Študentska organizacija v Ljubljani je po podatkih Erarja od leta 2003 pa do danes prejela kar 168 milijonov evrov. Koliko od tega denarja je šlo za dobrobit študentov, je seveda povsem drugo vprašanje, na katerega verjetno nikoli ne bomo dobili odgovora. Je pa jasno, da študentske organizacije ne moti toliko, da je vlada študentom v sklopu PKP-7 namenila 150 evrov, pač pa jih pesti skrb, da bo v prihodnje na njihove račune pritekalo manj denarja. Že pred leti je Klemen Peran zagrozil: “Bodimo torej pripravljeni, da bomo v primeru neugodnega razvoja dogodkov primorani uporabiti vsa sredstva pritiska,” ko je stranka SDS želela poskrbeti za to, da bi šlo več denarja študentom in manj v zasebne žepe študentskih funkcionarjev.
Klemen Peran, predsednik ŠOS je zapisal: “Dodatek je začetek, je pa absurdno nizek. Vladi očitno matematika ne gre najbolje, študenti smo v tem letu izgubili več kot 75 milijonov evrov preko študentskega dela, 10 milijonov evrov manj je namenjenih za štipendije, izgubili smo vsaj 3 milijone pri študentski prehrani, vsako leto bomo izgubili več kot 2 milijona za izvajanje obštudijskih dejavnosti za študente. Vlada RS pa nam že drugič letos nameni ukrep dodatka 150 evrov, ki državo stane okoli 8 milijonov. Pravično bi bilo, da študente obravnava podobno kot druge skupine in jim nameni več finančnih ukrepov. Tisti študenti, ki so utrpeli večji padec prihodkov bi morali dobiti veliko več kot 150 evrov. Predlagali smo, in to še vedno zagovarjamo, da bi morali študenti, ki si ne morejo privoščiti nakupa računalniške opreme, prejeti 600 evrov subvencije, isto predlagamo tudi za učence in dijake. Odgovor na naše predloge še vedno čakamo … Vladi sporočam: začnite nas jemati resno!“
V ŠOS-u tudi menijo, da sta ponovitev tega ukrepa; v prvem valu so študenti namreč ravno tako prejeli 150 evrov, in ignoranca resničnih problemov, s katerimi se sooča ta generacija, “očitna znaka, da je ta vlada izgubila stik z realnostjo, v kateri zaradi epidemije živijo mladi.” Marsikdo se sicer strinja, da 150 evrov ni nek blazen denar, s katerim bi lahko ne vem kaj naredili. Stvar debate pa je, kdo je tu v resnici izgubil stik realnostjo. Ne samo v času epidemije, zdaj pa sploh, obstaja cel kup ljudi, ki bi rabili denarno pomoč in tega nihče ne zanika. Dejstvo pa je, da tudi denarja ravno ne tiskamo v vsaki domači kleti, da bi ga bilo na voljo v neskončnih količinah. A videti je, da so v ŠOS-u na tak princip navajeni, saj je zgolj ŠOU v Ljubljani od leta 2003 pa do danes prejel od Ministrstva za delo okoli 146 milijonov evrov. Na drugem mestu plačnikov pa najdemo ŠOS, iz podatkov je razvidno, da je iz ŠOS-a v ŠOU od oktobra 2014 pa do sedaj priteklo okoli 22 milijonov evrov – zakaj in kako imajo med seboj urejene te transakcije ni povsem znano, jih bomo pa vprašali.
V ŠOS se sicer združujejo študentske organizacije univerz, samostojnih visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol, študentske organizacije lokalnih skupnosti ter interesne oblike povezovanja študentov. Trenutno ŠOS tako vključuje Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru, Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem in Svet študentskih organizacij lokalnih skupnosti. Organizacije so skupaj prejele več kot 285 milijonov evrov.
ŠOS razočaran, ker se njegovih zahtev ni upoštevalo
ŠOS je sicer pred obravnavo PKP-7 poslal vladi sedemnajst predlogov, med drugim so predlagali, da se v drugem valu epidemije dvignejo državne štipendije za 50 odstotkov, s čimer bi socialno ogroženim dijakom in študentom vsaj poskusili omogočiti opravljanje šolskih in študijskih obveznosti od doma in da bi se zagotovil ukrep, s katerim bi se dijakom in študentom namenilo mesečno nadomestilo za izpad dohodkov v enaki višini, kot to velja za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi, torej v višini 80 odstotkov povprečnega mesečnega prihodka iz naslova študentskega dela v zadnjih 12 mesecih. Na ŠOS-u so tudi predlagali, da Vlada RS nameni sredstva za nakup opreme za vsakega osnovnošolca, dijaka in študenta, ki zaradi družinskega ali socialnega položaja ne morejo sami poskrbeti za to, in sicer v višini 600,00 eurov na osebo ter da se študentom, ki živijo v najemniških stanovanjih, pomaga z namenskimi sredstvi za plačilo najemnine za čas trajanja epidemije in izobraževanja na daljavo.
“V primeru neugodnega razvoja dogodkov bomo primorani uporabiti vsa sredstva pritiska”
Spomnimo, nezadovoljstvo ŠOS-a, kadar jih zaskrbi, da se jim bo kakorkoli prekinil dotok financ, ni nič novega. Tako smo že leta 2016 poročali, da so iz Študentske organizacije univerze v Ljubljani poslali protestno pismo proti predlogu SDS, zaradi vložitve predloga sprememb zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je zadevalo spremembe na področju porabe in razdelitve denarja iz sredstev, s katerim bi več denarja šlo študentom in manj v zasebne žepe študentskih funkcionarjev. Študentski funkcionarji v Študentski organizaciji Slovenije so namreč dobivali kar 23,7 odstotka obračunanih sredstev iz koncesijske dajatve, z novim zakonom pa je stranka SDS želela poskrbeti, da bi se denar pravičneje porazdelil med številnimi študentskimi organizacijami, več sredstev pa bi se namenilo predvsem za štipendije za mlade. To je povzročilo veliko paniko v ŠOU, zato so takrat pričeli tudi z grožnjami z napadi na njihovo avtonomnost in neodvisnost, ki bi jo prinesla sprememba financiranja študentskih organizacij. V svojem pismu je šel predsednik ŠOU-a Peran tako daleč, da je predlog označil za neoliberalno revolucijo, ki uničuje vse, kar se upira potrebam kapitala. Njihove pravice pač zahtevajo veliko finančnih virov, ki jih bodo branili z vsemi sredstvi. “Bodimo torej pripravljeni, da bomo v primeru neugodnega razvoja dogodkov primorani uporabiti vsa sredstva pritiska,” je takrat zapisal Peran v svojem dopisu.
Glede na vsa svoja pričakovanja je razumljivo, da so razočarani nad enkratnim prejemkom, ki ne dosega vrtoglavih zneskov, na katere so navajeni v ŠOS-u. Vendar pa se je treba vprašati, čigave pravice pravzaprav zagovarja Študentska organizacija in, ali se v resnici sploh zavzema za študente? Ali pa jih zgolj skrbi, da k njim ne bo več pritekal denar, vsaj ne v taki meri, kot je pritekal v preteklih letih.
Sara Kovač