Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali in so ovirali projekt izgradnje džamije

Slika je simbolična. (Foto: Nova24TV)

“Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali ter ovirali projekt izgradnje džamije”, je izjavil mestni svetnik Nevzet Porić, svetnik Liste Zorana Jankovića, na seji mestnega sveta, ko je bila, ne prvič, vendar tokrat jasno in glasno, poteptana volja Slovencev in Ljubljančanov s strani islamskih priseljencev. Lahko bi dejali: prosili smo, dobili smo, vendar to v resnici ne drži. Četrtna skupnost Bežigrad in četrtna skupnost Šiška sta nasprotovali poimenovanju ulice, ki vodi proti tujku v našem mestu, v naši arhitekturi, kulturi in civilizaciji. Nasprotovali smo izgradnji verskega centa, ki ga je plačal Katar za muslimane, pri tem pa dejansko nismo niti želeli niti izražali nobenega nasprotovanja postavitvi več manjših molilnic, predvsem tam, kjer je gostota priseljencev iz Bosne največja. Tudi, če je kdo imel pomisleke, je bil s strani nevladnih, mirovniških in podobnih organizacij takoj ostro utišan, proglašen za fašista, nestrpneža ipd.

V času socialistične skupne države je partija prepovedala verske simbole, med njimi tudi feredže, znak pripadnic islama, ki so pokrite, da jih ne opazujejo drugi moški. Vendar nobeno civilno gibanje, ki se bojuje za pravice islamistov, nestrpnežev ni poimenovala s komunisti!!! S časovne oddaljenosti vidimo, da je partija vsaj v enem delu imela prav. Islam in feredže ne sodijo v evropsko državo. Rušitev krščanskih cerkva, s katero so začeli, so kmalu opustili, saj jim je krščanstvo s svojim odpuščanjem šlo vedno na roke.

Ali ste slišali, da bi škof Vovk, ki so ga zažgali, ali njegovi sobratje kdaj grozili partijskim veljakom ali njihovim lutkam, ki so jih mučili, preganjali, jim uničevali lastnino, jih zasmehovali? Nikoli, ker je krščansko tisto, čemur se reče religija miru, religija, ki je ljudi pasivizirala v obdobju najhujšega socialističnega terorja z obljubami o zmagi dobrega nad zlim. Ko smo že mislili, da nam je to uspelo, ko je bilo že na dosegu roke, pa nas je preplavil islam z vsemi grozodejstvi, zahtevami, primitivizmom, bestialnostjo … Nič ni pomagalo, da so na svetovnem spletu dostopne besede turškega predsednika Erdogana: “Mošeje so naše kasarne, minareti naši bajoneti, kupole naši ščiti in verniki (muslimani) naši vojaki.”

Nevzet Porić (Foto: Demokracija)

Kdaj nas bodo pretekle izkušnje izučile?
Niti kontinuirani teroristični napadi, razbijanje tuje lastnine, posiljevanje, ropi, množični uboji pešcev, ljudi, ki mirno, nič hudega sluteč, poskušajo v tem vse bolj kaotičnem svetu preživeti dan, oditi v miru v službo, s prijatelji na koncert ali tekmo, nič in nihče ne ustavi islamskih borcev, ki so jih poslali islamski voditelji, nihče se jim ne zoperstavi. “Make peace not war, make children not bombs”, je bila očitno predpriprava za popolno predajo. Res pa, da zdaj otroke beli rasi in bombe delajo tujci, ki ustvarjajo novo negroidno raso, ki naj bi navkljub zaostalosti ali ravno zaradi te premagala višjo civilizacijo.

Zdaj smo v Ljubljani deležni ob asistenci župana, ki se že mandat za mandatom norčuje iz Ljubljančanov in zdrave pameti, grožnje, zelo podobne grožnjam njihovih podpornikov v mariborskih vstajah. Lahko pričakujemo zvonjenje na vratih domov, obešanje, ne samo lutk, rezanje glav, posilstva, nič ne bi bilo presenetljivega, nič, česar Evropa ne doživlja v zadnjih letih. Grožnje tujca v “demokratično” izvoljenem organu mestne oblasti seveda tudi niso nič novega. Mestni svet je postal organ, ki služi izključno za pokritje, za krinko, samovolje župana.

Četrtna skupnost Bežigrad je skladno s 100. členom Poslovnika Mestnega sveta MOL dala negativno mnenje k preimenovanju ulice, prav tako četrtna skupnost Šiška. Civilna iniciativa Bežigrad je predlagala poimenovanje “Ulica miru in sožitja”. Da bi bilo takšno poimenovanje naravnost nesmiselno pa je s svojimi grožnjami, naperjenimi zoper mestne svetnike, demonstriral sam Nevzet Porič, predstavnik islamske skupnosti v Sloveniji. Proti so bili tudi v komisiji, ki jo sestavljajo strokovnjaki SAZU, profesorji FF in zaposleni na ministrstvu. Vendar, ko Janković nujno potrebuje glasove za ponovne volitve, mu ne bodo stali na poti niti predstavniki SAZU niti Ljubljančani. Pred lokalnimi volitvami si lahko obetamo več deset tisoč novih meščanov! In tako tudi beseda meščan izgubi, hkrati z demokracijo, strpnostjo, tako opevano pridobitev revolucionarnega nasilja, ki naj bi jo dobili v svobodni rabi slovenščine, ves pomen. Postali smo žrtve tujcev in potujčevanja v trenutku, ko so se nam uresničile tisočletne sanje o lastni državi.

Ali bomo to prenašali, bomo klonili in ne bomo ohranili tistega, kar so naši predniki uspeli ohraniti pred pet stoletji? Od nas je odvisno, ne od tujcev, zapomnimo si to.

Lucija Šikovec Ušaj