšpektorjev in še koga iz ozadja nad davčnim zavezancem in mano kot davčnim svetovalcem. Ne bom opisoval, kaj je vse to pomenilo pri mojem delu, koliko energije je bilo izgubljene po nepotrebnem samo zaradi tega, ker se je skupina finančnih inšpektorjev izživljala nad davčnim zavezancem.

Predstavljajte si, kaj se še dogaja drugim davčnim zavezancem, ki potem nenehno živijo v ustrahovanju in grožnjah nekaterih finančnih inšpektorjev, ki jim odkrito povedo, da bodo še razširili davčni pregled, če se bodo pritoževali. Te zadeve nas žal uvrščajo daleč od pravne države.

Zaključek

To je le eden od nezakonitih davčnih postopkov, ki jih samovoljno vodijo in izvajajo nekateri finančni inšpektorji in zaposleni v Fursu. Do zdaj sem opisal kar nekaj tovrstnih primerov, toda finančni inšpektorji so že zmeraj ostali nekaznovani, saj jih ščiti zakonodaja, ščitijo jih državni uradniki, davčni zavezanci pa smo prepuščeni na nemilost tem posameznikom. Zaradi tega bi bilo treba uvesti takojšnjo odgovornost teh finančnih inšpektorjev, če se ugotovi, da so postopali nezakonito. To pomeni, da bi finančni inšpektorji v vseh izgubljenih postopkih morali poravnati stroške davčnega zavezanca in seveda zamudne obresti, ki jih mora država plačati zaradi njihovih nezakonitih odločitev. V zavarovanje teh plačil bi se vpisale hipoteke na premoženju finančnih inšpektorjev, ki so odločali nezakonito.

Če jim je pa nezakonito postopanje naročil kdo od nadrejenih, pa naj se ugotovi tudi to in naj potem odgovarjajo tudi nadrejeni.

Davčni svetovalci smo v takšnih primerih v zelo slabem položaju, saj moramo stranke prepričevati, da imamo prav, da smo postopali pravilno in zakonito in da je treba počakati do dokončne odločitve. To pa traja predolgo in velikokrat davčni zavezanci ne želijo čakati toliko časa.

Včasih nekateri davčni zavezanci izgubijo živce, kar je bilo tudi v tem primeru, ko je davčni zavezanec želel z menoj fizično obračunati, ker sem po odločitvah Fursa postopal nepravilno in sem mu povzročil škodo, čeprav je po sedmih letih dokazano, da nisem naredil ničesar narobe in je šlo za nezakonito postopanje finančnih inšpektorjev Fursa.

Kaj bi bilo, če bi davčni zavezanec dokončal začeti fizični napad name? Kaj če bi me v tem fizičnem napadu huje poškodoval in bi nosil trajne posledice? Kdo bi odgovarjal in kdo bi nosil posledice? Finančni inšpektor oziroma nihče, saj država ščiti finančne inšpektorje, tudi pokvarjene. Bil bi pač napaka v sistemu. Zato je ta sistem treba spremeniti in urediti.

Finančni inšpektorji Majda Kerec, Vito Rijavec in Roman Štih ter seveda tisti, ki jim je to vse naročal, morajo odgovarjati. Najmanj, kar se mora zgoditi, je, da vsi štirje ostanejo brez službe v državni upravi, saj si ne zaslužijo več, da delajo v državni upravi, poleg tega pa predstavljajo nevarnost za zakonito odločanje in s svojim ravnanjem kvarijo ugled Fursa. Vsekakor bo zoper njih treba uvesti še kazenski postopek. Zaradi tega sem to številko revije Denar poslal tudi na policijo in tožilstvo s pripombo, da jim pošiljam informacijo o sumu storitve kaznivega dejanja s strani treh finančnih inšpektorjev in da pričakujem njihovo ukrepanje.

mag. Ivan Simič

Vir: https://simic-partnerji.si/davcni-blog.html