Svinjske in človeške glave na kolih

Foto: Primož Lavre

Družbena napetost, ki je povezana z odnosom do religij, se stopnjuje. Zadnji dogodki s svinjskimi glavami na gradbišču islamskega centra v Ljubljani samo dokazujejo stopnjo nestrpnosti, ki se bo z nereševanjem migrantskega problema samo še večala.

Islamska skupnost v Sloveniji in celotna slovenska – kakor tudi evropska – družba sta na resni preizkušnji. Vendar če politika svojega dela ne opravi ali ga opravlja slabo, ni čudno, če prihaja do ekscesov, ki jih je potrebno obsoditi.

Z verskimi simboli kot svinja z mehom
Je evropska politika obsodila norčevanje iz Alaha s strani Charlie Hebdo? Ne! Je slovenska vladajoča politika obsodila norčevanje iz brezjanske Marije in drugih napadov na kristjane v času, ko se misli, da je svoboda to, da vsak počne, kar mu pade na um? Ne! Smo slišali odločne in enoglasne obsodbe islamskega sveta proti džihadistom in drugim ekstremistom, ki prihajajo iz njihovega kulturnega sveta? Ne! Posledice vseh “nejev” so in bodo vedno bolj nevarne, ker bodo ljudje jemali odločitve v svoje roke, pri čemer pa lahko pride do nekontroliranega ravnanja. Sicer pa so nas zagovorniki revolucije od osnovne šole naprej učili, da se družbene spremembe delajo na ta način. A to velja za vse druge, samo za revolucionarje ne, ko so enkrat na oblasti.

Zgodovinsko pogojeni strahovi
V osnovni šoli pa so nas tudi učili, kaj so delali Turki od 14. do 16. stoletja na ozemlju današnje Hrvaške in Slovenije. Spomnim se grafik iz knjig, kako so bile človeške glave nataknjene na kole, kaj so počeli z otroki, kako so deklice končale v haremih in dečki postali janičarji. Pri Valvazorju pa lahko beremo: “… leta 1357, je naš hudi sosed, Turek, prišel na evropska tla; podoba njegovega prihoda je bila, kakor smo pravkar povedali, vojska kobilic. Premagal je mesto Galipolis in tamkajšnji utrjeni grad /…/ Od leta 1429. dalje so začeli Turki čedalje bolj iztezati svoje roparske in morilske kremplje ter jih zasajati v naše in naših sosedov meje. Tako poroča Nota Provincialis …” itd. (Slava Vojvodinje Kranjske, 299–303).

Zanimivo je dejstvo, da marksistično-komunistična zgodovina, ki preko levičarskih zgodovinarjev vse v naš čas ponareja zgodovinska dejstva, turških vpadov ni minimalizirala, kot to počnejo z migracijsko problematiko njihovi idejni sodobniki. Njihova zgodovinska metoda je križarske vojne s pridom uporabila za stigmatizacijo krščanstva, čeprav “Turki” v tistih vojnah niso bili nedolžni. A problem ni v tem, kako kdo razume križarske vojne, pač pa v tem, da ima islam na slovenskih tleh svojo hipoteko, ki se je mora zavedati, tako kot se moramo kristjani zavedati svojih hipotek. Kritično spraševanje o preteklosti in sedanjosti je privilegij svobodne, odprte in demokratične družbe. Za to pa so potrebni partnerji v dialogu. Slovenci imamo vgrajen zgodovinski strah pred “Turki”, s tem je potrebno računati.

Zanke za Islamsko skupnost
Islamska skupnost v Sloveniji ima dva politična problema za odprt dialog. Za dosego cilja – graditev islamskega kulturnega centra – se je povezala z Jankovićem in Katarjem. V to situacijo jo je potisnila slovenska levo-libertarna politika, ki ni pripravljena urediti realnega načina financiranja cerkva in verskih skupnosti. Za razliko od Avstrije slovenska vlada ne more prepovedati pritoka katarskih sredstev, ker bi s tem ustavila gradnjo džamije. Islamska skupnost pa je prav zaradi tega potisnjena v politični molk, če hoče, da ji Katar obljubljenih sredstev ne bo odrekel. Ni žalostno, da nekaj deset tisoč muslimanov v Sloveniji iz svojih sredstev ne more zgraditi centra, če bi jim slovenska davčna politika to seveda omogočala.

Tudi Jankovičeva širokogrudnost do islamske skupnosti ni religiozno, ampak trgovsko motivirana. Ljubljanski župan ve, da je volilno telo iz bivše skupne države zanj odločilno za izvolitev. Tihi ali očitni nareki Jankovića, kako naj muslimani v Sloveniji volijo na političnih ali referendumskih volitvah, so cena nesvobode, ki jo Islamska skupnost plačuje na lokalni ravni, kjer se je celo vključila v izvršilno vejo oblasti, saj je njen tajnik Navzet Porić svetnik na Jankovićevi listi. Si predstavljate tajnika Slovenske škofovske konference na listi ene od desnosredinskih strank? Kaj bi počeli mediji z načelom ločitve vere in politike! Islamska skupnost je s to potezo povedala, da cilj posvečuje sredstva in je z Jankovićem sklenila trgovski sporazum. To jo moralno dodatno obremenjuje, saj je s tem pristala na izrazito politično obravnavo s strani javnosti.

Neizkoriščena dejstva
V dani situaciji, ki za muslimane nikjer na svetu ni lahka in enostavna, so to zgrešena zavezništva. Muslimani na tleh bivše skupne države imajo tradicijo mirnega sobivanja s kristjani in drugimi prepričanji. V Sloveniji so delovna sila, ki za nas opravlja pogosto najtežja in najbolj umazana dela. V vseh letih po družbenih spremembah ne predstavljajo nobenega dejavnika nestabilnosti ali družbenih napetosti. V vrednostnem smislu imajo svoje zaveznike prej v kristjanih kakor v politiki. Sami so pred leti izločili iz svojega vodstva fundamentaliste in ustoličili Grabosa, ki je inteligenten in zmeren verski voditelj. Vsa ta in druga izhodišča jim omogočajo, da se na odprti sceni spopadejo z islamskim fundamentalizmom, da nadaljujejo v Avstro-Ogrski začeto tradicijo sobivanja znotraj evropske družbene tradicije, da se postavijo na tiste duhovne temelje, ki jih ne bo zlorabljala ne mednarodna ne lokalna politika za svoje interese, da odprto in odkrito stopijo v javni dialog in da pokažejo in dokažejo model evropskega islama, ki goji svojo versko identiteto in spoštuje evropski politični in pravni red.

To pa pomeni  obsodbo glav na kolih (beri: rezanja vratov isisovih norcev in spolno nasilje migrantov) in svinjskih glav kjerkoli.

Ivan Štuhec