Pred nekaj dnevi sem na tej spletni strani objavil prispevek z naslovom “V zadevi Jankovićeva “farmacevtka” bo zmagovalka tožilka Žgajnarjeva in ne sodnica Kocjančičeva”. Za razumevanje današnjega prispevka skoraj morate prebrati tistega prejšnjega, ki ga najdete TUKAJ.
V omenjenem prispevku sem opozoril na to, da imamo v Državnem zboru RS v postopku tako imenovano avtentično razlago 153. in 154. člena Zakona o kazenskem postopku. Skrajšano povedano, državni zbor bo v oktobru 2017 (s podporo Vlade RS) omenjena zakonska člena tolmačil tako, da tožilka Žgajnarjeva ni zamudila roka za sodno preiskavo. Takšno tolmačenje državnega zbora bi bilo obvezno tudi za odločanje višjih sodnikov. No, na tej točki sem bil deležen kritik, tudi z desne strani, da zagovarjam nesposobno tožilko Žgajnarjevo. Zavračam takšne očitke. Nobenega razloga nimam, da bi zagovarjal tožilko Žgajnarjevo. Gre za veliko več. Gre za vprašanje, ali bo sodna veja oblasti tako zlonamerno tolmačila zakon, da bo Janković na koncu res oproščen, ali si tega ne bodo upali.
Po mojih neuradnih informacijah so višji sodniki v tej zadevi že odločili. Njihova odločitev naj bi bila, da se dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi (prisluškovanje) Jankoviću, izločijo. To pa pomeni, da bo vsaj v zadevi “farmacevtka” oproščen.
Kaj naj si o tem mislim?
Preden povem svoje mnenje, naj navedem stališče visokega uslužbenca tožilstva, katerega ime moram zaradi zaščite njegove integritete zamolčati. Tako mi je povedal: “Seveda gre za katastrofalno izkrivljanje prava v korist Jankovića. Če bi to vzdržalo, je treba vse preiskovalne sodnike zadnjih 70 let, ki so odločali drugače, dati v kazenski postopek, ker niso ustavljali kazenskih postopkov, pa bi jih morali – zakonodajalec (državni zbor) je s takšno odločitvijo višjih sodnikov popolnoma izigran.”
Jasno je, da v vseh podobnih primerih do zdaj ni bilo tako! Zakaj, vedo le višji sodniki, ki so o tem odločali. Če je informacija točna, potem je vse jasno, vsaj zame. Višji sodniki so pohiteli in sprejeli skrajno nenavadno odločitev. V stilu Branka Masleše so “tepihovali” pravo. Njihova odločitev ni v skladu z dosedanjo sodno prakso. Kaže pa, da so pohiteli in namerno prehiteli poslance Državnega zbora RS in Vlado RS, ki nameravata na oktobrski seji državnega zbora 153. in 154. člen Zakona o kazenskem postopku tolmačiti tako, da je dvoletni rok za vložitev zahteve za sodno preiskavo instrukcijske (okvirne) in ne absolutne narave. To bi namreč pomenilo, da se v postopku zoper Jankovića lahko uporabijo izsledki prisluškovanja, kar bo od oktobra 2017 za sodišča obvezno. Če informacija drži, potem so višji sodniki prisluhnili trditvam Jankovića 2014 in ne dosedanji sodni praksi. Tudi morebitna zahteva tožilke Žgajnarjeve za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS ne bo pomagala, saj bo v primeru pozitivne odločitve vrhovnih sodnikov za Žgajnarjevo ta odločitev veljala za naprej in ne za primer Jankovića.
In kaj bo to pomenilo za sojenja v zadevi “banksterjev”? Pa ne le v njih, ampak v veliki večini zahtevnejših primerov? Kaj bo z zadevami, ki so že razsojene, pa so se uporabili za dokaze več kot dve leti stari dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi? Počakajmo na odločitev višjih sodnikov, ki bo odgovorilo tudi na ta vprašanja. Ali pa bomo spet poslušali zgodbice o neodvisnosti in samostojnosti sodnikov, ki dejansko lahko zaščitijo vsakogar po svoji izbiri in obsodijo prav tako vsakogar po svoji izbiri.
Če vse to drži in bo postalo tudi uradno, je na potezi Drago Šketa, generalni državni tožilec. Dobesedno kričati mora začeti in svoj prst usmeriti v pravosodje in zlorabe v njem. Če bo to zmogel, bo zagotovo deležen kritik kvazi neodvisnega sodstva in odobravanja ljudi.