fbpx

Pet sodnikov ustavnega sodišča stopilo na stran vojnih hudodelcev in zločincev proti človečnosti

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (Foto: STA)

Ustavno sodišče je s 5:2 odločilo, da 13. januarja 2022 zavrne ustavno pritožbo Vide Svetek zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Svetkova je kot hči obsojenega Viktorja Habiča vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo tako imenovanega “Izrednega vojaškega sodišča Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije”, ki je v montiranih sojenjih na kočevskih procesih na smrt obsodilo več ljudi, obtoženih veleizdaje. Šlo je za montirana sojenja, ki niso imela trohice verodostojnosti, trenutna sestava ustavnega sodišča pa se požvižga na pravo in dela vse v svoji moči, da bi tekovine komunistične revolucije še naprej ostale nedotaknjene.

“Po skoraj petih letih od vložene ustavne pritožbe je Ustavno sodišče v teh dneh vendarle odločilo v zadevi kočevski proces. Odločilo je s 5:2 v škodo pritožnice. Proti taki odločitvi sva glasovala s sodnikom dr. Pavčnikom,” je v svoji najnovejši kolumni na spletnem portalu Ius Info zapisal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič.

Jaklič je izpostavil, da hčeri na montiranem kočevskem procesu obsojenega in usmrčenega Viktorja Habiča ostane še pritožba na Evropskem sodišču, a sramotno samo po sebi je že dejstvo, da je morala Vida Svetek na razsodbo ustavnega sodišča čakati pet let zaradi bizarnih odločitev ustavnih sodnikov, ki so prek vrste in brez kakršnega koli smiselnega razloga jemali v razmislek primere, povezane s covidom-19, o katerih bi lahko prosto presojala sodišča na nižji stopnji.

Poleg Jakličevega odklonilnega ločenega mnenja sta svoja ločena pritrdilna mnenja o primeru z zamudo spisala še dr. Rok Čeferin in dr. Katja Šugman Stubbs. Medtem ko je Jaklič ugotavljal, zakaj je bilo partizansko sodišče nepristojno, da bi se sploh štelo za sodišče, je Čeferin nizal razloge, zakaj je to isto partizansko sodišče imelo prav, ko je Viktorja Habiča obsodilo na smrt. Ustvaril se je vtis, da sta Čeferin in Šugman Stubbs svoja ločena mnenja pisala v odziv na Jakličevo mnenje in ne kot lastno obrazložitev sodbe.

Ustavno sodišče ščiti komunistične krvnike
V procesu proti Habiču je bilo niz nepravilnosti, ugotavlja Jaklič. Kočevski procesi so se odvijali med 9. in 11. oktobrom 1943. “Za isti historični dogodek oziroma dejanje izdajstva, za katero je bil Habič obtožen, je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani kasneje po vojni nato obsojen nekdo drug, Jakob Mojškrc, oseba z istim imenom in priimkom, kot je bila priča zoper Viktorja Habiča na kočevskem procesu.” Habiču so ravno tako očitali, da je izdal svojega brata Alojza Habiča, ki naj ga bi posledično ustrelili Italijani. Izkazalo se je, da Habič sploh ni imel brata Alojza, njegovega edinega brata pa so v resnici ubili partizani na Velikem Osolniku.

Rok Čeferin (Foto: STA)

“V sojenju, ki to ni bilo, je bil Habič na kočevskem procesu brez upoštevanja temeljnih pravic na smrt obtoženih v hitrem postopku skupaj s številnimi drugimi obsojen na smrt. Kazen je bila izvršena, še preden mu je bila sodba vročena. Obsojeni prav tako ni imel niti pravice do pritožbe, niti pravice do obrambe, niti pravice do neodvisnega sodišča. Njegova hči po izčrpanju rednih pravnih sredstev zato vlaga ustavno pritožbo in zahteva razveljavitev takšne “sodbe”, ki to ni bila, da bi v svojih poznih letih oprala očetovo ime. Pritožnica ima očitno prav in bi s svojo ustavno pritožbo v svobodni demokratični družbi morala uspeti, a le zaradi nenavadne trenutne sestave Ustavnega sodišča, ki pred pravo in svobodno demokratično družbo postavlja cilj branjenja zlorab slovenske polpretekle zgodovine ter mnogoplastnih privilegijev, ki iz njih še vedno izhajajo, te elementarne civilizacijske pravičnosti (še) ne more doseči,” je zapisal Jaklič.

Jaklič je dal velik poudarek na prakso v civiliziranem svetu. Početje jugokomunistov, ki so si prisvojili partizanstvo in ga umazali s svojim divjaškim početjem, tako zažari v novi nadvse barbarski luči. Jaklič akterjem v kočevskem procesu očita, da sploh niso imeli sodne oblasti in je tudi kasneje po splošno sprejetih načelih civiliziranih narodov niso mogli imeti. “Komunistična država Jugoslavija s svojim pravosodnim aparatom (ki je bil z načeli civiliziranih narodov kasneje prav tako neskladen, saj ga ni vzpostavil demokratično izvoljen zakonodajalec in zato ni šlo za neodvisen pravosodni aparat) je nastala kasneje, obenem pa Kraljevina Jugoslavija vsaj do sporazuma Tito-Šubašić 16. 6. 1944 in mednarodnega priznanja zaveznikov tudi še ni propadla.”

Montirani proces, nevreden civiliziranega naroda
Jaklič je prepričan, da v kočevskem procesu ni sodilo nikakršno sodišče, temveč je šlo za “klasičen primer izvensodnih umorov s strani revolucionarnih skupin izven okvira formalizirane države, kar je bilo skozi zgodovino značilno ravno za necivilizirane narode.” Kočevski proces, izpostavlja Jaklič, je po pravni kvalifikaciji “vojno hudodelstvo in zločin proti človečnosti.” Sodišče, ki je sodilo, ni bilo neodvisno, temveč je bilo v rokah paravojaških komunističnih revolucionarjev, in kot tako v civiliziranem svetu sploh ne šteje za sodišče. V procesu proti Habiču pa je bilo kršenih še cel niz ostalih načel, ki so v civiliziranih narodih samoumevna. Habiču je bila obtožnica vročena le nekaj ur pred sojenjem, njegov zagovornik je bil njegov zasliševalec. Sodnik v proces pa je bil pred tem tožilec v procesu proti Habiču.

Ddr. Klemen Jaklič (Foto: STA)

Habiču je ravno tako bila odvzeta pravica do pritožbe, saj je bil ustreljen takoj po obsodbi. Še preden je Habič dobil v roke sodbo, je bil že mrtev. To je, izpostavlja Jaklič, “bilo v nasprotju celo z izrecno določbo iz procesnega predpisa, ki ga je uporabljalo “sodišče” iz kočevskega procesa samo. Ta določba je zahtevala, da mora biti sodba “obrazložena”. Poleg tega je takšna kršitev prav tako poteptala temeljno načelo civiliziranih narodov po vročitvi pisne obrazložitve smrtne obsodbe. Takšna obrazložitev ni namenjena le instančnemu sodišču in uveljavljanju pravice na smrt obsojenega do pritožbe, temveč je ustrezna seznanitev z obrazložitvijo v prvi vrsti namenjena samemu obsojencu.”

Celotno Jakličevo kolumno naslovljeno Kočevski proces lahko najdete TUKAJ.

Ivan Šokić