Danes slovenski komunisti praznujejo “dan mladosti”, dan, ki smo ga v SFRJ obeleževali kot rojstni dan komunističnega klavca Josipa Broza Tita. Slovenska politična levica se ga še vedno spominja z naklonjenostjo in neskrito jugonostalgijo, po časih, ko smo bili vsi enako revni, le elita, sestavljena iz njihovih političnih prednikov, se je vozila v Mercedesih in imela na rokah ure znamke Rolex. Gre za groteskno novodobno slovensko folkloro, a se zadaj skrivajo temačne zgodbe, ki “praznovanja” še bolj slikajo v luči novodobne psihopatije.
Kot poroča hrvaški portal HIA ima Slovenija evidentiranih približno 650 lokacij grobišč oz. skritih jam, kamor je bilo vrženih in surovo pobitih na tisoče žrtev poraženih vojsk in civilistov, med njimi največ Hrvatov. Večinoma gre za povojne žrtve, ki so bile pobite v drugi polovici maja 1945.
Danes v tolažbo potekajo komemoracije na verjetnih lokacijah teh zločinov. To je predvsem odvisno od lokalnih oblasti, v koliko si same želijo imeti primeren odnos do vseh pobitih. Med prvimi je v tem pogledu slovenska občina Škofja Loka. Ravno to nedeljo je tam potekala tradicionalna majska komemoracija v mali hriboviti vasici Crngrob. V mežnarjevi hiši (hiša zvonarja in cerkvenega stražarja), kjer je potekala komemoracija, so nekoč imeli komunisti mučilnico za vojne ujetnike, in sicer v veliki, lepi, a zanemarjeni hiši poleg velike romarske cerkve Blagovestije.
Župnik Janez Šket je v pridigi izpostavil mučeništvo mnogih Hrvatov, pa tudi neizpolnjene obveznosti, da bi bili dostojno pokopani, kot si vsak človek zasluži, saj, kot je rekel župnik, “mi vsi smo Božje ljudstvo”. Uradna predstavnika Republike Hrvaške in Republike Slovenije sta izrazila zahvalo za mašno slavje in spomin na hrvaške in druge žrtve vojnega nasilja: Vesna Odorčić, pooblaščena ministrica in zastopnica veleposlanika Republike Hrvaške v Sloveniji, predstavniki vlade Republike Hrvaške Ivona Paltrinieri in Tanja Antunović Hadžić ter namestnik župana Robert Strah in slovenski poslanec Andrej Hoivik.
V procesiji je bil človek – nekoč otrok na križevem potu, danes pa je 88-letni publicist in raziskovalec pota sv. križa na Slovenskem, Želimir Kužatko. To srečanje z romarji je doživljal kot svoje življenjsko slovo, vendar je njegov govor o dejstvih trpljenja hrvaških žrtev potrdil, koliko ima Želimir še povedati. Na Crngrobu so mediji prvič lahko izvedeli za usodo več sto Hrvatov, med njimi otrok in ministrov, žensk in poraženih vojakov, generalov in več hrvaških duhovnikov.
Eden od raziskovalcev teh zločinov je začel s širokim uvodom, da bi zbral pogum in povedal bridko resnico: “Nobena politika, nobena država še ni uredila dostojnega stalnega počivališča tragično preminulih na teh območjih trpljenja.” Tega nista naredili niti Slovenija niti Hrvaška, morali pa bi to storiti skupaj kot zgled in vzor drugim.
Sprave še dolgo ne bo
A očitno slovenska politika še dolgo ne bo uspela stopiti skupaj, kar se tiče povojnih pobojev. Vsaj tako dolgo, dokler Socialni demokrati, Levica in Gibanje Svoboda še vedno slavita rojstni dan glavnega klavca jugoslovanske tragedije. Oziroma sprave ne bo vsaj tako dolgo, dokler bomo na javni RTV Slovenija poslušali hvalospeve morilcu in diktatorju Titu, kot smo jih poslušali pred kratkim v oddaji Dobro Jutro.
Težko je verjeti, da javni uslužbenci javnega medija še danes takole pljuvajo na žrtve Titovega terorja in celo zaničujejo trenutno demokracijo. “V trgovinah in domovih nismo imeli veliko stvari, bile pa so naše in smo jih imeli zato tudi tako zelo radi” – kaj so levičarski aktivisti želeli s tem povedati, da danes nimamo ničesar več ali pa gre za agitacijo proti temu, da tujci kupujejo slovenska podjetja?!
Očitno sta sprava in pokop žrtev komunističnega nasilja le še daljni sen. Na oblasti so potomci krvave revolucije, v medijih pa nastopajo njihovi rdeči Goebbelsi.
Andrej Žitnik