fbpx

Slovenska osamosvojitev in ekstremisti LGBT

Foto: Profimedia, Demokracija

Ko smo Slovenci leta 1991 končno dočakali konec vladavine totalitarizma in ustanovitev lastne države, smo pričakovali vzpostavitev tradicionalne demokratične evropske normalnosti. Namesto tega nas pesti vrsta političnih bizarnosti, kot je indoktrinacija z ideologijo LGBT, ker je precejšen del slovenske politične druščine radikaliziran v levo.

Če je narod za 45 let zašel v politično slepo ulico neke utopične totalitaristične ideologije, je logično, da je za normalizacijo razmer potrebno daljše obdobje, v katerem si narod liže rane, ki so mu jih zadali politični šarlatani in oportunisti iz lastnih vrst. Po tem obdobju lahko narod zaživi svobodno in začne razvojno dohitevati svoje sosede, ki jim je bila tovrstna totalitaristična travma prihranjena. Uspešnost takšnega razvojnega modela kažejo v Evropi Poljaki, Madžari, Čehi in Slovaki, ki so imeli podobno travmatično zgodovinsko izkušnjo, kot smo jo imeli Slovenci.

Če pa se zgodi to, kar se je zgodilo v Sloveniji, razvoj zastaja. Slovenija ni s čistim rezom prekinila totalitarne preteklosti, saj so njene posledice še po tridesetih letih močno zajedene v ključne institucije in – kar je še bolj strašno – v mentaliteto ljudi. To je tako zato, ker so slovenski t. i. zmerni levičarji staro totalitarno ideologijo preoblekli v nova krasna oblačila, saj lahko nesposobni za uspešno vladanje le tako dovolj volivcev vlečejo za nos, in zaradi lastnega oportunizma podaljšujejo razvojno agonijo slovenske države ter svoje dokončno slovo od oblasti. Na drugi strani radikalni levičarji, ki so se dvignili kot odziv na oblastni oportunizem in vodstveno nesposobnost zmerne levice, želijo reciklažo starih ideologij, za katere je vsakemu razumnemu človeku jasno, da ne delujejo niti politično niti gospodarsko, in s tem popeljati lahkoverno rajo, ki jim sledi, ter vso Slovenijo v nov, nekajdesetletni krog političnega pekla, ki bi slovenskim državljanom uničil vsako še zadnjo možnost za blaginjo in bi našo mlado državo vrgel za celo stoletje v preteklost – tako politično kot gospodarsko.

Kot da vse to še ni dovolj, se mora mlada slovenska demokracija in tisti, ki jo hočejo rešiti, bosti še z zahodnimi radikalnimi levimi ideologijami. Slednje so v zadnjem desetletju obsedle sicer stabilne in demokratično zrele zahodne države. Bohotijo se na krilih blodnjave postmodernistične družboslovne znanosti, ki socialni obstoj reducira na politiko identitete in poskuša s »prebujenstvom«, ki v osnovi ni nič drugega kot poceni pranje možganov, indoktrinirati širše množice ter uničiti politične nasprotnike.

Ugrabljena skupnost LGBT
Homoseksualnost je stara toliko, kot je staro človeštvo. Do moške homoseksualnosti so imele različne družbe različen odnos. V stari Grčiji je bila moška homoseksualnost visoko cenjena in družbeno popolnoma sprejemljiva. Na drugi strani pa je bila v krščanstvu močno stigmatizirana. Zanimivo je, da se v družbah z žensko homoseksualnostjo niso ukvarjali niti pol toliko, kot so se z moško. V številnih družbah so bile ženske »igrice« v dvoje tolerirane oz. se z njimi niso ukvarjali, če so zanje sploh vedeli. Šlo je za družbe z delitvijo vlog, in medtem ko so moški opravljali svoje zadolžitve v zunanjem okolju, so ženske, skrite za zidovi, počele marsikaj. Stigma ženske kot grešnice je žensko tudi v tem smislu postavila pod drobnogled šele v krščanstvu in zaradi drugih razlogov še bolj v islamu. Tudi oblačenje moških v ženska oblačila (in obratno, žensk v moška oblačila) nikakor ni nova praksa. Razlika je le v tem, da so ljudje taka nagnjenja nekoč skrbno skrivali.

Foto: Wikipedia

Kar je skupno veliki večini vseh ljudi obeh spolov, ki so v preteklosti homoseksualne prakse opravljali, je to, da so se zavedali, da je to nekakšna posebnost, odklonskost v družbi, a sploh ne nujno v negativnem, ampak v nevtralnem smislu te besede. Moški in ženske s homoseksualnimi nagnjenji so se zavedali, da družba mora funkcionirati, da morajo zaploditi otroke in živeti družinsko življenje, ker je to pomenilo preživetje skupnosti in funkcioniranje družbe. Ne nazadnje tudi zato, ker so otroci pomenili varnost ostarelih, ko so ti postali odvisni od drugih. Tako starogrškim homoseksualcem še na misel ni prišlo, da ne bi imeli žene in otrok. In prav gotovo enako velja za ženske, ki so izvajale lezbične prakse. V bistvu je šlo skoraj v vseh primerih za biseksualce.

V skladu s postmodernističnim oz. kulturnomarksističnim pristopom in z njim povezano politiko identitete naj bi pripadniki manjšin svojo človeško identiteto reducirali na pripadnost manjšini, katere del so, in postali politični aktivisti 24 ur na dan sedem dni v tednu. Odveč je poudarjati, da takšne totalne in revolucionarne definicije pritegnejo ljudi z obrobja. Kot so komunisti svoje udarno jedro revolucionarno oblikovali iz t. i. proletarcev, ljudi, ki niso imeli nič, ki so bili brez perspektive in sposobnosti uspeti v tedanjem gospodarskem, družbenem in političnem okolju, novodobni radikalni levičarji novačijo med nesposobneži in izgubljenci, ki se lahko v odsotnosti druge perspektive prelevijo v »poklicne« politične aktiviste, revolucionarje, ki zaradi lastne nesposobnosti uspeti v družbi tako ali drugače edino možnost socialne promocije vidijo v tem, da bodo spremenili svet po svoji meri, in to ne glede na posledice in rušenje, ki ga bo njihovo početje povzročilo.

Politika identitete torej motivira ljudi z obrobja, da prevzamejo vajeti v svoje otroke in postanejo samooklicani vodje manjšine, iz katere izhajajo. To velja tudi za aktiviste LGBT, ki so na neki način ugrabili skupnost, iz katere izhajajo, da z njo dosegajo svoje politične cilje. In njihovi politični cilji so spreminjanje tradicionalne družbe v smislu relativizacije družine in z njo povezane tradicije. Gre za agresiven pristop, ki čedalje bolj moti zmerne pripadnike skupnosti LGBT, za katere sta odprtost in svoboda današnjega časa tako dvorezen meč. Na eni strani lahko živijo svobodno v skladu s svojimi nagnjenji. Nihče jih ne preganja. Imajo enake pravice kot heteroseksualni pripadniki družbe. Nobene potrebe ni, da bi skrivali svoje prakse, saj so tudi zakonsko zaščiteni. Ni bojazni, da bodo poslani v koncentracijska taborišča in tam ubiti, kot so bili v času nacizma, ali da bodo pristali v zaporu, kot so v času komunizma, saj živimo v demokratični in svobodni ureditvi, kjer so človekove pravice na prvem mestu. Na drugi strani pa agresivni aktivisti LGBT zaradi svojih ekstremističnih in vsiljivih praks večinsko javno mnenje počasi obračajo ne toliko proti sebi, ampak proti skupnosti LGBT kot celoti, kar je logično, saj se vendar predstavljajo kot voditelji te skupnosti in ustvarjajo vtis, da so njihove misli in besede misli in besede celotne skupnosti LGBT. Slednje seveda ni res, saj številni pripadniki skupnosti LGBT tradicijo spoštujejo in cenijo, le odločili so se, da bodo osebno živeli drugače, medtem ko se v heteroseksualno večino ne želijo vtikati.

Foto: Wikipedia

Mlada država naj spoštuje tradicijo
Slovenci bi se morali zavedati, da so določene tradicije funkcionalne in jih ni mogoče nadomestiti z nepreizkušenimi novotarijami. To morda še najbolj velja za tradicionalno obliko družine, ki bi nam morala biti sveta. Številni rodovi Slovencev so sanjali in nekateri tudi dali kri za to, da bi imeli svojo državo, v kateri bi vladali sami in ne tujci. Zato je popolnoma neprimerno, da bi s praksami, ki ne temeljijo na zdravem razumu, ampak ideološki zaslepljenosti, našo mlado državo uničili ali pa ji vsaj povzročili resne razvojne težave.

Tadej Ian, magister ameriških študij, družboslovec in politolog