Slovenska Demokracija skozi čas – njeni vzponi in številni sodni postopki

Datum:

Tednik Demokracija praznuje 20-letnico nepretrganega izhajanja! V letu 1996 so obudili Demokracijo kot tednik, ki izhaja vsak četrtek. Zasnovali so ga kot tednik slovenske pomladi. Takšen je bil tudi slogan poleg loga Demokracija. Vrednotam slovenske pomladi in osamosvojitve je uredništvo Demokracije zavezano še danes!

Večina soustvarjalcev Demokracije je prišla z dnevnika Slovenec, ki je bil v tistem času že v globokem zatonu. Po komaj nekaj (petih) letih od ustanovitve je dnevnik namreč ugasnil. Vseeno pa je ustvaril številne nove kadre, ki so se − nekateri prej, drugi kasneje − večinoma razkropili po uredništvih drugih medijev.

Novinarstvo na terenu
Ekipa, ki je leta 1996 odšla k Demokraciji, je bila sveža, ustvarjalna in polna idej, predvsem pa naklonjena slovenski pomladi, to je strankam, ki so nastale z demokratizacijo slovenske družbe. Neugnanost Demokracije se je kazala tudi v tem, da niso nikoli šteli delovnih ur, da so vsak teden poskušali v tednik spraviti vse, za kar so menili, da bi utegnilo zanimati bralce. Takrat so bili namreč drugačni časi, internetnih povezav ni bilo, novinarstvo se je “delalo” na terenu. Za novinarstvo so bili to zlati časi.

Ni bilo lahko, veliko polen
Pri Demokraciji jim ni bilo nikoli lahko. Že od začetka so bili deležni številnih polen pod noge, pomoči bolj malo. Poleg tega so jih pestile tudi številne tožbe zaradi različnih objav. V nekem trenutku, v prvih letih izhajanja, jih je bilo hkrati kar okoli 30. Jemale so jim čas, denar in predvsem prepotrebno energijo, ki bi jo sicer vložili v ustvarjanje novih zgodb in še boljšega tednika. Vse to pa je bil cilj tistih, ki so se trudili, da bi jih uničili. Ni jim uspelo.

Lastništvo skozi čas
Sprva so izhajali v časopisni obliki. V prvih mesecih leta 1999 so izhajali tudi dvakrat na teden, vendar se je to izkazalo kot preveliko finančno breme, zato so prešli na izdajo enkrat tedensko. V letu 2000 je tednik postal revija. Sprva je Demokracijo izdajala družba Veda, nato pa je julija 1998 izdajateljstvo prešlo pod okrilje podjetja Nova obzorja. Skoraj leto dni (od 29. julija 1998 do 11. junija 1999) je bil edini lastnik Novih obzorij Ludvik Čanžek, ki je po podatkih Poslovnega registra Slovenije (PRS) iz lastništva izstopil 11. junija 1999, v lastništvo pa je vstopila Slovenska demokratska stranka. Trinajstega julija 2000 se je kot lastnik pridružil Dušan Sava Lajovic iz Avstralije, leta 2011 pa z manjšim lastniškim vložkom še Dejan Kaloh.

Demokracija skozi čas 4

Kdo vse je vodil Demokracijo?
Ob ustanovitvi je izdajateljico Demokracije vodil danes že pokojni Jože Zagožen. Dlje časa jo je vodil tudi Ludvik Čanžek. Nato je direktor postal Dušan Strnad, zdajšnji župan občine Ivančna Gorica. Nova obzorja, izdajateljico Demokracije, so vodili še Andrej Lasbaher, Božo Predalič, Miha Smrekar in Metod Berlec, dolgoletni glavni in odgovorni urednik Demokracije. Zdajšnji direktor Novih obzorij je Miha Hočevar, ki je vodenje prevzel leta 2012.

Štirje uredniki
V vseh teh letih je Demokracija imela štiri urednike. Prvi je bil Marcel Koprol. Njegova naloga je bila priprava in zagon projekta ter izdaja prve številke. Po tem je odšel na druge zadolžitve, uredništvo je prevzela Vida Kocjan in ga vodila štiri leta. Maja 2001 je vodenje uredništva prevzel mladi Dejan Steinbuch, ki je Demokracijo vodil le kratek čas. Urednik tednika je v začetku leta 2002 prevzel profesor zgodovine in geografije Metod Berlec, ki je urednik Demokracije že skoraj 15 let.

Številni sodelavci
V dvajsetih letih so se stvari spreminjale in delno tudi spremenile. Pri tem imamo v mislih novinarje. Nekateri so vztrajali in ostali pri Demokraciji, številni so odšli. Vzgojili so tudi nove mlade novinarje, ki so danes tudi v drugih uredništvih, novinarsko pot pa so začeli pri Demokraciji. Od prvotne ožje ekipe so v uredništvu le še trije: Vida Kocjan, lektorica Joža Gruden in strokovna sodelavka Monika Maljevič. Udarna začetna moč je bila tudi novinarka Marjeta Smolnikar, ki je k Demokraciji prav tako prišla s Slovenca. Po nekaj letih je odšla drugim izzivom naproti, nato pa zbolela in je žal ni več med nami. Novinar Gašper Blažič je prišel v uredništvo nekaj let po začetku in še vedno vztraja. Petra Janša se jim je pridružila pred desetletjem. Preostali so prihajali postopoma in bogatili naš prostor.

 

Zavezani demokraciji, svobodi in resnici

Tednik Demokracija je v ponedeljek, 5. septembra, praznoval 20-letnico nepretrganega izhajanja. Časopisi z imenom Demokracija imajo sicer v slovenskem medijskem prostoru že dolgo tradicijo. V letih 1918−1919 je Slovenska socialna matica izdajala Demokracijo kot socialdemokratsko bolj narodno usmerjeno revijo. Duhovne, miselne in vsebinske korenine sedanje Demokracije segajo v pomlad 1947. Tednik Demokracija je namreč izhajal v Gorici in Trstu v letih 1947–1963 kot glasilo protikomunistične Slovenske demokratske zveze. Njenega prvega urednika Andreja Uršiča so agenti Ozne 31. avgusta 1947 ugrabili v bližini Kobarida. Časnik se je pod njegovim urednikovanjem že od prve številke odločno zavzemal za pravice Slovencev na Goriškem in Tržaškem, hkrati pa razgaljal resnico o rdečem režimu v takratni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, o spletkah tržaške OF in o nenehnih montiranih procesih, aretacijah in zaplembah v titoistični Sloveniji. V času t. i. Nagodetovega procesa avgusta 1947 je bila Uršičeva Demokracija verjetno edini medij v slovenščini, ki je sproti in obširno poročal  o resničnih ozadjih te sodne farse ter se jasno opredelil proti njej. Uršiča je Ozna odpeljala v ljubljanske zapore, od koder se ni nikoli vrnil. Najverjetneje je bil umorjen.

V letih demokratičnih sprememb na Slovenskem 1989–1991 je izhajal neodvisni časopis Demokracija, ki je bil sprva glasilo Slovenske demokratične zveze, kasneje pa glasnik Demokratične opozicije Slovenije – Demosa. Bil je prvi pravi opozicijski in strankarski časopis v Sloveniji po letu 1945 in je imel pomembno vlogo pri zmagi koalicije Demos na volitvah 1990. Ljudi je nagovarjal s temami, ki so bile prej v totalitarnem komunističnem režimu desetletja zamolčane in zavestno pometene pod preprogo. Žal je v začetku leta 1991 nehal izhajati. Prva številka zdajšnjega slovenskega političnega tednika Demokracija je izšla pred dvajsetimi leti. Časopis se je kljub sprva slabim gmotnim razmeram in majhni uredniški ekipi, ki je prišla iz takrat usihajočega Slovenca, z jasno, dosledno in kritično uredniško politiko postopoma začel uveljavljati. V javnosti je bil prepoznan in oglaševan kot tednik slovenske pomladi. Avgusta 2000 se je Demokracija oblikovno prenovila in začela izhajati kot revija. V mesecih pred  tem je v njeno lastniško strukturo kot večinski lastnik vstopil uspešen avstralski podjetnik slovenskega rodu Dušan S. Lajovic.

Demokracija je danes prepoznaven družbenopolitični tednik s stabilno novinarsko ekipo, ki se je s trdim in vztrajnim delom uveljavil v slovenskem medijskem prostoru. Seveda nas konkurenca in številni, ki jim naše pisanje ni všeč ali na nas gledajo vzvišeno, etiketirajo, da smo “strankarsko glasilo”, “strankarsko trobilo”, “strankarski časopis” in še marsikaj. S tem skušajo odvzeti kredibilnost in tehtnost našemu pisanju. A bralci znajo ločiti zrnje od plev, zato nas iz tedna v teden z zanimanjem berejo, saj s svojo uredniško politiko presegamo strankarske okvire. Je pa jasno, da smo zavezani vrednotam slovenske pomladi, slovenske osamosvojitve, slovenstvu, demokraciji in evropski ter krščanski tradiciji. Zavezani smo svobodi, resnici in pravici. Časi za tiskane medije so tako v svetu kot v Sloveniji nedvomno zelo težki. Zavedamo se, da se moramo vsak teden znova dokazovati kot revija in vsak dan kot spletni portal, ki ga bere čedalje več bralcev. Zato smo vedno na lovu za zanimivimi in ekskluzivnimi informacijami. Včasih nam uspe bolj, drugič manj. V slovenski medijski prostor smo prinesli številne ekskluzivne zgodbe, zamolčane teme in ogromno različnih intelektualnih razmislekov.

Metod Berlec

 

Začetki in vsebina
Prvi odmevnejši članki jeseni leta 1996 so se nanašali na delovanje nekdanjih partijskih veljakov v nekdanjem komunističnem sistemu. Takrat je bil tudi čas pred volitvami v državni zbor, zato so spremljali stanje tudi na tem področju. Posebno živo nam je ostalo v spominu dogajanje okrog Slovenske ljudske stranke in njenega takratnega predsednika Marjana Podobnika, ko se je namesto za pomladno koalicijo s strankama SDS in SKD raje odločil za sodelovanje s stranko LDS, ki jo je vodil Janez Drnovšek. Tista noč, ko so v državnem zboru glasovali o novi vladi, je bila posebno dolga. Nepozabna je tudi zgodba poslanca Cirila Pucka, prestopnika iz SKD v LDS. V državnem zboru smo v živo spremljali njegov prihod tako rekoč v objemu Antona Anderliča (LDS) v parlamentarno dvorano. Tudi Pucko je bil med tistimi, ki nas je tožil zaradi takratnega poročanja, tožbo pa je na sodišču izgubil. Naš nekdanji sodelavec Zmago Šalamun nam je takrat pripravil več nepozabnih in izvirnih prispevkov, ki so spadali v kontekst zgodbe o Pucku. Redno smo objavljali tudi prispevke o povojnih pobojih in grobiščih, za kar gre zahvala nekdanjemu novinarju Slovenca Ivu Žajdeli. Mimogrede, nekdanji zaposleni na Slovencu Ivo Žajdela, Marcel Koprol in Mateja Komel Snoj (urednica kulture na Slovencu) so posredno tudi zaradi Demokracije leta 1996 ostali pred zaprtimi vrati Slovenca. V preddverju so jih pričakali varnostniki in jim preprečili vstop v poslovne prostore. Tudi to kaže, kakšni časi so bili takrat. Lahko zapišemo, da so v marsičem podobni današnjim.

Seznami sodelavcev SDV
Z objavo seznama sodelavcev nekdanje Službe državne varnosti (Udbe) in opisom načina njihovega dela pa so si že kmalu po začetku izhajanja nakopali obisk Jožeta Bogataja, inšpektorja za varovanje osebnih podatkov. Dobili so prepoved objavljanja tovrstne vsebine, objaviti pa jim je uspelo le poimenski seznam s celjskega območja, drugi seznami so ostali v predalu. Večina tistih, ki so bili poimensko navedeni v objavi, jih je tudi tožila; na Okrožnem sodišču v Ljubljani so z delavskimi knjižicami dokazovali, da so bili v tistem obdobju (uradno) zaposleni drugje, ne pri SDV, primere je vodila ista sodnica in vse sodbe so tudi dobili. Jože Bogataj je uredništvo Demokracije nato obiskal še nekajkrat. Med drugim aprila 2006, ko so ekskluzivno razkrili plače vodilnih in novinarjev pri časopisni hiši Delo. V tem primeru se je neverjetno divje na Demokracijo spravila takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in jih zaradi tega oglobila z 10.000 evri. A uspelo jim je razgaliti takrat dobro plačane režimske novinarje.

Vse to jih je stalo veliko časa in denarja
Ne samo člani SDV, tudi drugi so veselo vlagali tožbe zoper izdajateljico Demokracije. Odmevnejši sta bili tožbi Maksimiljana Lavrinca, poslanca, in Francija Perčiča, svetovalca Danila Türka, zdaj že nekdanjega predsednika države. Za oba so v rubriki Govori zapisali, da sta bila sodelavca SDV. Tožila sta Demokracijo in odškodninski tožbi dobila. Odmevnejša je bila še tožba Zveze združenj borcev za vrednote NOB (ZZB NOB). V komentarju so namreč zapisali, da so osamosvojitvi Slovenije nasprotovali, med osamosvojitveno vojno pa se “poskrili”. Nad zapisom so bili ogorčeni; takratni predsednik zveze Ivan Dolničar je na sodišču skušal dokazati obratno, a pri tem ni bil uspešen, saj so trditev podkrepili z ustreznimi dokazi. ZZB NOB je tožbo izgubila. Demokracijo je tožil tudi Janez Markeš, ker so pisali o njegovi visoki uredniški plači pri Delu. Tožili so jih tudi različni mali agenti Udbe in Kosa zaradi popravkov, a so večinoma proti Demokraciji izgubili. Tožili so jih tudi nekateri mariborski “vstajniki” in izgubili. V zadnjem času Demokracijo toži tudi Mestna občina Ljubljana oziroma župan Zoran Janković in podžupan Janez Koželj, nekdanja novinarka, ki je imela v najetem stanovanju polno golobov, in nekdanji direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec.

Demokracija skozi čas 5

Pozorno brali, ne pa omenjali
V letu 2003 so objavljali sezname sodelavcev in agentov SDV iz knjige Med svobodo in rdečo zvezdo Dušana Lajovica, ki je pred časom, kot smo že omenili, postal eden od lastnikov družbe Nova obzorja. Zanimivo je, da Demokracijo navedeni v tej knjigi (izdala so jo Nova obzorja) za objavo niso več tožili. Če je bilo le mogoče, so skušali tovrstne objave prezreti. Podobno so vseh 20 let počeli tudi vladajoči eliti in tranzicijski levici naklonjeni mediji. Demokracijo so brali, le redki pa so jo povzemali ali citirali.

Intervjuji in zgodbe
V Demokraciji so objavili številne pogovore z ljudmi, ki sicer nikoli ali vsaj še dolgo ne bi mogli v takšni (necenzurirani) obliki predstaviti svojih življenjskih zgodb ali pogledov na Slovenijo skozi čas. Omenimo samo nekatere, ki jih ni več med nami: Aleksander Bajt, Viktor Blažič, Andrej Bajuk, Borut Prah, Jože Pučnik, Albert Svetina, Rudi Šeligo, Ivan Urbančič in še bi lahko naštevali.

Posebna dragocenost − kolumnisti
Ponosni so na številne zunanje kolumniste, ki reviji Demokracija tedensko dajejo poseben pečat ter s svojimi prispevki veliko in neprecenljivo dodano vrednost. To so: Andrej Aplenc, Metod Benedik, Bernard Brščič, Andrej Capuder, Branko Grims, Vinko Gorenak, Janez Jerovšek, Janko Kos, Primož Lampič, Matej Makarovič, Damjan Prelovšek, Hubert Požarnik, Brane Senegačnik, Ljubo Sirc, Matjaž Steinbacher, Mitja Steinbacher, Vasko Simoniti, Ivan Štuhec, Peter Starič, Matevž Tomšič, Milan Zver in drugi.

Elan in Pavel Koder
Objavljali so tudi številne tranzicijske zgodbe o nepoštenem lastninjenju nekdanjega družbenega premoženja in opozarjali na številne nepravilnosti, ki Sloveniji ne prinašajo nič dobrega. Med tranzicijskimi zgodbami omenimo zgodbo Elana iz Begunj in s tem povezane krivice, ki so se dogajale Pavlu Kodru, nekdanjemu podpredsedniku in članu poslovodnega odbora, zadolženemu za gospodarjenje in naložbe v Elanu. Njegovo zgodbo so predstavljali že v prvih letih izdajanja Demokracije, nato pa spet v začetku lanskega leta, ko so izvedeli, da je nekdanji Elanov finančnik, kot ga je poznala javnost, v zaporu na Dobu. Po številnih poskusih in s težavo so novinarji Demokracije prišli do njega in ugotovili, da je sicer fizično zelo bolan, vendar njegovega duha partijskim veljakom ni uspelo ubiti. S Kodrom so prav na njegov 81. rojstni dan v zaporu na Dobu naredili ekskluzivni intervju, v katerem je med drugim razkril, kako je Elan financiral nekdanjo Udbo. Odstotek od deviznih sredstev je namreč v gotovini pobrala Udba. Dejal je: “Prav konkretno, od deviznih sredstev, ki smo jih kupili tako, da je Cerkev Elanu ta nakazala prek Karitas Avstrije, Švice, Nemčije na naš račun v Avstriji, smo morali od vsakega priliva odstotek v gotovini izročiti za delovanje nekaterih v Sloveniji. Vse je šlo brez podpisa, prek zadolženega za te zadeve gospoda Petra Mayerja, ki je bil takrat uslužbenec Ljubljanske banke, potem uslužbenec Adria Bank na Dunaju, po osamosvojitvi pa vodilni v LB Finanz v Zürichu. Njemu sem moral vsakokrat, ko je prišel, odstotek v gotovini izplačati na hodniku banke, ne pri okencu, ampak na hodniku banke, da nihče ni videl. V Celovcu.” Samo v enem primeru pa je moral v pisarni direktorja banke v Celovcu Ivanu Mačku Matiji (“botru” Ivana Zidarja) osebno izročiti kar 570 tisoč šilingov. To in takšna darila slovenski politiki in Udbi so v Elanu v času pred slovensko osamosvojitvijo knjižili na “znameniti” konto 196.

Pavel Koder je še potrdil: “Kot sem že leta 1993 dejal, je samo gospod Milan Kučan v letih od 1986 do 1989 dobil od Elana za več kot 400 tisoč nemških mark vrednih daril. Potem pa mi je leta 2000 gospod Peter Mayer, ki je vsa ta denar in darila prevzemal, tudi za druge, ne samo za Kučana, ko me je srečal na Tromostovju, rekel: ‘Pavel, a veš, kako se Milan boji, če boš ti vse povedal?!'” Pavel Koder v letih 2014 in 2015 v zaporu na Dobu ni bil zaradi Elana (sodišča so večino teh sodb pustila zastarati, pa ne zaradi Kodra, pač pa drugih), ampak so izbrskali nekatere druge stvari. Kodra so 30. junija lani, tudi zaradi zapisov v Demokraciji, izpustili iz zapora.

Plagiat enodnevne ministrice
Aprila lani so prvi razkrili, da je magistrska naloga takrat na novo imenovane ministrice za šolstvo Klavdije Markež plagiat. Še isti dan je ministrica odstopila. Seveda pa je zgodb, ki so jih prvi objavili v reviji Demokracija ali na spletu, cela vrsta.

Za konec in popotnico
Dvajset let z Demokracijo je torej za nami. Ob tem urednik Metod Berlec poudarja: “Naše poslanstvo je v služenje interesom slovenske demokratične javnosti in v prvi vrsti interesom slovenskega naroda. Kljub samostojni slovenski državi je namreč slovenski narod vedno znova na preizkušnji. Še vedno smo ujetniki totalitarne komunistične preteklosti, katere sence so se razpotegnile še v čas tranzicije, in komunističnih botrov iz ozadja! Slovenija zato potrebuje pravo evropsko smer! Novo slovensko pomlad! V Demokraciji zato objavimo tudi to, kar drugi zamolčijo!” Naj bo novih 20 še bolj plodovitih in iskrivih, predvsem pa raziskovalnih v dobro vseh nas. Za Slovenijo gre, kot je rekel pokojni Jože Pučnik. Za pravico in resnico!

V. K., M. B.

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 so bili gasilci PGE...

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...