Solkanska apnenica v času Titove Jugoslavije grob političnih nasprotnikov komunističnega režima

Datum:

Na dan prihaja resnica o brutalnosti komunističnega režima, ki je vse od konca druge svetovne vojne pa do osamosvojitve leta 1991 zažigal nasprotnike režima v tovarni apna v Solkanu, ki je delovala kot krematorij za ljudi, podrobnosti so naravnost grozljive. Kot vse kaže, je Nova Gorica dobesedno zgrajena na truplih žrtev komunističnega režima. Mesto so namreč gradili na območju grobišča mučencev prve svetovne vojne, v cement, ki so ga uporabljali pri gradnji, pa so vmešavali pepel umorjenih!

Široko znane so že zgodbe morišč, brezen, rudniških jaškov in jam, napolnjenih s trupli nedolžnih Slovencev, ki so se tako ali drugače zamerili totalitarnemu komunističnemu režimu, med žrtvami pa so neredko tudi otroci in ženske. Eno grozljivejših zgodb je nedavno na družbenem omrežju Facebook izpostavil Goran Arh, priča pa o tem, na kako srhljiv način se je totalitarni režim Josipa Broza Tita v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji reševal trupel svojih nasprotnikov.

Sklop besedil je bil sicer prvotno objavljen na zdaj nedostopnem portalu Primorski panterji, avtor pa naj bi bil Mihej Belin. Na Goriškem naj bi jih, kot kaže, množično zažigali kar v solkanski apnenici, ki se je leta 1947 preimenovala v Solkansko industrijo apna Rdeča zvezda. Ta naj bi služila kot krematorij za ljudi, in to vse od začetka druge svetovne vojne do osamosvojitve leta 1991. Začelo naj bi se s političnimi zaporniki, nato pa naj bi v krematoriju končali tisti, ki so pred brutalnostjo komunističnega režima skušali pobegniti čez mejo v Italijo in so jih srbski graničarji pri tem zajeli ali pa jih med poskusom pobega ustrelili.

Graničarji so bili strah in trepet prebivalcev ter množični likvidatorji

In to so počeli nelegalno, saj so celo pravila SFRJ o varovanju meje iz leta 1976 dopuščala možnost uporabe strelnega orožja na meji le v primeru napada na Jugoslavijo, napada na mejno stražnico v primeru samoobrambe in zoper osebe, ki so oborožene ali bi s silo hotele priti čez državno mejo. Neuradno navodilo graničarjem, med katerimi naj bi Tito izbiral izključno Srbe, pa je bilo, da streljajo po treh opozorilih.

Solkan (Foto: Google Earth, posnetek zaslona)

Kot je navedeno v omenjenem zapisu, je komentator in urednik Dela Boris Jež o graničarjih tistega časa zapisal sledeče: “To so bili za graničarje posebni časi, saj je svet pod njimi brbotal, politična indoktrinacija pa je bila še iz časov vojne krajine in informbiroja. Če si v to mineštro vmešal še kako pastirsko pamet s Šarplanine (Srb), si dobil imenitnega, vdanega in predanega izvrševalca ukazov. Tudi če je bilo rečeno, da se strelja brez opozorila.” Tako umorjene s širšega obmejnega območja Goriške so odpeljali v omenjeno apnenico, nekatere izmed njih pa so zakopali na licu mesta ali pa jih odvrgli v bližnja brezna – mnoga med njimi še do danes niso odkrita.

Vse umorjene je režim obravnaval kot izginule osebe, svojcev pa o njihovi usodi seveda niso obvestili. Italijani, ki so jih ujeli graničarji ob meji, so imeli več sreče, odvedli so jih na zaslišanje in nato po nekaj dneh intenzivnega zasliševanja izpustili. Za vse to dogajanje naj bi bil med drugim odgovoren Ivan Maček – Matija, ki je odgovarjal šefu Udbe in Titovemu namestniku v organizacijskih in partijskih zadevah v Beogradu Aleksandru Rankoviću – Leki. Prav tako naj bi v apnenici končali na silo izseljeni prebivalci obmejnega pasu, ki naj bi jih naseljevali po Kočevskem.

Pepel žrtev pomešan v cement, s katerim so gradili Novo Gorico

Proces upepeljevanja trupel je potekal pri temperaturah od 1.100 do 1.200 stopinj Celzija v sežigalnih pečeh v apnenici, tja pa so jih pripeljali na tovornjakih. Ni skrivnost, da je Slovenija staro Gorico izgubila v veliki meri zaradi totalitarnega režima, a manj znano je, da je Nova Gorica zgrajena na truplih žrtev tega režima, in to dobesedno. Pepel žrtev, ki so bile umorjene v apnenici, so namreč pomešali s cementom, s katerim so gradili stanovanjske bloke v Novi Gorici, prav tako pa je bila betonska džungla zgrajena na mestu pokopališča žrtev prve svetovne vojne. Srbi naj bi bili nato prvorazredni meščani novega mesta, kjer naj bi imeli celo prednost pri iskanju služb in reševanju svojega stanovanjskega vprašanja.

Solkan (Foto: Google Streetview, posnetek zaslona)

Zgodbe pa še danes niso popolnoma obelodanjene. Vse zadeve, povezane z državno mejo in tujci, naj bi sicer sodile v pristojnost sekretariata za notranje zadeve, a v Sloveniji je delovala tudi tajna organizacijska enota, ki je direktno poročala Beogradu, podrejeni pa sta ji bili celo protiobveščevalna služba JLA in protiobveščevalna služba Ljudske milice. Leta 1976 pa je bila z Beogradom vzpostavljena tudi visokofrekvenčna zveza.

J. Ž.

Sorodno

Zadnji prispevki

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...