fbpx

Slovenski premier je v šestih dneh spremenil tok evropske zgodovine

Predsednik vlade Janez Janša (Foto: FB)

V ponedeljek, 21. februarja 2022, je Rusija priznala neodvisnost ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk ter tja nemudoma napotila svoje “mirovne sile”. V četrtek, 24. februarja pa je začela z vojaško invazijo na Ukrajino – polno ofenzivo iz vzhoda, severa in juga. V enem tednu je ta z ničimer izzvani napad na suvereno demokratično državo prinesel na stotine človeških žrtev med ukrajinskimi vojaki, civilisti, ženskami in otroci.

Posnetkov, ki prihajajo iz Ukrajine ni mogoče upravičiti z ničemer: v enem od ruskih napadov je v avtu zgorela družina z otroci, v drugem je ista usoda doletela starejši par; videli smo civiliste, ki so med ruskim raketiranjem v paniki tekli sem ter tja po cesti, medtem ko okrog njih levo in desno padajo ruski izstrelki; otroke z rakavimi obolenji in novorojenčke skrivajo v kleteh bolnic, medtem ko zunaj tulijo sirene; nosečnica je rodila sredi podzemne železnice v prestolnici Kijev. Zaradi megalomanskosti in paranoje diktatorja Putina umira tudi mnogo ruskih vojakov, med njimi mladi, ki jim je ruska indoktrinacija “oprala možgane”, pa tisti, ki so jim lagali, da gredo “samo na vojaške vaje”.

Praktično vsa demokratična zahodna javnost je rusko vojaško agresijo takoj najostreje obsodila, počasneje je šlo sprejemanje konkretnih ukrepov. Nekatere države so želele Rusiji nemudoma onemogoči dostop do plačilnega sistema SWIFT, druge so potrebovale še nekaj dni za razmislek. Nekatere so hitro sprejele prepoved letenja za ruska letala, druge so spet čakale. Nekatere so podprle dodatne stroge ekonomske sankcije proti Rusiji, druge so potrebovale še kakšen dan (in na žalost še nekaj posnetkov ubitih civilistov), da so se premaknile. Nekatere so se odločile Ukrajincem nemudoma poslati dodatno orožje, da bi se ti lahko branili, druge niso dovolile niti prevoza orožja preko svojega teritorija.

Bili so tudi izjemni koraki, spremembe stališč, ki so veljala desetletja, z enim samim namenom, da bi pomagali Ukrajini in se zoperstavili Putinu. Nemčija je po začetnem omahovanju naredila občudovanja vreden obrat, na izrednem nedeljskem zasedanju je kancler napovedal izjemno povečanje obrambnega proračuna in pošiljanje vojaške opreme v Ukrajino. Poljska je že takoj ob začetku vojne širom odprla svoja vrata za stotine tisočev ukrajinskih beguncev in ne odklanja gostoljubnosti niti danes, ko je število blizu polovice milijona. Po tednu dni vojne je Evropska unija enotna, kot še nikoli prej. Zbudila se je tudi dolgo pozabljena enotnost NATA, pa tudi solidarnost vseh demokratičnih svetovnih sil, od Avstralije, Japonske, Nove Zelandije do Južne Koreje in Tajvana …

Putin ima še vedno svoj cilj
A zaenkrat Putina sankcije niso odvrnile od prvotnega načrta – niti za milimeter. Preko svojega propagandnega stroja ruski populaciji servira laži o tem, kako se bori za “denacifikacijo” države, katere demokratično izvoljeni predsednik je sicer židovskega porekla. Ruske borze se od uvedbe sankcij še niso odprle. Da bi videli resnični vpliv sankcij zahodnega sveta, bo treba počakati tedne, medtem pa morda Ukrajine ne bo več. Novice so iz dneva v dan hujše. Deli ukrajinskih mest vsak dan bolj spominjajo na Aleppo ali Vukovar – na cestah poleg uničenih stanovanjskih poslopij ležijo okrvavljena trupla Ukrajincev, priča smo popolnemu uničenju mostov, železnic, cest in ostale infrastrukture.

Foto: epa

Slovenci lahko ponosni na svoj odziv
V vsem tem kaosu smo Slovenci lahko ponosni na svoj odziv. Slovenija ni velika država z veliko vojaško močjo, a mirno lahko rečemo, da smo Ukrajini pomagali toliko ali pa še več kot katerakoli “močna” evropska država. V sredo, 23. februarja (torej še pred začetkom invazije) je bilo iz Ljubljane poslano pismo visokemu predstavniku EU za zunanje zadeve Josepu Borrellu. V njem sta prvopodpisani, slovenski premier Janez Janša in drugo-podpisani poljski premier Mateusz Morawiecki predlagala, da se Ukrajini odpre pot za članstvo v EU. Pet dni kasneje je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski EU uradno zaprosil za članstvo in naslednji dan je Evropski parlament v svoji resoluciji z izjemno enotnostjo izkazal svojo podporo ukrajinskemu približevanju Evropski uniji. Slovenski premier je s svojim predlogom v šestih dneh spremenil tok evropske zgodovine. Evropski politični prostor je bil v začetku presenečen zaradi drznosti in odločnosti Janševega predloga, saj ta ni sledil ustaljenim birokratskim postopkom, a se je kmalu izkazalo, da je bil predlog več kot na mestu.

Še vedno ni dovolj
Ne glede na vso enotnost zahodnega sveta, še vedno nismo naredili dovolj. Na pragu Evropske unije vsak dan umira na desetine nedolžnih ljudi. Gre za vprašanje življenja in smrti. Gre za državo, ki je tarča izjemnega nasilja zato, ker si je leta 2014 z majdansko revolucijo upala stopiti na pot demokracije, ker je zahtevala, da ostanejo njena odprta vrata za približevanje Evropski uniji navkljub Putinovemu nasprotovanju.

Janševi predlogi
Kljub temu, da je zahodni demokratični svet šokiran zaradi Putinovega napada na Ukrajino, so skoraj vsi politiki izjemno previdni, saj imamo opravka z avtokratom, ki ima na voljo jedrsko orožje. Tu Janševi predlogi izstopajo, saj je izjemen strateg in ima potreben pogum, da predlaga rešitve, ki si jih drugi ne upajo. Putin je ves čas en korak pred Evropo: ko mi v Ukrajino pošiljamo največje zaloge orožja, je prvo ukrajinsko mesto že padlo. Kako bo vse to orožje koristilo Ukrajini po tem, ko bo, denimo, izgubila prestolnico, predsednika, vlado …? Zato kljub pozivom k previdnosti še naprej podpiram Janševe predloge: v Ukrajini mora NATO vzpostaviti “no-fly” cono; pot do članstva v EU pa je potrebno odpreti tudi Gruziji in Moldaviji, pa tudi državam Zahodnega Balkana. Kajti, če pade Ukrajina, ali se Putinovi vojski ne bi še najbolj izplačalo, da nadaljuje še v Moldavijo, ko bodo že na njeni meji? Poleg tega ima Moladvija vsega skupaj 6000 vojakov, beloruski avtokrat Lukašenko pa je na enem od svojih sestankov nespretno pokazal vojaški zemljevid, kjer je jasen tudi načrt napada na Moldavijo.

Logika sorazmernosti pri Putinu torej ne deluje
V mesecih pred rusko invazijo v Ukrajini je zahodni svet zavzel “mehek pristop “, saj je želel Putinu dati čim manj razlogov za napad. Pa je ta vseeno napadel Ukrajino in pred domačim prebivalstvom invazijo pojasnjuje kot odziv na “prevelike pritiske” s strani NATA. Poroča se celo, da velika večina ruskega prebivalstva za invazijo krivi zahod. Logika sorazmernosti pri Putinu torej ne deluje. Če smo do njega prijazni, ni manj nevaren, temveč bolj. Kot je zgodovina že večkrat pokazala, je mehek pristop pri avtokratih pogosto kontra-produktiven. Če se bojimo Putinove moči in mu puščamo, da z vojaško močjo tepta demokratične vrednote in uničuje življenja naših sosedov, ker nas je strah, da bi se vpletli v vojno, bomo v prihodnje tudi mi v demokratičnem zahodnem svetu plačali še večjo ceno. Z invazijo v Ukrajini je Putin prestopil vse meje in bolj smiselno ga je zaustaviti v Ukrajini, kot pa v Moldaviji, ali celo na Poljskem ali v baltskih državah. Če želimo zagotoviti evropsko in svetovno varnost in stabilnost ter zaustaviti rast moči avtokratov, moramo napad zaustaviti zdaj, sicer lahko v prihodnje pričakujemo avtokratske posege drugod po svetu, denimo na Tajvanu, ter nove konflikte na Balkanu in še kje.

Foto: epa

Mnogi analitiki svarijo, da bi “no-fly” cona v Ukrajini pomenila direkten konflikt med Natom in Rusijo in s tem ogromno tveganje. A če povzamem sporočilo Garrya Kasparova: “Putinu se zahodni svet ni uprli pri nobenem od vojaških posegov v zadnjih desetletjih, ne v Moldaviji, ne v Gruziji, v Donbasu ali na Krimu. Smo zdaj kaj bolj varni?”

Avtorica kolumne je Petra Škrinjar, asistentka evropskega poslanca dr. Milana Zvera