Smrt kosi ob Soči

Datum:

Številke so grozljive, statistika neizprosna. Med letoma 1998 in 2016 je bilo v okolici Salonita Anhovo priznanih 2.831 primerov azbestnih bolezni, kar je posledica proizvodnje azbesta, ki je bila sicer ukinjena leta 1996. A nova dejavnost sosežiga odpadkov je še zahrbtnejša.

Kanal ob Soči je naselje ob levem bregu “hčere planin”. Ima dobrih tisoč prebivalcev. Na njegovem obrobju, gledano proti Anhovemu, je s cipresami obdano pokopališče s kapelo sv. Ane. Koliko je grobov, kamor so pokopali može, žene in otroke, ki so pomrli zaradi smrtonosnega azbesta, ne ve nihče. Podobno je na pokopališču v Desklah. Kraj zadnjega počitka je ob cerkvi sv. Jurija. Nad krajem je nekoliko dvignjena tovarna Salonit. Tam številni grobovi z letnicami smrti v zadnjih 15 ali 20 letih pričajo, da je azbestoza kosila med mladimi in starimi.

Zastrašujoči podatki o azbestozi
Klinični inštitut medicine dela, prometa in športa je pred dobrima dvema letoma objavil podatek o priznanih azbestnih bolezni v letih od 1998 do 2016. Kot posledica proizvodnje azbesta v Salonitu je bilo zabeleženo 500 primerov azbestoze (90 odstotkov vseh slovenskih primerov), 1.773 plevralnih plakov (95 odstotkov), 128 mezotelioma (68 odstotkov) in 65 primerov pljučnega raka (88 odstotkov vseh slovenskih primerov). Tudi zato je Društvo EKO Anhovo na pokopališče v Kanalu junija leta 2016 postavilo spominsko znamenje iz kamna, na katerem je vklesano: »Poklon žrtvam azbesta in opomin okoljskemu onesnaževalcu. Tu smo mi doma.« Še prej se je veliko ljudi do pokopališča sprehodilo iz propadajočega dela vasi Anhovo mimo Gorenjega Polja, Krstenice in Gorenje vasi. Pot ni bila naključna. Šla je skozi vasi, ki ležijo tik ob Salonitu Anhovo in katerih prebivalce je načelo zdravje, mnogi so preprosto umrli.

Foto: STA

Ampak to še ni najhujše. Strokovnjaki pravijo, da zgodba o azbestozi ni končana. Pričakujejo, da se bo največ obolelih za smrtonosno azbestozo pojavilo letos, in sicer zaradi dolge latentne dobe. Tovarna, ki je bila ustanovljena leta 1921, je do leta 1996, ko so ukinili uporabo azbesta, v svoje izdelke vgradil približno 750.000 ton azbesta. Od te količine naj bi v Sloveniji po podatkih podjetja ostalo od 15 do 20 odstotkov. A najvišjo ceno smrtonosnega materiala so plačali delavci v tovarni in okoliško prebivalstvo ob Soči: od naselja Plave na jugu mimo Deskel do Kanala na severu. Smrtonosna so namreč azbestna vlakna, ki so se raznašala po tem območju. Gre za mikroskopska vlakna, ki so debela kot človeški las (40 µm). Azbest sestavlja sveženj okrog 2 milijonov vlakenc, ki se zaradi mehanskih ali fizioloških procesov lomijo vzdolžno in prečno, pri čemer nastajajo tanjša, iglicam podobna vlakna.

“Z azbestozo živiš in tudi umreš”
Vlakna so lahka, ne vidimo jih z očesom, v zraku lebdijo, med vdihavanjem jih ne čutimo. In ko enkrat zaidejo v pljuča, se jih skoraj ni mogoče znebiti. Ker so izredno ostra, povzročajo majhne poškodbe pljuč, te pa se z leti spremenijo v brazgotine v pljučnem tkivu. S pljuči človek več ne more polno vdihniti in izdihniti, tkivo postaja vse bolj vneto in brazgotinasto, kar povzroča oteženo dihanje, suh kašelj, izkašljevanje, izpljunke in lahko tudi raka. Škoda za zdravje postane očitna šele čez nekaj let, običajno se razvije rak. Rešitve ni, nesrečneži umrejo.

Foto: STA

Z azbestozo živiš in tudi umreš. Zanjo ni nobenega zdravila,” je pred dvema letoma za Dnevnik dejala zdravnica Nevenka Mlinar, specialistka splošne medicine, ki je v ambulanti v Desklah že 20 let, sicer pa zdravnica v nekdanji obratni ambulanti anhovskega Salonita. V njeni ambulanti je najpogostejši rak mezoteliom (maligni tumor na pljučni ali trebušni mreni). Vsak mesec odkrijejo dva primera. Povprečna doba preživetja po odkritju je 14 mesecev. Proizvodnja azbesta je sicer ukinjena, toda iz Salonita prihaja nova nevarnost, ki je mogoče še bolj zahrbtna kot azbest. Gre za velike emisije nevarnih snovi iz sosežiganja odpadkov v cementarni. Ta je zrasla v 70. letih prejšnjega stoletja, po ukinitvi proizvodnje azbesta je obstala in leta 2007 pridobila okoljevarstveno dovoljenje za sosežig odpadkov, določene odpadke pa naj bi obrat v okviru drugih okoljevarstvenih dovoljenj sežigal že prej.

Problematično sežiganje odpadkov
In na tej točki se začne nova težava za okoliške prebivalce. Okoljevarstveno dovoljenje izpred trinajstih let dovoljuje sosežig odpadkov do 70 odstotkov celotne toplotne moči, od tega 40 odstotkov z uporabo nevarnih odpadkov, od leta 2014 pa je dovoljeno 100-odstotno pridobivanje toplotne moči iz odpadkov (od tega 40 odstotkov z nevarnimi odpadki). Sosežig je analiziralo Društvo Eko krog in lani objavilo študijo, s katero so želeli opozoriti, da za sežigalnice in cementarne veljajo povsem drugačne zakonske določbe glede izpustov nevarnih snovi v okolje. Sosežig v industrijskih pečeh namreč ni isto kot sežiganje odpadkov v sežigalnicah; pri sosežigu so za nekatere snovi dovoljene večje emisije.
Kot izhaja iz študije, za katero je Salonit Anhovo prek odvetniške pisarne Zidar Klemenčič zahteval, da se umakne s spletnih strani Eko kroga, so škodljivi izpusti od leta 2007, ko je Salonit dobil dovoljenje za sosežig odpadkov, do leta 2012 skokovito narasli. V letu 2017 so bili nekoliko nižji kot leta 2012, a neprimerno višji kot pred pridobitvijo dovoljenja za sosežig odpadkov leta 2007. To potrjujejo podatki Agencije RS za okolje. Gre za izpuste benzena, amonijaka in živega srebra.

Po novem še nevarni benzen
Najnevarnejši je benzen. Svetovna zdravstvena organizacija ga uvršča med rakotvorne spojine I. nevarnostne skupine, za katere ni varne izpostavljenosti, v slovenski okoljski zakonodaji pa je uvrščen šele v III. nevarnostno skupino. To izkorišča Salonit Anhovo. V letu 2018 je bilo v zrak spuščenih 2.609 kilogramov emisij benzena, kar je 40 odstotkov vseh slovenskih emisij. Če bi tudi po slovenski zakonodaji ostal v I. nevarnostni kategoriji, bi bilo v zrak lahko izpuščenih samo kilogram teh emisij. Sicer največ emisij v zrak spustijo Salonit, Talum, Livar in Lafarge Cement. V letih od 2013 do 2018 so slovenski onesnaževalci z benzenom v zrak spustili 45.796 kilogramov emisij, od tega samo Salonit 18.750 kilogramov.

Foto: STA

V Salonitu se hvalijo, da zmanjšujejo onesnaževanje, a pri tem navajajo samo podatke za prah. Tega so od leta 2014, ko so v zrak spustili 15.156 kilogramov prahu, zmanjšali na 10.823 kilogramov v letu 2018. To je še vedno zelo veliko, če vemo, da je sežigalnica v Celju leta 2018 v zrak spustila samo 124 kilogramov prahu. Poleg benzena Salonit v zrak izpušča tudi dušikove okside (leta 2014 539.000 kilogramov, leta 2018 pa že 1,5 milijonov kilogramov), ki imajo ob povečanih koncentracijah negativen vpliv na dihala. Evropska sežigalnica lahko na dan v zrak izpusti nekaj manj kot 3.000 kilogramov dušikovih oksidov, cementarna v Anhovem pa kar 7.440 kilogramov. In to na območju, ki je že tako ali tako prizadeto zaradi azbesta.

Pri izpustih sledijo ogljikov monoksid (450.800 kilogramov leta 2014, leta 2018 že skoraj milijon kilogramov) in organske spojine, izražene kot skupni organski ogljik (leta 2014 26.560 kilogramov, leta 2018 že 103.384 kilogramov). A v tovarni želijo sosežig že povečati. Ta čas je pri Agenciji RS za okolje v teku postopek odločanja o nameri, da se količina sosežiga odpadkov poveča s sedaj dovoljenih 109.000 ton na leto na 135.000 ton. Salonit odpadke uvaža iz Italije in Avstrije. Leta 2018 jih je uvozil 77.291 ton, skupna količina sosežganih odpadkov pa je znašala 104.868 ton. To pomeni, da je bila sežgana le slaba tretjina slovenskih odpadkov. »Za državljana ni pomembno, kateri obrat, sežigalnica ali cementarna, ki sosežiga odpadke, onesnažuje njegovo okolje. Če bi imelo podjetje Salonit Anhovo status sežigalnice, pa bi zanjo v istem okolju veljali strožji predpisi in zrak bi bil kakovostnejši,« so lani opozorili pri društvu Eko krog.

Najnevarnejša sežigalnica je v Anhovem
Ta čas ima v Sloveniji okoljevarstveno dovoljenje za sežig ali sosežig odpadkov šest objektov: tovarna kemičnih izdelkov Albaugh v Račah, Toplarna Celje, mengeški in lendavski obrat Leka, Salonit Anhovo in Vipap Videm Krško. In tista v Anhovem je najnevarnejša. Ljudje se zaradi nje v skrbi za svoje zdravje izseljujejo. Občina Kanal ob Soči je imela leta 2002 6.213 prebivalcev, lani samo še 5.304. Območje, ki ima degradirano okolje, ima zaradi onesnaževanja največ smrti v državi. V občini se je med letoma 2016 in 2019 v povprečju odkrilo med 672 in 686 novih primerov raka na 100.000 prebivalcev. V Sloveniji se je v tem obdobju povprečno število novoodkritih rakov gibalo med 555 in 560 na 100.000 prebivalcev.

»Sploh ni dvoma o tem, da živimo v okolju, ki zaradi posegov človeka v naravo negativno vpliva na naše zdravje in splošno počutje. V zraku in zemlji na našem območju so snovi, ki imajo kancerogene in druge škodljive učinke,« sta pred dobrima dvema letoma v Dnevniku opozorila zdravnica Dragana Pajčin Sarjanović in zdravnik Matjaž Divjak iz splošne ambulante v Kanalu.
V začetku leta so se oglasili zdravniki in zobozdravniki Goriške ter skupščina Zdravniške zbornice Slovenije in pozvali odločevalce k bolj odgovornemu pristopu do okolja. Še posebej so pozvali k spremembi različno določenih mejnih vrednosti za sežigalnice in sosežigalnice odpadkov. »Gre za območje, ki ga je zaznamovala večdesetletna proizvodnja azbest-cementnih izdelkov, zadnja leta pa cementarna-sosežigalnica tam vse večji delež energije pridobiva s sežigom odpadkov, tudi nevarnih,« so opozorili.

Zaskrbljeni zdravniki iz vse Slovenije
Zdaj so se jim pridružili še zdravniki iz vse Slovenije. Pretekli teden so na posebni novinarski konferenci pozvali ministra za okolje Simona Zajca, da najkasneje do 6. marca začnejo s postopki za izenačitev dovoljenih emisij za sežig in sosežig. Želijo, da se dovoljene emisije znižajo vsaj na raven, ki je dovoljena za sežig, oziroma na raven, kot jih pri izpustih škodljivih snovi v zrak določa Svetovna zdravstvena organizacija. »To je le majhen premik letvice in še zdaleč ne pomeni, da mi to okolje zavarujemo. Lahko ga pa dodatno ne onesnažujemo,« je opozorila predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek-Travnik in dodala: »Nedopustno je, da prebivalci v okolici sosežigalnic nosijo nekajkrat večje okoljsko breme, kar se nato odraža na njihovem zdravju.« Pozvali so tudi ministra za zdravje, da za ohranjanje zdravja ljudi aktivno spodbuja in sodeluje pri uresničevanju zahtev iz poziva zdravnikov ter tako zastopa interese ogroženega prebivalstva.
V Salonitu so sicer že večkrat zatrdili, da niso taki onesnaževalci okolja, kot jim pripisujejo domačini. Prepričani so, da vpliv na kakovost zraka, prsti in vode v okolici podjetja ni velik, saj zaradi nenehnih posodobitev sodijo med najsodobnejše cementarne v Evropi. »Ni nam vseeno, v kakšnem okolju ljudje živijo,« je pred tremi leti zatrdil predsednik uprave Salonita Julijan Fortunat. Menda naj bi izpolnjevali tudi vse zahteve in skladnosti s slovensko in evropsko zakonodajo, procesi vodenja pa naj bi bili po najvišjih ISO-standardih. Tudi član Tomaž Vuk se pred meseci ni strinjal s kritiki. »V letih 2012 in 2013, ko smo se borili za preživetje, smo najprej sanirali tiste obrate, v katerih poteka proizvodnja in kjer so ljudje. Zdaj nadaljujemo delo,« je dejal za Dnevnik in dodal, da so v 10 letih zmanjšali delež prašnih delcev v zunanjem zraku za 30 odstotkov.

»Opravičila« Salonita čisto zavajanje
A številke pravijo drugače, kar kaže tudi študija društva Eko krog. Poleg tega ne gre samo za prašne delce, ampak (in predvsem) za druge nevarne snovi. Zato so »opravičila« Salonita čisto zavajanje. Z dovoljenjem države je zdaj Salonitu omogočen do 5-krat večji izpust določenih nevarnih snovi. Tudi zgodbe okoliških prebivalcev so pretresljive. Neka družina je zaradi mezotelioma ali pljučnega raka izgubila tri člane. Danes jim preostane le še to, da obiskujejo njihove grobove in prižigajo sveče v njihov spomin.
Pravijo, da bolj verjamejo svojim zdravnikom kot vodstvu Salonita. Azbest še vedno mori, s sežiganjem odpadkov se zgodba ponavlja. Komaj so se občani rešili azbesta, so že pred novo katastrofo. Ali pa so že globoko v njen. Žalostno je, da se kraji ob slovenski najlepši reki, ki jo je čudovito opeval Simon Gregorčič, spreminjajo v kraje – živih mrtvecev.

Janja Strah

Sorodno

Zadnji prispevki

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala “rešiti”

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...