Težko je bilo prezreti nekultiviran in mestoma podcenjevalen in aroganten nastop uradnega partizanskega in partijskega zgodovinarja

V TV debati je bilo težko prezreti nekultiviran in mestoma podcenjevalen in aroganten nastop uradnega partizanskega in partijskega zgodovinarja, ki je žal samo potrdil intelektualno nemoč in netransparentnost zagovornikov bivšega režima. (Foto: posnetek zaslona/ oddaja Razdvojeni RTV Slovenija)

V torek, 16. 6. 2020 je bila na sporedu RTV Slovenija oddaja Razdvojeni, sprva dokumentarec, nato pa še pogovorni del z gosti. Pogovor je vodila Vida Petrovčič z gosti: Tamara Griesser Pečar, Božo Repe, Jože Možina in Aleš Gabrič. Pozoren gledalec je lahko opazil odnos zgodovinarja Repeta do zgodovinarke Griesser Pečarjeve in Možine, ki sta predstavljala drugačna stališča od uradne – režimske zgodovine. Repetov odnos je zmotil tudi Jožeta Možino, ki je na socialnem omrežju zapisal naslednje: “Ob včerajšnjem razvpitem omizju si velja zapomniti tole, na nek način najpomembnejše sporočilo: Dr. Repe je stopil v studio, ne da bi pozdravil in pogledal dr. Griesserjevo ali mene (pa nismo v sporu), tudi odšel je tako. Delovalo je sovražno – kam to pelje?”

V televizijski debati o razdeljenosti slovenskega naroda v času pred in med drugo svetovno vojno, ki je bila pred nedavnim na sporedu nacionalne RTV, smo slišali s strani dveh zgodovinarjev s Filozofske fakultete večkrat ponovljeno idejo o fašistoidni ali nacistoidni težnji tedanje osrednje slovenske politične stranke. To naj bi dokazovali sem ter tja nabrani drobci (izjave, pisma, mnenja in podobno). Eden teh drobcev, ki smo ga videli med oddajo, je bilo nemško arhivsko poročilo o pogovoru, ki ga je imel načelnik Slovenske ljudske stranke Fran Kulovec 5. aprila 1941 pri slovaškem veleposlaniku v Beogradu. V oddaji je bilo kmalu po začetku rečeno, da je to dejanje že predstavljalo kolaboracijo z bodočo nemško okupacijsko silo. Od tega trenutka je šel potek dialoga v debati samo navzdol.

Kolaboracija SLS? Daleč od tega!
Ker je podobno, le bolj niansirano interpretacijo v znanstvenem članku zapisal tudi neki drug naš zgodovinar, se bomo najprej ustavili pri njem. V članku pravi: “Ob napadu sil osi na Jugoslavijo se je vodstvo SLS, nato pa tudi nekateri predstavniki drugih strank, zastopanih v Narodnem svetu, odločilo svoj obstoj povezati z usodo sil osi, ki so skušale z vojno ustvariti totalitarni in rasistični ‘novi red’.

To je seveda absurdno in slabo premišljeno pripisovanje, saj se vodstvu teh strank podtika zagovarjanje tega, na kar niso imeli vpliva in za kar se niso zavestno odločili. O tem nimamo nobenih dokazov, saj bi morali v tem primeru imeti dokumente, ki bi kazali na utemeljeno držo simpatiziranja ali podpore nacistični politiki iztrebljanja in prisiljevanja. Pravzaprav omenjeni članek z vrsto obsežnih citiranj bralca prepriča prav o nasprotnem: da so bili namreč koraki vladajočih slovenskih politikov v tistem kaotičnem času razumni, tudi dobronamerni in da so imeli pred očmi usodo naroda. Daleč od tega, da bi se zavestno in zaradi kakega doslej še neugotovljenega nagnjenja in motivacije povezali z nacizmom.

Če bi taka motivacija res obstajala, bi o njej gotovo slišali najprej iz ust komunistov, njihovih tedanjih političnih nasprotnikov, ki se tudi niso strinjali z nacistično ideologijo, pa so – iz kakršnihkoli že razlogov – nemškega okupatorja vseeno po nekaterih krajih pozdravljali. So se tudi oni takrat odločili svoj obstoj povezati z usodo sil osi? Slovenski komunisti bi gotovo poskrbeli, da bi o tej domnevni nacistoidni drži njihovih nasprotnikov obstajali trdi dokazi, saj so imeli po vojni v rokah nadzor nad vsemi dokumenti in arhivi. Pa o tem vsa desetletja nismo slišali ničesar, kar bržkone pomeni, da preprosto te motivacije ni bilo.

Narodni svet je pokazal pokončnost, a je bil ignoriran
Saj bi bilo res čudno in čudaško, da bi ti politiki podpirali germansko nacistično ideologijo, ki je bila tudi protislovanska. Zanje je bil bodoči okupator v prvi vrsti država in vojska Nemčije, ne nacistična ideologija. Trditi, da si se s pogajanji aprila 1941 z okupatorjem povezal tudi z njegovo ideologijo, iztrebljanjem Judov, usodo njegove vojske in vsem, kar je sledilo, je blago rečeno tendenciozno in nesmiselno. Kot da bi se Velika Britanija in Francija s tem, ko sta leta 1938 prepustili Češkoslovaško Nemčiji, »odločili povezati svoj obstoj z usodo sil osi, ki so skušal ustvariti totalitarni in rasistični novi red«.

Te novejše in precej neverjetne interpretacije, ki tako mirno zgrešijo razliko med pragmatičnim delovanjem v izjemnih razmerah in globinsko motivacijo ali držo, prej razkrivajo prikrito ali/in nereflektirano motivacijo njihovih piscev. Ta še vedno potrebuje kolaboracijo, tako rekoč za vsako ceno, tudi za ceno vrednotenja povsem normalnih dogodkov kot nenormalnih in nemoralnih.

Primer: omenjeni članek o zgodovinski vlogi Narodnega sveta že v naslovu govori o »zgodovinski« vlogi tega sveta, pri čemer ne pojasni, kaj naj te navednice pomenijo. Očitno predstavljajo nekakšen komentar o kratkem in neuspešnem delovanju tega sveta, ki pa je brez argumentacije. Same besede teh slovenskih politikov, ki jih navaja članek, dajejo nasprotno čutiti, da je bilo njihovo delovanje in delovanje sveta v tistih razmerah povsem korektno in razumno in tudi resnično zgodovinsko. Šlo je za poskus ustanovitve nekakšne oblike slovenske državnosti, ki bi jo okupacijska oblast priznala in bi preprečila nadaljnje razkosanje slovenskega ozemlja. To se ni zgodilo, ker je nemška oblast svet ignorirala.

Člani narodnega sveta delovali častno
Seveda se gledano nazaj zdi ta poskus samo “poskus”, ali kot pravi pisec članka, poskus, “ki niti ni mogel biti izviren”«, najbrž zato, ker se je zgledoval po Hrvaški, toda nobenega dokaza nimamo za to, da bi ga obravnavali slabšalno in razvrednotili. Na primer tako, da rečemo, da je bil »popolnoma protizakonito telo«, kar je z legalističnega vidika sicer mogoče, kaj pa naj bi to pomenilo v času, ko se je hrvaški del Jugoslavije pripravljal na ustanovitev svoje države, ni jasno niti ni pojasnjeno. Zakaj je potem omenjeno? Marsikaj je bilo takrat zakonito v nacistični Nemčiji in Sovjetski zvezi. Protizakonita ustanovitev sveta prej kaže na to, da so pobudniki tega sveta najverjetneje tudi nekaj tvegali in da so svojo odgovornost do naroda opravili častno. Bi morali slepo in nesmiselno slediti jugoslovanski, s pučem postavljeni vladi? Je bil puč zakonit??

Iz dopisovanja in besed, ki so jih zapisali ali izrekli ti slovenski politiki in niso bile namenjene javnosti, ampak zaupnim somišljenikom, s katerimi človek običajno govori le to, kar misli in čuti, veje ta državniška skrb in dobronamernost. Nimamo razloga, da bi dvomili o tej skrbi in jo podcenjevali. Od kod potem motivacija za ponižujoč odnos do teh ljudi in delovanja Narodnega sveta? Sta bili iskrenost in poštenost teh ljudi prevelik zalogaj za zgodovinarja, ki je želel – ne da bi se tega zavedal – dokazati prav nasprotno: da so bili, kot sta trdila tudi zgodovinarja v debati, kolaboranti?

Tudi v težkih časih se najdejo pošteni politiki
Ustanovitev sveta je bila vsaj tako zgodovinska kot kake posamezne izjave in sklepi komunistične partije v Sloveniji, ki so se leta in leta prikazovali kot zgodovinski. Nazaj gledano je lahko razglašati določene dogodke za zgodovinske, druge pa za “zgodovinske”. Prvo in drugo je treba dokazati z upoštevanjem takratne situacije, ne pa s tem, kar se je zgodilo kasneje in k čemur morda tisti “zgodovinski” dogodek ni prispeval ničesar. Seveda ni nič narobe s tem, da določen dogodek ovrednotimo kot zgodovinski, toda to vrednotenje mora temeljiti na dogodku samem, njegovih dokazanih posledicah in vplivu na doživljanje, razmišljanje ter vedenje takratnih ljudi. Škoda je, če temelji na tem, kar bi danes nekateri radi videli v njih ali kar so nekateri v času režima pripisali tem dogodkom.

Sicer pa je v članku navedena najlepša izjava iz tistih neusmiljenih časov, ko je razumljivo vsak zasledoval samo svoje interese (razpadli ostanki jugoslovanske vojske svojega, hrvaška politika svojega, okupator vsak posebej svojega, komunisti svojega, vodstva slovenskih političnih strank svojega). To izjavo bi jo morali dati v naslov članka in jo dati večkrat prebrati otrokom v šolah, ker govori o tem, da tudi v težkih časih obstajajo dobri in pošteni ljudje, ki tvegajo svoje udobje in varnost za sočloveka. Kulovec piše iz Beograda v Ljubljano:

Osnujte Narodni svet, ki se bo brigal za slovenske interese, posebej, če v Beogradu ne bo vlade. Ali bodete mogli kaj storiti, ne vem. To ve sam Bog. Kar zadeva SLS, si sedaj tu obljubimo dve stvari: Prvič, da v primeru okupacije stranka kot takšna ne bo dala svoje pomoči in imena nobeni politični akciji, ki bi bila v prid okupatorju. Drugič, da ne bomo delali drug proti drugemu, pa bodo oni, ki bomo zunaj ali oni, ki bodete doma ostali.”

O TV debati: pohvala zagovornikoma protirevolucionarne strani
In zdaj nekaj vtisov o debati na TV: težko je bilo v njej prezreti nekultiviran in mestoma podcenjevalen in aroganten nastop uradnega partizanskega in partijskega zgodovinarja, ki je žal samo potrdil intelektualno nemoč in netransparentnost zagovornikov bivšega režima. Gledalcev pač ne zanima, kakor smo slišali iz ust tega gospoda, česa “ima dovolj” in “kaj je že večkrat povedal in slišal” in “kaj pozna bolje od drugih”, “kaj ga briga in kaj ne”, radi bi slišali verodostojno zgodbo o tistih časih in ljudeh. Gospod je namesto tega postavil v ospredje sebe, svoje videnje in se ob tem jezil in negodoval, ni pa argumentiral niti prepričal. Prepričal nas je zgolj o tem, da je njegova jeza izraz nemoči in ogroženosti, ki se ju ne zaveda in za kateri ni bilo jasno, kaj bi imela opraviti s temo debate in z njegovimi sogovorniki v studiju.

Da se ni čisto dobro zavedal, kaj govori, kaže njegova izjava, da si ljudje s partizanske strani “ne upajo povedati vsega”, kar je seveda čisti nesmisel po petdesetih letih partizanskih slavospevov in spodbujanja tovariških spominov. Če nekdo ne zmore več kot to, da argumente druge strani obrača proti njim samim, se mu hitro zgodi, da izreče popolno neresnico.

Prav tako kot zgoraj opisano nekultivirano vedenje je bilo v debati težko prezreti zgovorne številke o umorjenih Slovencih s strani komunistične ilegale že v prvem letu okupacije. Še teže je bilo poslušati citat iz Kardeljevega pisma, kjer naroča pobijanje v valovih. Tudi ta citat sodi v učbenike. V luči obnašanja omenjenega zgodovinarja in vzdušja, ki nastane ob obtožbah s kolaboracijo, je bilo argumentiranje obeh zagovornikov protirevolucionarne strani prepričljivo, še več, pogumno. Kdor na neargumentirano in pavšalno jezo ne reagira, ampak širi prostor razumevanju in poglabljanju v doživljanje ljudi, prispeva h kulturi dialoga, ki jo tako pogrešamo. Obema iskrena pohvala.

Javni prostor očistiti jeze, arogance, prezira, podcenjevanja
Prepričan sem, da bo za korak naprej v smeri dialoga med različnimi interpretacijami slovenske polpretekle zgodovine potrebno očiščenje javnega prostora vsake jeze in njenih nadgradenj, torej arogance, prezira, podcenjevanja ipd. Največ jeze je doslej v ta prostor prinašalo označevanje s kolaborantom, kar je razumljivo. Oznaka prebuja zelo močna čustva ogorčenja in zgražanja; na strani, ki je tako označena, pa čustva krivice in spet jeze. Problem je, ker se je pojem kolaboracije v povojnem zgodovinopisju večinoma uporabljal vrednostno in ideološko, manj pa dejstveno. S tem se je prikrivalo nekaj ključnega, namreč dejstvo, da so bile prevare, podlosti in zločini narejeni tudi tam, kjer ni bilo kolaboracije, se pravi na »naši« strani, na strani »pravičnih zmagovalcev«. Namesto da bi govorili o zločinih ene in druge strani, se je tako raje govorilo o kolaborantih in osvoboditeljih.

Kolaboracija samo z domobransko prisego ne more biti dokazana
Pod kolaboracijo si predstavljamo delovanje, ki podpira namene okupatorja, deluje v škodo domačega prebivalstva in je povezano z okupatorjevimi zločini. Kolaboracionističnega delovanja v tem ozkem pomenu besede je bilo pri slovenskih akterjih, vpletenih v državljansko vojno malo, toda ni ga mogoče zanikati niti za to ni nobene potrebe, če je seveda pojem rabljen dosledno in konkretno. Prisega na primer ne more biti že kar sama po sebi dokazni vrhunec kolaboriranja, ker ji morajo slediti konkretna dejanja, ki jih je treba dokazati. Kdor misli, da je za dokazovanje dovolj, če dvakrat ali trikrat ponovi, da »gre za kolaboracijo« in »kako da vsi tega ne vidite« in »kdor tega ne vidi, je fašist«, si je tako dokazovanje vnaprej prihranil in okužil debato s svojo jezo.

Obtožbe s kolaboracijo del propagande v državljanski vojni, kasneje del uradnega zgodovinopisja zmagovalcev
V drugi svetovni vojni je bilo značilno, da je bilo kolaboriranje večinoma podrejeno drugim, moralno manj spornim ali celo nespornim ciljem. Vsak, kdor je sodeloval z okupatorjem, je imel za to svoje razloge in je s tem sodelovanjem hotel pospešiti uresničevanje svojih ciljev, le redki so pristajali na nacistično ideologijo in podpirali pregon Judov. Malo pogosteje so sodelovali pri izdajanju odpornikov ali partizanov okupatorju, ker se z njimi niso politično strinjali. Pri nas so odporniki zasledovali jasen cilj: sovjetska republika, cilji drugih so bili: strankarski parlamentarizem, branjenje pred komunističnim nasiljem in previdno čakanje na razplet vojne. Povsem razumljivo je, da je bil boj proti okupatorju ali z okupatorjem podrejen tema dvema ciljema. Obtožbe s kolaboracijo so bile zato v prvi vrsti del propagande v državljanski vojni, kasneje pa so postale del uradnega zgodovinopisja zmagovalcev.

Prav zaradi obsežnosti in različnih oblik kolaboriranja z okupacijskimi silami v drugi vojni je treba to oznako uporabiti previdno in natančno. Brez moraliziranja in jeznega zgražanja. Ker bi se to pač lahko pripetilo komurkoli. Vprašanje je, kako bi se vsak od nas znašel v taki zahtevni in nevarni situaciji. V zelo širokem pomenu besede, kjer imamo v mislih vse oblike taktičnih pogajanj in strateških zavezništev med stranmi v konfliktu, lahko rečemo, da v drugi svetovni vojni kolaborirajo vsi: velesile in male države, kot je bila Kraljevina Jugoslavija, pa tudi stranke, partije in posamezniki, pri čemer je to sodelovanje večinoma mogoče pojasniti z zelo preprostimi potrebami in frustracijami teh kolektivov ali posameznikov, le izjemoma pa z zločinskimi, ideološkimi, patološkimi, genocidnimi ali nemoralnimi nagnjenji, ki jih implicira ozki pomen tega pojma.

Odpraviti ideologizirano poveličevanje “naših” in demoniziranje “njihovih”
Za znanstveno korektno in verodostojno rabo pojma kolaboracije je nujno, da iz javnega diskurza odpravimo črno-bela poenostavljanja, pripisovanja, ideološka izključevanja in pavšalna pojmovanja. Tako se bo odprl prostor za nadaljnja konkretna vprašanja in analize pojavov, ki jim rečemo izdajstvo, prevara, strah, prilagajanja, ovajanje, barantanje, pretvarjanje in sprenevedanje, pohlep, zločin in seveda dostojanstvo, sočutje in pogum. Šele ko odpravimo ideologizirano poveličevanje “naših” in demoniziranje “njihovih”, se nam predvojni, vojni in povojni dogodki prikažejo v čustveno koherentni in smiselni povezavi. Šele takrat lahko ločimo zločin od poguma in – kar je pogoj normalnosti – obsodimo zločin, ne glede na splošne oznake in delitve. Take analize in tudi debate niso nujne le za zgodovinsko znanost. Verodostojno ubesedenje naše preteklosti in čustvene zadolženosti prejšnjim generacijam je nujno za naše sedanje nacionalno samorazumevanje in pristen državljanski dialog.

dr. Tomaž Erzar, Časnik