Stopnjevanje rdečega džihada: Estradniki kot voditelji revolucije

Foto: posnetek zaslona, facebook

Zgodilo se je, kar smo lahko pričakovali: dotedanje levičarsko rogoviljenje je prešlo meje običajnega političnega boja. Začele so se grožnje s smrtjo, ki jih je deležen predvsem predsednik vlade Janez Janša. Pa ne samo on, ampak tudi mnogi drugi.

Seveda tovrstne grožnje niso nekaj novega. Poznamo jih že iz preteklosti, saj je Janši že pred leti grozil policist, a se je po tem lahko vrnil na svoje delovno mesto. Spomnimo se tudi vstaj iz let 2012 in 2013, ko so se v Mariboru pojavljale lutke, obešene z mostu, in ko so padale granitne kocke. Gre za delovanje istega duhovnega ozadja, ki je privedlo do tragedije leta 1945.

Tragična izkušnja z začetka devetdesetih let
A še preden predstavimo nekatere najbolj izstopajoče primerke groženj, velja spomniti na zakonitosti stopnjevanja psihoze. Podobno kot pred 30 leti na Hrvaškem, ko so sprva z manjšimi, nato pa z vse obsežnejšimi mitingi tam živeči Srbi stopnjevali pritisk, ob katerem ni bilo mogoče prezreti, da je šlo v ozadju za “svarila”, ki jih je KOS JLA naslavljala na tam živeče Srbe (v severni Dalmaciji, Liki, Kordunu ter na območju Slavonije, Baranje in zahodnega Srema), češ da prihajajo na oblast “ustaši” (tj. Franjo Tuđman in njegova HDZ), da se bo spet ponovilo leto 1941 in da se morajo temu upreti, sicer bodo ustaši vse pobili.

Na podlagi tovrstnega ustvarjanja navideznega strahu, ki je bil le instrument za odcepitev ozemelj s srbskim prebivalstvom od Republike Hrvaške v primeru njene osamosvojitve, je avgusta 1990 prišlo do prvih resnih incidentov na območju Knina, kjer je v dogajanje posegla tudi JLA, tako da je preprečila pohod policistov iz Zagreba, da bi “naredili red”. Kot je znano, je kasnejši tok dogajanj privedel do širjenja “balvanske revolucije” (barikade, ki so jih stražili t. i. Martićevi policaji in oboroženi civilisti) tudi po drugih občinah. Vsi kasnejši konflikti v letu 1991 so postajali vedno bolj vojaški (Pakrac, Plitvice, Borovo selo) in z vedno več žrtvami. Leto dni po kninskih dogodkih se je Hrvaška znašla v totalni vojni, ki se je dokončno končala šele z operacijama Nevihta in Blisk leta 1995. A prav v primeru ustanavljanja samooklicane Republike Srbske krajine se je pokazalo, kako veliko moč ima propaganda za “ozaveščanje” množic in njihovo mobilizacijo za “višje cilje”. To se sedaj kaže tudi na primeru Slovenije.

Policist Sandi Sheikha svoje politične pripadnosti ne skriva. Fotografijo je objavil 19. oktorbra 2017 na svojem Facebook profilu, in sicer kot javno, zato jo lahko vidijo tudi tisti, ki s Sheikho niso prijatelji na FB. Foto: Facebook

Tehnologija kuhanja žab
Naj na kratko preletimo dogajanje v Sloveniji: od prvega “protestnega” shoda še pred izvolitvijo vlade, konec februarja torej, pa vse do danes se je zvrstilo več uporniških dogodkov, ki so pokazali stopnjevanje sovražne retorike. Če je bil prvi kolesarski pohod dokaj “miren” v taki meri, da se je eden od policistov – očitno je šlo za oboževalca prejšnjega premierja Marjana Šarca – fotografiral s protestniki, so kasnejši dogodki pokazali, da “politkolesarji”, kot je te aktiviste poimenoval Tomaž Štih, še zdaleč niso tako nedolžni: še več, nekaterim so policisti zasegli nevarne predmete. A glavno bojišče je za zdaj (še vedno) na spletu, zlasti na Facebooku, kjer se v skupinah v podporo Ivanu Galetu vse pogosteje pojavljajo grožnje z umorom, še zlasti jih naslavljajo na Janeza Janšo. To pa pomeni, da imamo v Sloveniji pravo leglo političnega džihada.

Za primer, kakšni zapisi se tam pojavljajo: “Za tega smrdljivca je škoda metka, tak da bi bil bolj priročen mal večji nož.” Eden od komentatorjev ob tem dodaja, da bi moral Janša slovenskim državljanom vrniti vse milijone, ki jih je pokradel, odkar je na oblasti. Komentator je prepričan tudi, da bi morali z Janšo narediti enako, kot so naredili Romuni z nekdanjim diktatorjem Ceaușescujem. Boris Podhraški je v eni od t. i. vstajniških skupin na FB zapisal, da bi moral Janša dobiti kroglo v glavo. No, nič posebnega, če se najprej na RTV, nato pa na protestih pojavljajo napisi “smrt janšizmu”.

Žiga Pavšič iz stranke TRS. Foto: sta

To samo potrjuje znano tehnologijo “kuhanja žab”, saj smo se na tovrstni nesprejemljiv besednjak že kar navadili. Je torej kaj čudnega, da je Žiga Pavšič že kar odkrito napovedal, da se bodo protesti samo še stopnjevali, “dokler vam spopadov z ulic ne bomo prinesli v vaše domove”. Da seveda ne omenjamo nekdanjega rednega gosta črnih kronik Anisa L., ki se je z grožnjo prek zasebnih sporočil spravil na Davorina Kopšeta.

Estradniki kot voditelji revolucije
Očitno politično podzemlje na svoj značilni zvijačni način stopnjuje ne samo retoriko in metodologijo ulične revolucije, pač pa tudi širi krog protestnikov tako, da v akcijo vključuje tudi estradnike in ljudi iz šovbiznisa, pa naj bodo to televizijski kvizi in zabavne oddaje (Aljoša Ternovšek, Klemen Slakonja itd.), glasbeniki za širše množice (Werner Brozović), raperji (Zlatko Č.) ali pa iz kulinaričnega sektorja (Ana Roš).

Povedano drugače: prave avtoritete za nagovarjanje ljudskih množic že zdavnaj niso več politični strankarski voditelji, ki so sedaj v formalni opoziciji, Dejan Židan, Marjan Šarec, Luka Mesec itd., pač pa ljudje iz šovbiznisa. Ti prek zabavnih in drugih vsebin nagovarjajo širši krog prebivalstva, ki sicer ne spremlja pozorno političnega dogajanja. In ko enkrat stopijo na politično sceno estradniki kot nosilci revolucije, je situacija lahko zelo nevarna.

Reper Zlatko na zadnjem petkovem protestu. Foto: Nova24tv

Res pa je, da je na drugi strani sedaj že več deset tisoč ljudi podpisalo peticijo za podporo Janševi vladi, a vseeno je ozračje zelo naelektreno. Ob tem ne gre prezreti niti finančnega ozadja projekta “vseslovenske vstaje 2.2”. Že dogajanje pred desetimi leti je namreč pokazalo na sumljiva finančna ozadja. In veliko vprašanje je, ali bodo organi pregona opravili svojo zakonito dolžnost in izrekli sankcije nasilnežem. Če svoje naloge ne bodo opravili, bo to pomenilo, da vlada nima dejansko nobene avtoritete več, to pa bi bil samo dodaten dokaz, da je demokracija v Sloveniji le okras.

Gašper Blažič