Svoboda je pomembnejša od zdravja, dokler ne zboliš

Datum:

V torek, 5. oktobra, je v glavnem dnevniku na javni televiziji uredništvo dalo velik poudarek nasilnim (prepovedanim) protestom, kar ni sicer nič narobe. Narobe pa je, da so dali besedo predvsem in samo protestnikom. Zame je bilo posebej problematično in po svoje povedno to, da je bilo veliko programa namenjenega tipu, ki je razlagal, da je svoboda vedno bila, je in bo pomembnejša od zdravja. Škoda, da ga zagotovo ne bom mogel vprašati, ali se s tem še strinja, ko bo resneje zbolel, kar razen v primeru sreče, da človeka takoj pobere (nesreča, kap ipd.), ne uide skorajda nikomur.

Sicer nisem psiholog, pa si vseeno upam trditi, da je vzrok za to, da se nekdo ne da cepiti in s tem ne zaščiti sebe in svoje okolice v strahu, egoizmu in visoki stopnji osebne neodgovornosti do sebe in svojih bližnjih, če tu sposobnosti razumevanja, da smo vsi skupaj v istem košu, niti ne pričakujem od sodobnega permisivno vzgojenega osebka. In ta naša permisivnost še posebej zbuja skrb.

Kaj sploh je permisivnost? Na tejle strani Prednosti in slabosti permisivne vzgoje sem dobil naslednjo definicijo: “Pri permisivni vzgoji po navadi otrok postane vodja v družini, vse mu je dovoljeno, sliši vedno znova le: ‘Da.’ Prepričan je, da se vse vrti okrog njega, dobi občutek večvrednosti, nauči se, kako doseči svoje z manipulacijo. Starši se poslužujejo manevrov, kot so podkupovanje, popuščanje, samožrtvovanje, zanemarjanje, pridiganje in nerganje, posledično otrok odrašča v zelo nestanovitnih okoliščinah.”

Kot starš in učitelj se že dolgo borim proti permisivni vzgoji predvsem iz razloga, ker permisivno vzgojeni osebek v življenju postane natanko to, kar sem omenil na začetku: strahopetec, egoist in neodgovornež. V običajnih situacijah, ko vse gladko teče, se to sploh ne opazi. Ko pa pride do situacij, ki jim ni kos, pa to iz njega izbruhne. Za prebivalce dežel, ki so se izkopale iz totalitarnih sistemov, predvsem iz vzhodne Evrope in Jugoslavije, pa je to še potencirano z občutkom, da je v demokraciji vse dovoljeno. Skratka, mej za posameznika ni. In to je postalo eden izmed ključnih gradnikov organizacijske kulture.

Foto: epa

Dva primera povezave permisivne vzgoje in pogleda na demokracijo kot na popolno svobodo
Bom predstavil dva preprosta primera, ki ju lahko vsakdo empirično preveri. Prvi se lahko preizkusi na vsakem sprehodu. Že pred leti sem ugotovil (na sprehodu po smučanju v vsaj zame takrat precej mondenem kraju), da se ti nemška gospa s peltzmantlom pri srečanju diskretno pomakne vstran, medtem ko gre par iz vzhodne Evrope skozi tebe, kot da ne obstajaš (te ne vidi?). Ta izkušnja mi je dala misliti in sem bil na to pozoren tudi doma. Hitro sem prišel do ugotovitve, da sem pri nas redno (z redkimi izjemami) opazil isto. Bog ne daj, da bi se kdo malce pomaknil vstran.

Drugi primer pa je s kampiranja. Kampiram že od zgodnjega otroštva. Moje izkušnje so iz Hrvaške, Avstrije, Slovenije, bil sem tudi že v Italiji, Franciji, Madžarski … Šele zadnja leta (sem pač že malce starejši mladinec) sem opazil zanimivost: Nemci in Avstrijci (pa tudi Nizozemci ipd.), kateri se znajo zbrati v večji druščini in imajo pri tem bolj veselo druženje (piknik s pijačo, glasno debato, petjem ipd.), ob desetih zvečer zaključijo. In to praktično skorajda brez izjeme, ki to pravilo potrjuje.

Za mnoge je demokracija to, da lahko počno, kar hočejo
Ko pa se zberejo naši, h katerim lahko štejem tudi vse druge naše permisivce (Hrvate, nekaj izkušenj imam tudi z drugimi Vzhodnoevropejci), pa se ob desetih fešta šele začne. In bog ne daj, da bi jim ob tem omenil, da mora biti po deseti uri mir. Tudi kolesarska skupina, ki sem jo zadnjič vodil po avstrijski Koroški, ni bila nič boljša. Šele opozorila iz hotela (bili smo zunaj) so nas nekako prisilila, da smo upoštevali nočni mir. Pa nismo bili mularija in sem bil celo med najmlajšimi. Podobno sem doživel tudi po hotelih kot turistični vodič ali na smučanju. Zmeraj smo bili najglasnejši še dolgo v noč.

Na kratko: »Kaj nam pa morejo, saj smo vendar plačali in nas nič ne briga, če se drugi pri tem ne počutijo dobro.« Da se to redno dogaja tudi na domačih zabavah, v zidanicah, najetih apartmajih, uličnih veselicah ipd. je pa ja samoumevno. Samo enkrat se živi.

Problem ni v permisivnosti, temveč v toleranci do “svobodnjakov”
Pa da ne bo napačnega razumevanja. Tudi pri Nemcih, Avstrijcih ipd. se dogaja enako. Ampak razlika je v podrobnosti. Pri nas je to splošno veljavno pravilo, pri njih pa gre za izjeme. Zakaj je to pomembno? Zaradi tolerance. Pri nas je visoka stopnja razumevanja za to početje, medtem ko je pri njih za take izgrede, povezane s kaljenjem nočnega miru, toleranca nizka. To po navadi ponazorim s preprostim rekom: tudi Avstrijci imajo nekaj slabih cest, ampak to ne pomeni, da imajo enake ceste kot mi, ki imamo tudi nekaj dobrih cest. Pri študiju kakovosti sem se naučil, da absolutne kakovosti ni. Je samo razmerje med dobrimi produkti in vsemi produkti v odstotkih, ki se izraža z npr.: “90-odstotna kakovost” – kar pomeni deset dobrih izdelkov in en slab med desetimi izdelki.

Tudi v Italiji, Avstriji, Nemčiji itd. je mnogo permisivnih osebkov, ki mislijo, da se svet vrti okoli njih, vendar je s strani splošne populacije do njih zelo nizka toleranca. Pri nas pa je to drugače. Mediji, raznorazni strokovnjaki, kreativni pravniki, ki iščejo razloge, “kako bi, da ne bi”, ipd. prepričujejo nas, ki se pravil držimo, da jih je treba razumeti, ker je njihova jeza po svoje upravičena. Osebna svoboda je pomembnejša od česar koli drugega, pa naj bo to nočni mir ali zdravje. Pri tem moramo posebej paziti, kako z njimi komuniciramo, da ne bomo prizadeli njihove občutljive duše. Tako kot moramo v šoli paziti, da ne užalimo ubogega otroka ali celo njihove mamice s kakšno bogokletno mislijo, da ta otrok ni najboljši, najbolj talentiran ipd., ker ravno danes pač ni najbolje razpoložen, drugače pa ona menda ja že ve, da je najboljši na svetu in v njegovi bližnji okolici.

Razumevanje človekovih pravic je slabo v spektru od skrajne levice do globoko vernih kristjanov
Posledica pa je, da smo slabo precepljeni, da ne spoštujemo pravil, govorimo o diktaturi ipd. Vendar to ni neposredno povezano s politično ali ideološko pripadnostjo. Povezano je predvsem z na začetku omenjenimi pojmi: strah, egoizem in neodgovornost do sebe in svoje okolice. Zato me ne preseneča, da so glasni protestniki tako skrajni levičarji kot tudi ljudje, od katerih tega nikoli ne bi pričakoval, saj se drugače imajo za zgledne kristjane. In vse vmes med tema dvema skrajnostma. Njihovo upravičevanje nespoštovanja pričakovanih ravnanj me spominjajo na to, ko so pripadnike etnične manjšine vprašali, zakaj so hišo zgradili na tuji zemlji, in so odgovorili, da je to že res, ampak kaj pa njihove človekove pravice?

Človekovih pravic so nas polna usta, kaj pa v resnici so človekove pravice, je pa večini španska vas. Sicer je pa bil pred dvema letoma moj prvi prispevek na tem portalu ravno o razumevanju človekovih pravic. Pa si takrat nisem mislil, da bomo priče taki eskalaciji uzurpacije pojma človekove pravice.

Mitja Pucelj, Časnik

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...